Jedro

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker tožena stranka ni dala tožeči stranki v upravnem postopku možnosti, da se izreče o ključni sporni dejanski okoliščini, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila okoliščina, da je prosilka (postala) samostojna podjetnica nova okoliščina, ki je nastala po izdaji odločbe, s katero je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč, in da je zato tožnica imela zakonsko obveznost, da bi o tej „novi“ okoliščini obvestila pristojni organ.

Po določilu 42. člena ZBPP strokovna služba „po izvedenem ugotovitvenem postopku“ predlaga pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč izdajo odločbe in šele potem mora pristojni organ „takoj“ izdati odločbo. Ugotovitveni postopek, pa v opisanih okoliščinah konkretnega primera zajema tudi spoštovanje 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 798/2009 z dne 4. 7. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31., 34., 41. in 42. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da pravica do redne brezplačne pravne pomoči prosilki A.A. na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 798/2009 z dne 22. 4. 2009 preneha od dne 31. 1. 2010 dalje in da se odvetnik B.B. razreši. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je organ z odločbo opr. št. Bpp 798/2009 z dne 22. 4. 2009 prosilki A.A. odobril redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe zoper C. d.d. ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Na podlagi 33. člena ZBPP je pristojni organ za BPP vpogledal v centralni register prebivalstva RS, bazo podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, potrdilo DURS z dne 9. 6. 2011 in 22. 6. 2011. Iz listinskih dokazil, ki jih je pristojni organ za BPP pridobil po uradni dolžnosti, izhaja, da povprečni mesečni dohodek prosilke presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV in znaša neto 229, 52 EUR, dvakratnik torej 459,04 EUR, kar izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči. Glede na dejstvo, da je prosilka samostojna podjetnica in se torej mesečni dohodek prosilke ugotavlja na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost, je pristojni organ za BPP pridobil iz DURS-a obračune prispevkov za socialno varnost s.p. prosilke, iz katerih izhaja, da je prosilkina zavarovalna osnova, od katerih je zavezanka obračunavala prispevke socialne varnosti v zadnjih 12 mesecih t.j. od februarja 2010 do februarja 2011, znašala skupaj 8.687,03 EUR bruto, preračunano po neto količniku 1.54727 to znaša 5.614,43 EUR neto. Ta znesek predstavlja neto dohodek prosilke v obdobju od 1. 2. 2010 do 1. 2. 2011. Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da povprečni mesečni dohodek prosilke znaša 467,86 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV in znaša neto 229,52 EUR, dvakratnik torej 459,04 EUR, kar izključuje pravico prosilke do brezplačne pravne pomoči. Tožnica je vložila tožbo zoper zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo RS, Ljubljana, zoper odločbe RS, Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. Bpp 798/2009, Bpp 1741/2009, Bpp 1056/2009 in Bpp 1256/2009. V tožbi pravi, da je sodnica v odškodninski pravdi zahtevala preverjanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in je na tej osnovi z napadenimi odločbami organ ukinil tožnici brezplačno pravno pomoč, vendar ukinitev po mnenju tožnice ni upravičena. Priloženo bančno potrdilo kaže, da je tožnica v obdobju od januarja 2010 do avgusta 2011 v 20 mesecih prejela 914 EUR socialne pomoči. Napadene odločbe ugotavljajo na podlagi zavarovalne osnove tožnice, ki je zavarovana kot samostojna prevajalka in publicistka z odločbo Ministrstva za kulturo po najnižji zavarovalni osnovi, kakršno si je tožnica sama izbrala, da tožnica prejema mesečno 459,04 EUR povprečnega mesečnega dohodka, kar pa ne drži, saj je tožnica davčna dolžnica za pokojninske in zdravstvene prispevke v približnem znesku 10.000 EUR in tudi iz bančnega poslovanja je razvidno, da tožnica ne prejema nikakršnih rednih dohodkov. Tožnica se smatra za samostojno zaposleno osebo, vendar ne prejema rednih dohodkov za svoje delo. Tožena stranka Republika Slovenija želi tožnici preprečiti, da bi po sodni poti dosegla enakopravnost in svojemu delu in poslanstvu primerno kulturen odnos. Gre torej za zgrešen način dokazovanja tožene stranke glede finančnega stanja tožnice s fingiranjem dohodka, ki naj bi bil, vendar ga ni. To, na kar se napadene odločbe sklicujejo, dokazujejo samo pasivo tožnice, to je njen dolg, ki je nastal, ker ne prejema dohodkov, kar naj bi dokazovalo potrdilo DURS o dolgu tožnice iz prispevkov za pokojninsko zavarovanje in potrdilo DURS o plačanih prispevkih za zdravstveno zavarovanje dolžnice. Tožnica sodišču predlaga, da po preučitvi v tem upravnem sporu priloženih dokazil, razveljavi napadene odločbe ter naloži toženi stranki izdajo novih odločb, s katerimi se tožnici prizna brezplačna pravna pomoč. Tožnica prosi za oprostitev taks na podlagi izpolnjenega obrazca ter bančnih izpiskov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da mora upravičenec v skladu z 41. členom ZBPP spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje zvedel. V nadaljevanju odgovora pa ponavlja obrazložitev iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ker je tožnica z eno (skupno) tožbo izpodbijala štiri različne odločbe tožene stranke, je v skladu z določilom 1. odstavka 42. člena ZUS-1 sodišče odločilo, da vsak upravni spor vodi in o njem odloči v ločenem postopku, pod posebno opravilno številko. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker tožena stranka ni dala tožeči stranki v upravnem postopku možnosti, da se izreče o ključni sporni okoliščini, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev. Ob tem se sodišče sklicuje na stališča, izražena v zadevi U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008, in zato glede splošne uporabnosti pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v izhodišču ponavlja stališča iz zadeve U 1884/2008-7: Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja (pravnomočne sodbe v zadevah U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007 in U 937/2007 z dne 20. 6. 2007), da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št, 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini. V konkretnem primeru gre za sporno dejansko okoliščino, ki je v zadevi odločilna (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP), in o kateri se je tožeča stranka prvič lahko izrekla šele v tožbi, ni pa imela te možnosti v upravnem postopku. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila okoliščina, da je prosilka (postala) samostojna podjetnica nova okoliščina, ki je nastala po izdaji odločbe, s katero je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč, in da je zato tožnica imela zakonsko obveznost, da bi o tej „novi“ okoliščini tožnica obvestila pristojni organ v smislu 2. odstavka 41. člena ZBPP. Poleg tega iz postopkovne ureditve 42. člena ZBPP ne izhaja, da bi bilo temeljno načelo ZUP iz 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZPP izključeno, ko gre za postopek odločanja po 42. členu ZBPP. Po tem določilu namreč strokovna služba „po izvedenem ugotovitvenem postopku“ predlaga pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč izdajo odločbe (2. odstavek 42. člena ZBPP) in šele pristojni organ potem mora „takoj“ izdati odločbo (3. odstavek 42. člena ZBPP). Ugotovitveni postopek, ki ga vodi pristojna služba za brezplačno pravno pomoč, pa v opisanih okoliščinah konkretnega primera zajema tudi spoštovanje 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP. Brez upoštevanja 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. To ne bi bilo skladno z namenom upravnega spora, ki je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in v izvajanju sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 20. člena ZUS-1). Po določilu 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) je bistvena kršitev določb postopka podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Za bistveno kršitev določb postopka pa gre, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožnica je že po samem zakonu oproščena plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST), zato sodišče ni posebej v izreku odločalo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.