Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 3.803.290 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15.12.1998 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica dne 23.2.1993 poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V zvezi z odgovornostjo sta se pravdni stranki sporazumeli, da je tožnica prispevala k nastanku nesreče 35%, za 65% povzročene škode pa je odgovorna tožena stranka. Po tem, ko je sodišče ugotovilo obseg škode, ki jo je utrpela tožnica zaradi obtolčenine možganov, večkratnega preloma desne goleni, odrobitve srednjega sklepnega kolenskega izrastka na golenici, preloma četrtega rebra in udarnine ledvice, je kot pravično odškodnino za vso nepremoženjsko škodo tožnici priznalo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.800.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000 tolarjev ter za strah 400.000 tolarjev. Tako je ugotovilo, da bi tožnici pripadala pravična odškodnina v skupnem znesku 5.800.000 tolarjev, zaradi tožničine sokrivde pa ji je prisodilo 65% od tega zneska, torej 3.770.000 tolarjev. Poleg tega ji je prisodilo še 65% od nastale premoženjske škode v znesku 33.290 tolarjev.

Po pritožbah tožeče in tožene stranke v zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje le-ti zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Meni, da je sodišče prisodilo za 1.170.000 tolarjev previsoko odškodnino in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili le 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), čeprav pritožbeno sodišče v utemeljitvi sodbe razlaga tudi bodočo škodo. Tožena stranka, ki ne želi minimalizirati škodnih posledic, ki jih je utrpela tožnica, trdi, da je prisojena odškodnina previsoka tudi glede na dosedanjo sodno prakso. Tožnica je bila v času poškodbe res mlada, toda pri mladem človeku se poškodbe hitreje sanirajo. Zato se je tožnica lahko izšolala za poklic frizerke, ki ga opravlja brez omejitev in ji ni bilo treba na ocenitev pri invalidski komisiji. Sodiščema tudi očita, da sta precenili bolečinsko obdobje in neugodnosti med tožničinim zdravljenjem. Glede skaženosti pa navaja, da gre le za neznatno kozmetsko okvaro, ki ni posebej vidna in vpadljiva.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo prvo sodbo, je pravilno uporabilo materialno pravo. Povrnitev negmotne škode je urejena v V. razdelku 7. odseka ZOR, ki ureja povrnitev škode. Ker je tožnica zahtevala povrnitev premoženjske škode in denarno odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, je za sojenje o slednji pravilno uporabilo določilo 200. člena ZOR in odmerilo pravično odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine (zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti) ter strah; v zvezi s povrnitvijo bodoče škode pa je pravilno uporabilo 203. člen ZOR. Oba člena je posebej navedlo na 5. strani utemeljitve svoje sodbe, zato revizijska izvajanja o prisojenem denarnem znesku samo za prestano škodo, niso utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta po ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode pravilno razsodili, da glede na okoliščine, zlasti glede na stopnjo in trajanje (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu, tožnici pripada denarna odškodnina. Pri odmeri višine odškodnine sta upoštevali tožničino subjektivno doživljanje, ki sta ga objektivizirali s pomočjo izvedencev medicinske stroke ter pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine.

V danem primeru je tožnica zahtevala za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki po mnenju izvedencev dosega vsaj 35 % in se kaže v hudi gibalni zavrtosti poškodovanega desnega gležnja, kolena in kolka ter v zmanjšani moči leve spodnje okončine, znesek 4.000.000 tolarjev, sodišči pa sta ji prisodili samo 3.000.000 tolarjev. Taka odškodnina ni previsoka, saj je tožnica, ki je omejena pri hoji ter ne more klečati in počepati, prikrajšana za mnoge aktivnosti v vsakdanjem življenju. Dejstvo, da tožnica ob nesreči še ni bila niti polnoletna, je najbrž res prispevalo k boljšemu zdravljenju, toda posledice zaradi okrnitve njenega zdravja bodo dolgotrajnejše. Posledice zaradi poškodbe noge, pa tudi zaradi pretresa možganov in drugih poškodb, že vplivajo na tožničino delo. Revizijska trditev, da je po nesreči končala šolanje za frizerko, je samo delna tolažba, kajti pri prvem zaslišanju dne 16.12.1997 je bila tožnica brez zaposlitve, pri drugem zaslišanju dne 15.12.1998 pa je bila zaposlena kot sobarica za določen čas treh mesecev. Zato ni resnična trditev, češ da tožnica redno opravlja poklic frizerke; trditev, da ni bila ocenjena pri invalidski komisiji, pa je za nezaposleno osebo povsem normalna.

Tudi odškodnina za telesne bolečine v zahtevanem znesku 1.800.000 tolarjev je pravična. Sodišči sta tožnici prisodili tak znesek zato, ker je bila po nesreči operirana in je bila tri dni v celo v komi, njeno bolnišnično zdravljenje pa je trajalo prvič 7 dni, zaradi operativne odstranitve osteosintetskega materiala pa še 7 dni.

Dolgotrajno je bilo nošenje mavca (dvakrat po mesec in pol), zaradi česar je hodila s pomočjo bergel, pa fizioterapija, da podrobnosti v zvezi z zdravniškimi pregledi in škodljivimi prepogostimi RTG slikanji in slikanjem glave ne omenjamo. Vse to so spremljale hude telesne bolečine (skupaj 24 dni), zmerne bolečine so trajale 17 tednov, kar je skupaj 4 mesece, lažje bolečine v obliki posttravmatskih glavobolov in bolečin zaradi poškodbe noge pa jo bojo spremljale vse življenje.

Vse življenje jo bodo spremljale tudi duševne bolečine zaradi skaženosti, ki bodo posebej poudarjene v mladosti. Zlasti pritožbeno sodišče je pojasnilo, da ima tožnica znatno spremenjeno levo nogo zaradi izredne mišične oslabelosti in zadebelitve spodnjega kolenskega in gleženjskega območja, ter da pri hoji šepa. Za vse to je pravična odškodnina v znesku 600.000 tolarjev.

Tako se izkaže, da je tožnica, ki je utrpela več poškodb, posebej trpela zaradi dveh hudih poškodb: glave in desne okončine, ki sta ji pustili tudi trajne in resne posledice. Za to odškodnina, ki sta jo prisodili sodišči prve in druge stopnje, ni previsoka in revizija, ki predlaga znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne more biti uspešna. Glede na to jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo. Ker revizija ni bila uspešna, revidentka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).