Jedro

Če sodišče ne prekliče prejšnje pogojne obsodbe, v kateri je naložena posebna obveznost, in jo zajame v novi pogojni obsodbi, ob novi preizkusni dobi pa ne določi (prevzame) obsojencu naložene izpolnitve posebne obveznosti iz prejšnje pogojne obsodbe, preklic zaradi neizpolnitve posebne obveznosti ni mogoč.

Izrek

Zahtevi Vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se:

1. ugotovi, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 6.9.2005, v delu, ki se nanaša na obsojenega M.J. zaradi kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, kršen kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP);

2. razveljavi sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, v delu, ki se nanaša na obsojenega M.J. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ;

3. ugotovi, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, v delu, ki se nanaša na obsojenega K.P. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, kršen kazenski zakon na način iz 3. točke 372. člena KZ.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Celju sta bila pravnomočno končana dva kazenska postopka. V prvem postopku so bili s sodbo z dne 22.6.2004, K.P., M.J. in J.J. spoznani za krive nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Za navedena kazniva dejanja je bila vsem trem izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je bila določena kazen obsojenemu K.P. eno leto in osem mesecev zapora, obsojenemu M.J. eno leto in šest mesecev zapora, obsojenemu J.J. eno leto in dva meseca zapora, vsem s preizkusno dobo petih let in z nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plačajo premoženjskopravne zahtevke oškodovancem. V okviru pogojne obsodbe določenih kazni je bil vsem trem obsojencem vštet čas prebit v priporu. Poleg tega je sodišče obsojencem na podlagi 1. odstavka 66. člena KZ izreklo še varnostni ukrep zdravljenja narkomanov za dobo najdalj dveh let ter jim naložilo, da začnejo z zdravljenjem v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Sodba je postala pravnomočna dne 9.7.2004. Nobeden od obsojencev obveznosti iz varnostnega ukrepa ni izpolnil, zato je Okrožno sodišče v Celju s sodbo z dne 12.10.2005 pogojne obsodbe preklicalo in vsem trem obsojencem izreklo zaporne kazni.

V drugem kazenskem postopku je Okrožno sodišče v Celju s sodbo z dne 15.6.2005 obsojena K.P. in M.J. spoznalo za kriva kazniva kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in obsojenega K.P. še za kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. K.P. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa osem mesecev zapora, nakar mu je bila, ob upoštevanju kazni iz prej navedene sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.6.2004, izrečena enotna kazen dveh let in pet mesecev zapora. V to kazen mu je bil vštet čas prebit v priporu od 21.2.2005. Naloženo mu je bilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca iz drugega navedenega kaznivega dejanja. Obsojenemu M.J. je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora ter mu je bila ob upoštevanju kazni iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.6.2004 določena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Po pritožbi zagovornice obsojenega K.P. je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 6.9.2005 znižalo kazen obsojenemu K.P. za prvo kaznivo dejanje na en mesec zapora, za drugo kaznivo dejanje pa na šest mesecev zapora, nato pa mu je bila izrečena tudi nižja enotna kazen dve leti in dva meseca zapora. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le čas, ki ga je K.P. prebil v priporu za kaznivi dejanji, obravnavani v drugem postopku, ni pa upoštevalo časa, ki ga je prebil v priporu za kazniva dejanja, za katera je bil spoznan za krivega po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.6.2004, je sodišče druge stopnje vštelo v kazen tudi čas prebit v priporu v prvem kazenskem postopku.

Zoper pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005 in zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005 je vrhovni državni tožilec H.J. dne 18.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005 v korist obsojenega M.J. kršen kazenski zakon, ko mu v izrečeni enotni kazni za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje ob tem, ko je sodišče upoštevalo za posamezno (prej storjeno) dejanje določeno kazen, ni določilo posebnega pogoja na podlagi 3. odstavka 50. člena KZ, ki mu je bil naložen s sodbo Okrožnega sodišča Celje z dne 22.6.2004. Na tak način je sodišče z napačno uporabo določbe 4. odstavka 52. člena KZ s tem, ko ni prevzelo izrečenega posebnega pogoja, prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, saj ni izreklo celotne sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Na tak način je sodišče ustvarilo situacijo, da če tudi obsojeni M.J. ne izpolni posebnega pogoja iz prve pogojne obsodbe, se le-ta ne more več preklicati, saj je z izrekom nove pogojne obsodbe izgubila svojo samostojnost. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi uveljavil še kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenih K.P. in M.J. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005. Ker prva pogojna obsodba kot samostojna sankcija z izrekom enotne kazni s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005 ni obstajala več, tudi njen preklic s sodbo z dne 12.10.2005, ki se nanaša na obsojenega K.P. in M.J., ni bil več možen zato tudi ni bil zakonit, saj sodišče ni imelo več podlage za uporabo 54. člena KZ in je zato z navedeno sodbo kršilo zakon v škodo navedenih obsojencev. S tem da jima je preklicalo pogojno obsodbo, ki ni obstajala, je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Hkrati je s preklicom neobstoječe sodbe (ki je postala del druge kazenske razsodbe) odločilo o zahtevi, o kateri je že pravnomočno razsojeno, kar pomeni, da je kršilo tudi 3. točko 372. člena ZKP. Ko je odločalo o preklicu pogojene obsodbe po neobstoječi sodbi, je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi o odločilnem pravnem dejstvu v nasprotju z vsebino listin.

Vrhovni državni tožilec je glede na uveljavljene kršitve predlagal, da Vrhovno sodišče glede pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, ki se nanaša na obsojenega M.J., ugotovi, da je bil kršen kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005 pa naj Vrhovno sodišče po predlogu vrhovnega državnega tožilca razveljavi v delu, ki se nanaša na obsojenega M.J. in obsojenega K.P. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je Okrožno sodišče v Celju s pravnomočno sodbo z dne 15.6.2005 kršilo kazenski zakon v korist obsojenega M.J. in sicer na način iz 5. točke 372. člena ZKP, saj je v izreku sodbe prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pri izreku pogojne obsodbe z navedeno pravnomočno sodbo bi namreč moralo upoštevati in obsojencu določiti posebni pogoj na podlagi 3. odstavka 50. člena KZ, ki mu je bil naložen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.6.2004. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je s tem sodišče obsojenemu M.J. ustvarilo pogojno obsodbo, ki se ne more preklicati tudi v primeru, če obsojenec ne izpolni posebnega pogoja iz prve pogojne obsodbe, torej začetka zdravljenja narkomana v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je kršitev kazenskega zakona, kot je opredeljen v 5. točki 372. člena ZKP, storilo v korist obsojenega M.J. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti torej uveljavlja navedeno kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenega M.J., zato je Vrhovno sodišče glede na določbo 2. odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, pri čemer ni poseglo v pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005. Glede druge izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005, s katero je bila preklicana pogojna obsodba v delu, ki se nanaša na obsojenega Mihaela Jusa, je sodišče prav tako ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Z navedeno sodbo Okrožno sodišče v Celju ni moglo preklicati pogojne obsodbe obsojenemu M.J., ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.6.2004. Ta sodba kot samostojna ni obstajala več, ker je bila upoštevana že v pravnomočni pogojni obsodbi, ki jo je obsojenemu M.J. izreklo Okrožno sodišče v Celju s sodbo z dne 15.6.2005. Ta sodba ni več vsebovala posebnega pogoja na podlagi 3. odstavka 50. člena KZ, zato z izpodbijano sodbo Okrožno sodišče v Celju ni moglo preklicati pogojne obsodbe z razlogom, da obsojeni M.J. ni izpolnil dodatnega pogoja glede varnostnega ukrepa, ker tega pogoja v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005 ni bilo več. S tem je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in torej v škodo obsojenega M.J. prekršilo kazenski zakon na način, opredeljen v 5. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v tem delu ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v korist obsojenega M.J. ter sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005 razveljavilo glede obsojenega M.J. Za tega obsojenca torej še naprej velja pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, saj je bil preklic pogojne obsodbe za izpodbijano sodbo nezakonito izrečen.

Glede obsojenega K.P., ki mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.10.2005 na enak način kot obsojenemu M.J. nezakonito preklicana pogojna obsodba, pa je Vrhovno sodišče ugotovilo le kršitev iz 3. točke 372. člena KZ, saj je sodišče ob preklicu pogojne obsodbe odločalo o stvari, ki je bila že pravnomočno razsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 6.9.2005. Z navedenima sodbama je bila obsojenemu K.P. pogojna obsodba že preklicana, zato preklic pogojne obsodbe z izpodbijano sodbo z dne 12.10.2005, zanj ni imel nobenega pravnega učinka. Ta preklic pogojne obsodbe ni bil ne v korist in ne v škodo obsojenemu K.P., zato je Vrhovno sodišče navedeno kršitev kazenskega zakona le ugotovilo.