Jedro

ZPP v svojih določilih ne predvideva izjem, da stranke, ki ima za pooblaščenca odvetnika, ni potrebno opozoriti na posledice zamude roka za odgovor na vlogo.

Tožnik kot zavarovalec (V. d.o.o. kot lastnik avtomobila je bil zavarovanec) ni aktivno legitimiran, da od tožene stranke zahteva povračilo celotne škode, ki je nastala dne 4. 1. 2009 na avtomobilu, ki ga je upravljal kot leasingojemalec.

Bistveni dokaz vsebine pogodbe o leasingu bi bila sama pogodba. Zaslišanje tožnika o vsebini pogodbe same, vsebine pogodbe ne bi mogla nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 610,71 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 31,02 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo četrti odstavek 453. člena ZPP, ker je upoštevalo vlogo tožene stranke z dne 17. 8. 2012 kljub temu, da je bila ta vložena po preteku osmih dni po prejemu vloge. Tožena stranka sicer ni bila opozorjena na posledice zamude osemdnevnega roka, a to ne spremeni dejstva, da so določila ZPP kogentna in sodišče ne bi smelo upoštevati prepozne vloge tožene stranke. Tožena stranka ima pooblaščanca, ki je prava uka stranka in pozna procesni zakon. Sodišče pa je zagrešilo tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na naroku dne 26. 10. 2012 zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, ki bi lahko natančneje pojasnil vsebino leasing pogodbe in zakaj meni, da je aktivno legitimiran v tej pravdi. Sodišče je napačno oziroma zmotno razlagalo tudi določilo 948. in prvi odstavek 929. člena OZ, ki ga je vzelo kot materialnopravno podlago. Napačna je tudi interpretacija pooblastila družbe V. d.o.o. z dne 8. 1. 2009, zlasti določila, da tožeča stranka prevzema vse morebitne obveznosti in zaplete iz naslova škode. Takšno pogodbeno določila nedvomno omogoča zaključek, da je bilo s strani V. d.o.o. na tožečo stranko prenešeno upravičenje za uveljavljanje nastale škode pri toženi stranki, ki je vključevala tudi sodno izterjavo zavarovalnine. Navedeno pooblastilo je nedvomno vsebovalo pooblastilo tožeči stranki za sodno uveljavljanje zavarovalnine, tožeča stranka pa je pri sodnem uveljavljanju zavarovalnine nastopila v mejah pooblastila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži, da toženi stranki povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v tovrstnih zadevah izključen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje prvega sodišča pa je zaključek in odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožnika zavrnilo, pravilna.

Ni slediti pritožbi, da sodišče ne bi smelo upoštevati vloge tožene stranke z dne 23. 10. 2012, ker naj bi bila ta vložena po poteku osmih dni po prejemu vloge tožeče stranke, torej prepozno. Tožena stranka na posledice zamude ni bila opozorjena. Stranka mora biti opozorjena na posledice zamude, sicer je te posledice ne zadenejo. Navedba v pritožbi, da ima tožena stranka pooblaščenca, ki je prava uk, povedanega ne spreminja. ZPP v svojih določilih ne predvideva izjem, da stranke, ki ima za pooblaščenca odvetnika, ni potrebno opozoriti na posledice zamude roka za odgovor na vlogo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke prvega sodišča le-tem ni kaj dodati in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema kot svoje. Na podlagi ugotovitev je prvo sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo že iz razloga, da tožnik kot zavarovalec (V. d.o.o. kot lastnik avtomobila je bil zavarovanec) ni aktivno legitimiran, da od tožene stranke zahteva povračilo celotne škode, ki je nastala dne 4. 1. 2009 na avtomobilu AUDI A4 1,9 TD, reg. št. XXX, ki ga je upravljal kot leasingojemalec. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik obsežno pojasnil vsebino leasing pogodbe med njim kot leasingojemalcem in V. kot leasingodajalcem. Trdi, da je leasingodajalec nanj prenesel vse pravice in dolžnosti iz naslova zavarovanja vozila oziroma urejanja odprave posledic škode. Za dokazovanje te svoje trditve razen svojega zaslišanja, tožnik drugih dokazov ni predlagal. Bistveni dokaz vsebine pogodbe o leasingu bi bila sama pogodba. Zaslišanje tožnika o vsebini pogodbe same, vsebine pogodbe ne bi mogla nadomestiti, zato tudi ni slediti očitku v pritožbi, da je sodišče, zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem tožnika B. B., kršilo postopkovna določila. Sodišče tudi ni oziroma ni moglo napačno interpretirati določil leasing pogodbe, saj le-te ni vpogledalo (tožeča stranka izvedbe dokaza z vpogledom v leasing pogodbo ni predlagala). Pritožbeno sodišče pa tudi sprejema zaključek prvega sodišča, da pooblastilo U. L. z dne 8. 1. 2009 tožniku ne daje pooblastila, da uveljavlja od zavarovalnice, da njemu izplača odškodnino. Pritožba očita sodišču, da je napačno interpretiralo določila 929. in 948. člena OZ, vendar ne pove, zakaj oziroma v čem je razlaga zmotna. Prvo sodišče je utemeljeno in pravilno svojo odločitev temeljilo na navedenih določbah OZ, nato pa v povezavi s trditvami in dokazi prišlo do zaključka, da tožnik ni aktivno legitimiran v pravdi. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba tožnika po povedanem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče je tudi odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k lažji rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, bil je nepotreben.