Jedro

V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka (glede nadomestila plače za čas od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016) in v drugem odstavku III. točke izreka (glede odločitve o stroških postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na umik tožbe za znesek 78,44 EUR. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 9. 3. 2016 do 17. 3. 2016 obračunati 141,12 EUR bruto nadomestila plače, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik iz naslova nadomestila plače za navedeno obdobje več in kar je iz tega naslova zahteval še za obdobje od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016, je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo potnih stroškov v višini 34,04 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka) ter zahtevek za povrnitev 199,91 EUR stroškov izvensodnega reševanja spora in tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka (prvi odstavek III. točke izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati 514,54 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (drugi odstavek III. točke izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo (dejansko le zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških postopka, saj mu je ugodilna odločitev v korist) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče zaključilo, da odredba tožene stranke z dne 8. 3. 2016 ne temelji na drugem odstavku 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), saj tožena stranka tožnika ni napotila na čakanje na delo doma iz poslovnih razlogov, ker npr. zanj ne bi imela dela, ampak zato, ker še ni opravil vseh zdravniških pregledov, na katere ga je napotila. V nasprotju z navedenim pa je nato brez ustrezne podlage zmotno zaključilo, da tožniku za pretežni del obdobja, torej za čas od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016, pripada nadomestilo plače le v višini 80 %. Treba je odgovoriti le na vprašanje, ali je odredba pomenila razlog za čakanje na delo doma po 138. členu ZDR-1 s pravico do nadomestila plače v višini 80 % ali je pomenila podlago za čakanje na delo doma po 137. členu ZDR-1 s pravico do 100 % nadomestila. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na izvid oftalmologa z dne 17. 3. 2016. Iz tega izvida ni moglo sklepati, da je pri tožniku ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni izven dela, ter da je zaradi tega upravičen le do 80% nadomestila. Na podlagi tega izvida je sodišče samo, mimo svojih pristojnosti ugotovilo, da je bil tožnik v času od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016 odsoten z dela zaradi bolezni, ki ni povezana z delom. Uveljavljanje in ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni urejajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/2006 in nasl.) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.). Sodišče prve stopnje je napačno menilo, da so navedeni predpisi relevantni le v zvezi z regresnimi zahtevki delodajalcev pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in zahtevki delavcev do tega zavoda, ne pa tudi pri uveljavljanju pravice do nadomestila plače v primeru odsotnosti zaradi bolezni. Ključno je, da tožena stranka po prejemu navedenega izvida (23. 3. 2016) sporne odredbe ni preklicala, ter da je bila prav ta odredba podlaga za čakanje na delo doma. Sodišče je napačno odločilo o razlogih za tožnikovo odsotnost z dela v času od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016 in je torej napačno presodilo, da mu za čas od 17. 3. 2016 dalje ne pripada 100 % nadomestilo plače. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik voženj na zdravniške preglede ni opravil z uporabo lastnega osebnega vozila. Glede tega je sodišče kršilo določila pravdnega postopka in tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je napačno zaključilo, da navedb tožene stranke o tem, da se je vozil z javnim prevozom, ni prerekal, saj je vztrajal, da je uporabil lastno vozilo. S tem, ko mu je tožena stranka 15. 6. 2016 izplačala 78,44 EUR kot "povračilo stroškov do Uredbe vlade - stroški službene poti" je tožnikov tožbeni zahtevek priznala kot utemeljen, ni pa ga izpolnila v celoti, zato vztraja pri povrnitvi še 34,04 EUR. Dokazna ocena je pomanjkljiva. Napačna je tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev izvensodnih stroškov, saj je bila ta storitev opravljena, ni pomembno ali gre za denarno ali nedenarno terjatev oziroma ali je v spornem primeru predpisano predsodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je v večjem delu utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Kot pravilno poudarja pritožba, je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. 7. Po 137. členu ZDR-1 ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca (prvi odstavek). Če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti (sedmi odstavek).

8. Iz odredbe jasno izhaja, da se tožniku odreja čakanje na delo, ker še ni opravil vseh zdravniških pregledov, na katere ga je napotila tožena stranka. Odredba tožene stranke z dne 8. 3. 2016 ne temelji na 138. členu ZDR-1, ki bi predstavljal podlago za 80% izplačilo nadomestila, če bi tožena stranka tožnika napotila na čakanje na delo doma zaradi začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, ker npr. zanj ne bi imela dela. Tožena stranka se je pri tem v odredbi glede višine nadomestila (80%) resda sklicevala na 138. člen ZDR-1, kar pa še ne pomeni, da je bilo njeno sklicevanje zakonito.

9. Sodišče prve stopnje je slednjo nezakonitost v zvezi z določitvijo višine nadomestila plače sicer pravilno ugotovilo, vendar pa jo je upoštevalo le za čas od 9. 3. 2016 do 17. 3. 2016, glede katerega je zahtevku ugodilo (zgolj v malenkostnem delu je zahtevek po višini zavrnilo, česar pa pritožba niti ne problematizira). Za preostalo obdobje od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016 pa je zahtevek zavrnilo (pri tem je storilo nedoslednost, ki naj jo v ponovljenem postopku odpravi, saj je dan 17. 3. 2016 protislovno vezalo tako na ugodilno odločitev, ki je že pravnomočna, kot na zavrnilno odločitev, ki je predmet razveljavitve).

10. Pritožba utemeljeno izpodbija zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je oprlo predvsem na izvid oftalmologa z dne 17. 3. 2016, da je bil tožnik od tega dne dalje z dela odsoten zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki ni povezana z delom. Tožena stranka odredbe o čakanju na delo doma zaradi izvida ni preklicala, da bi bil npr. začet postopek ugotovitve tožnikove začasne nezmožnosti za delo po določbah ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče je napačno menilo, da navedeni predpisi niso relevantni za ugotavljanje in uveljavljanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje mimo svojih pristojnosti ugotavljalo, da je bil tožnik odsoten zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki ni povezana z delom ter mu posledično ni priznalo vtoževane razlike nadomestila. Pri tem se je sodišče tudi neutemeljeno sklicevalo na primera iz sodne prakse (VIII Ips 77/2014, VIII Ips 8/2015) ki nista primerljiva, saj se v ničemer ne nanašata na problematiko odmere nadomestila v primeru delavčeve odsotnosti z dela, ampak na presojo utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti.

11. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil torej že po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano.

12. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo. Ker ga je že po temelju zavrnilo, sodba ne vsebuje ugotovitev, potrebnih za odločitev po višini oziroma za spremembo sodbe, zato je potrebno v tej smeri dopolniti dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo prevoznih stroškov v višini 34,40 EUR. Pri tem je po nepotrebnem in napačno izpostavilo kot ključno okoliščino, da tožnik navedb tožene stranke o tem, da se je vozil z javnimi prevoznim sredstvom, ni prerekal. Najprej je bil namreč tožnik tisti, ki je trdil, da zahteva kilometrino zaradi vožnje z osebnim vozilom, kar je tožena stranka prerekala. Tožnikov uspeh v postopku torej ni bil odvisen nadaljnjega prerekanja teh navedb tožene stranke, pač pa je ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da se je na preglede vozil z osebnim vozilom, da bi torej sploh lahko bil upravičen do povračila kilometrine. Tožena stranka je namreč tožniku za sporne prevoze z javnimi prevoznimi sredstvi že plačala stroške v skupni višini 78,44 EUR, tožnik pa je po pravilni presoji sodišča prve stopnje neutemeljeno zahteval razliko do višine kilometrine (0,37 EUR/km), saj so mu bili stroški prevoza z javnimi sredstvi že povrnjeni.

14. Tožnik je ob vložitvi tožbe kot podlago tega zahtevka navajal, da je po temeljnih določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu finančno breme delodajalca. V 14. členu tega zakona je res določeno, da zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcu ne sme povzročiti finančnih obveznosti, prav tako pa zdravstvene posledice opravljanja dela ne smejo prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. ZVZD-1 v 36. členu, ki se nanaša na zdravstvene preglede, ne določa na kakšen način oziroma v kakšni višini se povrnejo stroški za odhod na zdravniški pregled, na katerega delavca napoti delodajalec. Navedenega ne urejajo niti na njegovi podlagi izdani podzakonski akti. Le za primer, ko delavca oziroma zavarovanca napoti na zdravstveni pregled zdravnik, je povračilo teh stroškov v ZZVZZ docela jasno urejeno. Sicer pa tudi 130. člen ZDR-1, ki je najbolj splošna določba glede povračila stroškov v zvezi z delom, ne omenja stroškov prevoza na zdravstveni pregled, ampak le povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tudi drugi delovnopravni predpisi ne določajo izrecno, v kakšni višini se povrnejo stroških odhoda na zdravstveni pregled, na katerega delavca napoti delodajalec.

15. Ko je tožena stranka tožniku izplačala 78,44 EUR, je to v plačilni listi opredelila kot "povračilo stroškov do Uredbe vlade - stroški službene poti". Po šestem odstavku 75. člena Kolektivne pogodbe gradbene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 101/2015 in nasl.) je delavec, ki ga je delodajalec napotil na službeno pot v Sloveniji, upravičen do povračila stroškov v skladu z vsakokratno veljavno Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Tako se je pokazala kot upoštevna Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.), ki jo je smiselno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje oziroma predvsem njen 5. člen Uredbe, ki se nanaša na stroške prevoza na službenem potovanju. Ta člen uredbe v 3. odstavku resda omogoča plačilo kilometrine v višini 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer z lastnim osebnim vozilom, v 1. odstavku pa vendarle predvideva tudi povračilo dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za kar je šlo v tožnikovem primeru. Zato je sodišče zahtevek iz naslova povračila stroškov prevoza utemeljeno zavrnilo.

16. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnilno odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov predsodnega postopka. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, so predmet spora denarne terjatve, za katere 200. člen ZDR-1 ne predpisuje procesne predpostavke presodnega varstva pravic pri delodajalcu, ampak je dopustno direktno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni našlo podlage za priznanje stroškov predsodnega postopka, ki so tožniku nastali s pozivom, poslanim toženi stranki na izvensodno rešitev spora.

17. Pritožbi se torej delno ugodi tako, da se sodba v drugem odstavku I. točke izreka (glede nadomestila plače za čas od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ki mora upoštevati, kot zgoraj nakazano, da je v zvezi s tem delom zahtevka temelj podan, potrebno pa je dopolniti dejansko stanje zaradi odločitve po višini. Posledično se razveljavi tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP).

18. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je pritožbeno sodišče v preostalem delu (ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pritožbo zavrnilo in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).