Jedro

Glede na to, da obtoženec nima prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, hišni pripor kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, nikakor ne pride v poštev, hkrati pa ni mogoče spregledati v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljenih okoliščin, da je obtoženec kazniva dejanja izvrševal v več evropskih državah, s čimer si očitno zagotavlja sredstva za preživljanje ter da pogosto menjuje osebna imena, kar je njegov manever za izogibanje kazenskim postopkom na širšem območju Evrope.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Ne navaja razloga za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga, da pritožbeno sodišče v mejah svoje pristojnosti preizkusi, ali je prišlo do kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa in če je prišlo do teh kršitev, pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi, pripor odpravi in odredi nadomestni ukrep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožba se v ničemer ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ki je bil pravnomočno dognan že s pravnomočnostjo obtožnice, nenazadnje pa je bila tudi že izdana obsodilna sodba, ki pa še ni pravnomočna. O obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitana mu ravnanja, tako ne more biti nobenega dvoma.

6. Tudi v tokratni pritožbi zagovornica na povsem načelni ravni problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in o begosumnosti ter izraža mnenje, da bi bilo mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Glede ponovitvene nevarnosti navaja, da tudi obramba sicer ne more mimo tega, da je obtoženec že bil obsojen, vendar pa je sodišče prve stopnje za preprečitev te ponovitvene nevarnosti izbralo prestrog ukrep, glede begosumnosti pa pritožbeno trdi, da sodišče nima nobenih trdih dokazov, da bi bil obtoženec begosumen in da so navedbe sodišča, da bi obtoženec odšel brez potne listine in postal nedosegljiv za izvedbo kazenskega postopka, zgolj špekulacije, ki niso z ničemer podprte.

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo številne okoliščine glede ponovitvene nevarnosti, tako tiste, ki se tičejo obtožencu očitane kriminalne dejavnosti, kot tiste, ki se tičejo obtoženčeve osebnosti in so relevantne pri oceni ponovitvene nevarnosti. Te okoliščine, ki jih zagovornica pritožbeno ne problematizira, je sodišče prve stopnje korektno ovrednotilo in na njihovi podlagi sprejelo tudi za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek, da je pri obtožencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost, pa je sodišče prve stopnje nanizalo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je pravilno izpostavilo, da obtoženca na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščina in da je zato podana konkretna nevarnost, da bi obtoženec z begom oviral dokončanje tega kazenskega postopka oziroma prestajanje kazni, zaradi česar se tudi pritožbeno problematiziranje zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti izkaže kot neutemeljeno.

8. Za pritožbeno sodišče pa je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora in o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Ker se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo glede tega, da je pripor neogibno potreben, nujen in sorazmeren ter da je zgolj s priporom mogoče zagotoviti izvedbo kazenskega postopka in varnost oškodovancev, razloge za take zaključke pa podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sklep sodišča prve stopnje ni v zadostni meri obrazložen, ker da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o možnosti uporabe milejšega osebnega omejevalnega ukrepa. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu z dne 15. 4. 2020, ocena sodišča, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve begosumnosti in za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti, sama po sebi pomeni, da sodišče šteje, da drugi milejši ukrepi ne pridejo v poštev in so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni vsebinske utemeljitve, zakaj noben milejši ukrep ne pride v poštev.

9. Ko zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za podaljšanje pripora, da je sodišče izbralo prestrog ukrep, ker bi bila lahko v celoti odvrnjena ponovitvena nevarnost tudi z izrekom katerega od nadomestnih ukrepov z enako kvaliteto in veljavnostjo, kot je pripor in da je ob izvajanju nadomestnega ukrepa brez kršitev lahko popolnoma zagotovljena varnost ljudi in njihovega premoženja, niti ne pove, kateri milejši ukrep ima v mislih. V nadaljevanju pritožbe omenja hišni pripor, za katerega meni, da bi sedaj, ko je kazenski postopek končan na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, ko sodišče ne more trditi, da bi obtoženec oviral izvedbo kazenskega postopka, pa je potrebno poudariti, da glede na to, da obtoženec nima prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, hišni pripor kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, nikakor ne pride v poštev, hkrati pa ni mogoče spregledati v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljenih okoliščin, da je obtoženec kazniva dejanja izvrševal v več evropskih državah, s čimer si očitno zagotavlja sredstva za preživljanje ter da pogosto menjuje osebna imena, kar je njegov manever za izogibanje kazenskim postopkom na širšem območju Evrope.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je torej sodišče prve stopnje po ustrezno opravljenem testu sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa tudi prepričljivo utemeljilo, zakaj je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti tekom kazenskega postopka in za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti in ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.