Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene očitke v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh pomembnih okoliščinah (tožnik izpostavlja zlasti neupoštevanje mnenja sindikata), ter da so razlogi sodišča v neskladju (kar tožnik veže na ugotovitve sodišča v zvezi z dogovorom med sindikatom in toženko, da je tožnik profesionalni predsednik sindikata, o čemer pa ni bila sklenjena še posebna pogodba o zaposlitvi). Nič od navedenega namreč ni odločilni razlog, ki bi lahko vplival na presojo verjetnosti terjatve oziroma, ki bi lahko privedel do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja delovnega razmerja tožnika na podlagi odpovedi, s katero je toženka z dnem 25. 1. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s tožnikom, do pravnomočne odločitve v tej zadevi; da je toženka dolžna tožnika obdržati na delu za čas zadržanja prekinitve oziroma odpovedi, pod pretnjo denarne kazni v višini 2.000,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika; ter da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazal je obstoj terjatev in tudi nadaljnji pogoj nevarnosti uveljavitve terjatve. V času podaje odpovedi je bil še odprt 6-dnevni rok za podajo mnenja sindikata, ki je podal negativno mnenje 25. 1. 2021. Istega dne je toženka, še pred prejemom mnenja (tega je prejela naslednji dan), podala odpoved, ki je že iz tega razloga nezakonita. Gre tudi za procesno kršitev na strani toženke. O tem se sodišče ni izreklo. Ni res, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za mesto profesionalnega predsednika sindikata. Dogovor, sklenjen med sindikatom in toženko, ne more predstavljati pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dogovora ni podpisal kot delavec, ampak kot predstavnik sindikata, na kar je ob podaji zagovora pozabil. Po podpisu dogovora je sicer prejel od toženke v podpis pogodbo o zaposlitvi, a je zahteval popravo, na kar se toženka ni odzvala. Sodišče po pravilu in favorem laboratoris ne bi smelo dati večje teže izjavi delavca v zagovoru, kot pa temu, kdo so bile stranke dogovora. Tudi toženka je vedela, da pogodbeno razmerje s tožnikom ni urejeno. Še vedno je bil torej v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1975. Sklep ne vsebuje obrazložitve o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti glede omenjenega 6-dnevnega roka. V sklepu je neskladje glede dogovora in pogodbe o zaposlitvi. Po eni strani sodišče zaključuje, da je dogovor šteti za pogodbo o zaposlitvi, po drugi strani pa ugotavlja, da po dogovoru ni bila sklenjena pogodba in da je sklenitev zavračal tožnik. Če je sklenitev pogodbe zavračal tožnik, je bila naloga delodajalca, da mu že tedaj prekine delovno razmerje, sklep sodišča pa razlogov v tej smeri nima.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je mnenje sindikata prejela pred podajo odpovedi, nanj pa po ZDR-1 niti ni vezana. Tožnik je od leta 1999 opravljal naloge in dela profesionalnega predsednika sindikata, kar je izhajalo tudi iz njegovega zagovora pred odpovedjo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za izdajo začasne odredbe mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od nadaljnjih predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilno je ugotovilo, da že temeljni pogoj (verjetnost terjatve - nezakonitost odpovedi) za izdajo začasne odredbe ni podan, zato razlogovanje o tem, da tudi nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe (nevarnosti uveljavitve terjatve) ni podan, ni odločilno.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbene očitke v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o vseh pomembnih okoliščinah (tožnik izpostavlja zlasti neupoštevanje mnenja sindikata), ter da so razlogi sodišča v neskladju (kar tožnik veže na ugotovitve sodišča v zvezi z dogovorom med sindikatom in toženko, da je tožnik profesionalni predsednik sindikata, o čemer pa ni bila sklenjena še posebna pogodba o zaposlitvi). Nič od navedenega namreč ni odločilni razlog, ki bi lahko vplival na presojo verjetnosti terjatve oziroma, ki bi lahko privedel do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi.

8. Po četrtem odstavku 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) namreč lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi ne glede na negativno mnenje sindikata, kar pomeni, da tudi, če bi držale navedbe tožnika o tem, da toženka ni upoštevala pravočasno podanega mnenja sindikata zoper izredno odpoved, zgolj v tem ni podlage za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi.

9. Tožnik ne zanika, da je bil pri toženki profesionalni predsednik sindikata, ter da je v času podaje odpovedi opravljal dela in naloge tega delovnega mesta, v zvezi s katerim je bil 12. 1. 1999 sklenjen dogovor med toženko in sindikatom (da bo tožnik kot predsednik sindikata, opravljal to funkcijo profesionalno na delovnem mestu ''profesionalni predsednik sindikata - šifra delovnega mesta ...)'', ne pa tudi še posebna pogodba o zaposlitvi. Ni bistveno, da tožnik navedenega dogovora ni podpisal kot delavec, ampak kot predstavnik sindikata, tudi ni pomembno, zakaj ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je bil tožnik pri toženki zaposlen, zato po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni bilo možno slediti tožniku, da mu je bila odpovedana neobstoječa pogodba o zaposlitvi ter da navedeno predstavlja podlago za ugotovitev verjetnosti terjatve. Celo v primeru, če bi držala tožnikova trditev, da je bil v delovnem razmerju pri toženki le na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1975, to samo po sebi ne bi bil razlog za nezakonitost izredne odpovedi z dne 25. 1. 2021. Za presojo njene zakonitosti tudi ni v ničemer relevantna tožnikova pritožbena navedba, da če je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ''profesionalni predsednik sindikata'' res zavračal tožnik, potem je bila naloga toženke, da mu že tedaj prekine delovno razmerje.

10. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje glede uporabe določil 112. ZDR-1 (posebno varstvo pred odpovedjo) in 113. člena ZDR-1 (zadržanje učinkovanja odpovedi), kot tudi ne ugotovitvi sodišča, da v tej fazi postopka, ko še ni začelo z izvajanjem dokaznega postopka, ne pride v poštev vsebinski zaključek o neobstoju odpovednih razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, v zvezi s katerima toženka tožniku v odpovedi očita več kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Kot obrazloženo, pa sodišče na strani toženke pravilno ni našlo očitnih, postopkovnih nepravilnosti, ki bi imele za posledico ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi že v tej fazi postopka.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP).

12. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).