Jedro

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Zato je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke na nastalo nezgodo. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.

Ob upoštevanju navedenega je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane vmesne sodbe delno spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v delovni nezgodi 1. 6. 2010, do višine 75 %, za 25 % nastale škode pa je prosta odgovornosti.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za v delovni nezgodi 1. 6. 2010 nastalo škodo tožniku do višine 50 % (I. točka izreka vmesne sodbe), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka vmesne sodbe).

2. Zoper I. točko izreka navedene vmesne sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata spremembo oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela vmesne sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za ugotovitev odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo do višine 100 %, tožena stranka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo njegovi zahtevi po postavitvi drugega izvedenca za varstvo pri delu. Obširno pojasnjuje, zakaj ima izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A. vrsto pomanjkljivosti. V zvezi s tem med drugim opozarja, da izvedenec ob ogledu kraja škodnega dogodka postroja ni vklopil ter da se v izvedenskem mnenju ni opredelil do krivdnega ravnanja tožene stranke. Nasprotuje tudi ugotovitvi izvedenca, da je bil postroj v času delovne nezgode vklopljen. Zatrjuje, da je izvedensko mnenje napačno tudi zato, ker tožena stranka v času škodnega dogodka ni razpolagala z veljavnim poročilom o pregledu postroja, poleg tega pa bi po mnenju tožnika takšno poročilo moral izdati pooblaščenec strojev B. in ne družba C. d. o. o., ki za pregled delovne opreme niti ni bila ustrezno usposobljena. Pritožba nadalje pojasnjuje, zakaj postopek opravljanja del na postroju v izvedenskem mnenju ni opisan pravilno in nasprotuje ugotovitvi izvedenca, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili za varno delo. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni verjelo izpovedi tožnika glede načina delovanja postroja, zmotna pa je tudi ugotovitev, da so bila na postroju v času škodnega dogodka nameščena navodila za varno uporabo. Po mnenju tožnika je izvedenec v izvedenskem mnenju napačno navedel, da se od oseb, ki na postrojih opravljajo manjša vzdrževalna dela, ne zahteva posebnega znanja, poleg tega pa okvara senzorja ni manjša napaka. Uveljavlja, da sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval, da se je postavitev orodja in senzorjev na postroju po škodnem dogodku bistveno spremenila, da tožnik o upravljanju postroja ni bil ustrezno poučen ter da je tožena stranka s svojim krivdnim ravnanjem kršila določbi 23. in 40. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da postroj, na katerem je delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar, saj iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (glej npr. sodbi opr. št. Pdp 274/2007 in opr. št. Pdp 305/2014) in iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju (opr. št. I Kpd 18502/2013), izhaja nasprotno. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna le do višine 50 %. Vztraja, da k nastali škodi ni soprispeval. V zvezi s tem opozarja na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 274/2007, v kateri je bilo po njegovem mnenju dejansko stanje podobno obravnavanemu. Zatrjuje, da tožena stranka delovnega procesa ni organizirala v skladu z varnostnimi predpisi, tožniku pa je z naložitvijo popravila postroja omogočila dostop v nevarno območje. Sodišču prve stopnje tudi očita, da pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka ni upoštevalo, da je Inšpektorat za delo RS toženi stranki zaradi škodnega dogodka izdal odločbo o prekršku, da tožena stranka ni zagotavljala varnega delovnega okolja in da je bil tožnik v škodnem dogodku zelo hudo poškodovan. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričam D.D., E.E. in F.F., saj so izpovedovale v korist tožene stranke, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku, da o uporabi postroja s strani tožene stranke ni bil ustrezno poučen. Uveljavlja, da bi se sodišče prve stopnje v razlogih vmesne sodbe moralo opredeliti do izpovedi priče G.G. in do njegovih navedb, da je tožena stranka navodila za pravilno uporabo postroja spisala šele po obravnavanem škodnem dogodku. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da za škodni dogodek ni odškodninsko odgovorna oziroma da je njena odgovornost za tožniku nastalo škodo minimalna. Uveljavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila že pred škodnim dogodkom seznanjena z nepravilnim vstopanjem delavcev v nevarno območje delovanja postroja, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Opozarja, da za tehnično pomanjkljivost postroja ni odgovorna in v zvezi s tem navaja, da je bila utemeljeno prepričana, da je postroj tehnično brezhiben, kar je potrdil tudi izvedenec za varstvo pri delu. Nadalje uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku nadrejeni delavec ukazal, naj vstopi v nevarno območje delovanja postroja, saj H.H., ki je pri toženi stranki zaposlen kot električar, tožniku ni bil nadrejeni delavec. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je kršila določbo 23. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, saj bi s samovoljno namestitvijo dodatnega končnega stikala izničila veljavnost listine o skladnosti proizvajalca, poleg tega pa tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z navedeno določbo. Sodišču prve stopnje očita, da ni dokazno ocenilo izpovedi prič I.I., E.E. in F.F., ki potrjujejo njene navedbe, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi tožniku zagotovila varno delovno okolje. Poudarja, da ji je Inšpektorat za delo RS po škodnem dogodku naložil sprejem ukrepa, ki ga niti proizvajalec postroja ni predvidel. Po mnenju tožene stranke je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, tudi sicer pa je tožnik z neupoštevanjem navodil za uporabo postroja prekinil vzročno zvezo med domnevno nepravilnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo ter da pri odločitvi ni upoštevalo zapisnika v zadevi opr. št. I Pg 45/2013, iz katerega izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja tožnika. V pritožbi še uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo odločitve o višini tožnikovega soprispevka k nastali škodi, po prepričanju tožene stranke pa je ta nedvomno višji od 50 %. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del vmesne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarjata pritožbi. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana vmesna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev namreč uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo, da je tožniku nadrejeni delavec ukazal, naj vstopi v nevarno območje delovanja postroja, vendar sodišče prve stopnje tega v razlogih vmesne sodbe ni navedlo.

7. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke in višine tožnikovega soprispevka k nastali škodi). Tožnik in tožena stranka v pritožbah napadata iste zaključke sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

8. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za odločitev o temelju toženega zahtevka, med drugim oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu A.A.. Ker sta obe stranki k izvedenskemu mnenju podali svoje pripombe, je sodišče prve stopnje izvedenca na naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2015 tudi zaslišalo. Tožnik v pritožbi obširno pojasnjuje, zakaj je izvedensko mnenje po njegovem mnenju nestrokovno in pomanjkljivo ter sodišču prve stopnje očita, da je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo njegovi zahtevi po postavitvi novega izvedenca za varstvo pri delu. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le v primeru, če sámo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma z zaslišanjem izvedenca ne da odpraviti. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti z zaslišanjem izvedenca odpravljene, pa postavitev novega izvedenca ni potrebna. Nestrinjanje strank z izvedenčevimi ugotovitvami namreč ni razlog za postavitev drugega izvedenca po tretjem odstavku 254. člena ZPP. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdelano izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno in ustrezno obrazloženo, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa se je sodni izvedenec v izpovedi opredelil do vseh pripomb tožnika in jih s prepričljivimi strokovnimi argumenti zavrnil kot neutemeljene. Tako je sodni izvedenec v izpovedi pojasnil, zakaj ob ogledu kraja škodnega dogodka postroja ni vklopil, zakaj je bil po njegovem mnenju postroj v času delovne nesreče gotovo vklopljen, čeprav je tožnik zatrjeval nasprotno, ter zakaj ne verjame navedbam tožnika, da o upravljanju s postrojem ni bil ustrezno poučen. V izpovedi je tudi potrdil, da je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval, da se je dejansko stanje po škodnem dogodku nekoliko spremenilo. Na tožnikovo pripombo, da je bilo poročilo o pregledu delovne opreme izdelano šele po škodnem dogodku, je izvedenec odgovoril, da je v izvedenskem mnenju prišlo do napake pri navajanju (poročilo je bilo izdelano 16. 10. 2009 in ne 16. 10. 2010), njegovo pripombo, da bi postroj moral biti pregledan s strani proizvajalca, pa je zavrnil z obrazložitvijo, da to v praksi ni običajno, saj preglede delovne opreme navadno opravljajo družbe, ki so za to pooblaščene s strani ministrstva. Sodni izvedenec je v izpovedi tudi dodatno pojasnil svoje ugotovitve glede vzroka obravnavanega škodnega dogodka in ob tem ponovno opozoril, da je v zvezi s škodnim dogodkom tudi tožena stranka opustila dolžno ravnanje. Ker glede na navedeno za postavitev drugega izvedenca za varstvo pri delu ni bilo utemeljenega razloga, pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, ni utemeljen.

9. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje tudi očita, da je glede spornih dejstev, ali ga je tožena stranka poučila o pravilnem upravljanju postroja ter ali je bil seznanjen z navodili za uporabo postroja, neutemeljeno verjelo pričam D.D., E.E. in F.F.. Tožnik je namreč v izpovedi oboje zanikal. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(1) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti zaslišanih prič prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe pa je pojasnilo, zakaj je v zvezi s tem sledilo navedbam tožene stranke in ne navedbam tožnika. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena, ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče G.G.. Navedena priča je namreč izpovedala, da je tožena stranka od tožnika želela izsiliti priznanje krivde za obravnavani škodni dogodek ter da je tožena stranka tudi sicer pogosto izvrševala pritisk na svoje delavce, vendar nič od navedenega za odločitev v zadevi ni pravno pomembno.

10. Pravna podlaga za odločanje o temelju tožbenega zahtevka je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, od katerih je odvisna odločitev o temelju tožbenega zahtevka, so naslednje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu »delavec v proizvodnji na oddelku J.«, delo pa je opravljal na postroju, ki je bil sestavljen iz robotske roke, stiskalnice in stroja za izdelavo ukrivljenih elementov; - postroj je bil v času škodnega dogodka zaščiten s posebno varnostno ograjo, delavci tožene stranke pa so v ograjeno območje postroja lahko vstopali skozi posebna dvokrilna vrata - ta so bila opremljena z varnostno napravo v obliki končnega stikala, ki je ob odprtju vrat izklopila delovanje celotnega postroja, vendar pa je bilo končno stikalo nameščeno le na t. i. glavnem krilu vrat, ne pa tudi na statičnem krilu, ki bi v skladu z navodili proizvajalca moralo biti vedno zaprto; - v skladu z navodili proizvajalca je bilo kakršnokoli zadrževanje delavcev v robotski celici med delovanjem postroja strogo prepovedano, glavno krilo vrat pa bi ob vstopu delavca v delovno območje postroja moralo ostati odprto; - delavci tožene stranke so opisani varnostni sistem izigravali tako, da so najprej odprli obe vratni krili, nato pa zaprli le glavno krilo z nameščeno varnostno napravo, statičnega krila pa ne - dovod električne energije do postroja se na ta način ni prekinil, odprto statično krilo pa jim je omogočalo neovirano vstopanje v varovano območje v času delovanju postroja; - tožnik je ob prihodu na delo 1. 6. 2010 na monitorju postroja opazil rdeče oznake, ki so opozarjale na napako senzorja; - električar H.H. je napako skušal odpraviti, nato pa je tožnika pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena; - robotska roka je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, v tistem trenutku pa je tožnik, ki je pred zagonom izstopil iz ograjenega območja stroja, vanj ponovno vstopil; - ker je senzor robota zaznal gibanje, je robotska roka naredila gib in tožnika, ki se je nahajal v območju njenega delovanja, udarila v predel glave.

12. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bil postroj v času obravnavanega škodnega dogodka izklopljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo, da so možnost samodejnega aktiviranja robotske roke zanikale vse zaslišane priče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa robotska roka v primeru, če bi bil postroj v resnici izklopljen, neposredno pred nezgodo ne bi mogla narediti dveh delovnih operacij in šele nato obmirovati. Da je bil postroj v času škodnega dogodka vklopljen, je ugotovil tudi izvedenec za varstvo pri delu, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri nasprotnem stališču. 13. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje pravni presoji sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je to odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča prav dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Sodišče prve stopnje je glede tega tudi navedlo, da v obravnavanem primeru ne gre za nepredvidljiv postroj, saj uporabnik postroj le nastavi, nato pa se je iz nevarnega območja v času njegovega delovanja dolžan umakniti, vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča neka dejavnost ni nevarna le takrat, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, temveč tudi takrat, ko varnostna pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo nevarnost sicer zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.(2) Glede na navedeno je postroj po presoji pritožbenega sodišča nevarna stvar, delo na njem pa nevarna dejavnost, zato tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke (149. in 150. člen OZ).

14. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana (tudi) krivdna odgovornost tožene stranke, ker je ta v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno ravnanje. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem zatrjuje, da je bil postroj v času škodnega dogodka tehnično brezhiben in da je razpolagala tako z izjavo o skladnosti kot tudi s potrdilom pooblaščene družbe za varstvo pri delu, da postroj ustreza predpisom s področja varnosti in zdravja pri delu. Vendar pa je za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da njeni delavci v varovano območje postroja vstopajo tudi v času njegovega delovanja, pa je takšno (nepravilno) ravnanje kljub temu dopuščala. Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi sodišča prve stopnje sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne dvomi, saj jo potrjujeta tako izpovedi tožnika in priče K.K., kot tudi drugih delavcev tožene stranke, ki so bili v času škodnega dogodka tožniku nadrejeni. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so namreč ti v izpovedih podrobno opisovali, kako je bilo varnostni sistem postroja mogoče zaobiti, kar jim v primeru, če se delavci tožene stranke te možnosti ne bi pogosto posluževali, ne bi bili znano. Tožena stranka bi zato škodni dogodek lahko preprečila, če bi svojim delavcem prepovedala ravnanje v nasprotju z navodili proizvajalca oziroma če bi jih dosledno opozarjala na nevarnost in nepravilnost takšnega ravnanja. Tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi tudi ponavlja, da je bil tožnik seznanjen z navodili za (pravilno) uporabo postroja, vendar pa za razbremenitev krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca ne zadostuje, da ta delavce pouči o pravilnem opravljanju dela, temveč jih je dolžan tudi nadzirati, ali delo opravljajo v skladu s temi navodili, v nasprotnem primeru pa zoper njih ustrezno ukrepati. Ker tožena stranka tega ni storila, v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v zvezi s škodnim dogodkom storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi tožniku zagotovila varno delovno okolje. Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da izpovedi prič I.I., E.E. in F.F. potrjujejo njene navedbe, da ni kršila nobene obveznosti s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar pa je za takšno presojo pristojno sodišče in ne navedene priče. 15. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno ravnanje tudi zato, ker v delovnem okolju ni zagotovila takšnih varnostnih naprav in varoval, ki jih ne bi bilo mogoče zlahka odstraniti oziroma onemogočiti njihovega delovanja. S tem je kršila določbo 23. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nasl.; v nadaljevanju: Pravilnik). Enako je pri izrednem nadzoru ugotovil tudi Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Iz njegove odločbe z dne 9. 6. 2010 namreč izhaja, da na postroju niso bile nameščene vse predpisane varnostne naprave (zaščita pred vstopom v proizvodno celico in dostopom v območje delujočega robota), zato je do odprave ugotovljene nepravilnosti toženi stranki uporabo postroja prepovedal. Ker tožena stranka obveznosti iz 23. člena Pravilnika ne more prevaliti na proizvajalca oziroma dobavitelja varnostne kletke, v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da niti proizvajalec postroja ni predvidel, da lahko uporabnik z zgoraj opisanim manevrom onesposobi varnostni sistem postroja. Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožena stranka kršila 23. člen Pravilnika, ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kot mu to smiselno očita tožena stranka. To, katere predpise je z ugotovljenim ravnanjem kršila tožena stranka, je namreč stvar pravne presoje sodišča prve stopnje, glede katere ni vezano na trditveno podlago strank. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi z namestitvijo varovala na statičnem krilu dvokrilnih vrat izničila izjavo o skladnosti, ki jo je izdal proizvajalec oziroma dobavitelj varnostne opreme. Četudi bi to držalo, je namreč to ne razbremenjuje njenih obveznosti iz prvega odstavka 43. člena ZDR ter 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl. - ZVZD), da svojim delavcem zagotavlja varnost in zdravje v zvezi z delom.

16. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je tožnik k nastali škodi soprispeval, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tej presoji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da bi v primeru, če bi tožnik v varovano območje postroja vstopil v skladu z navodili proizvajalca, prišlo do samodejnega izklopa dovoda električne energije do delovnih naprav, posledično pa robotska roka ne bi mogla izvesti giba, ki je poškodoval tožnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da v času škodnega dogodka na postroju ni bilo opozoril za varno delo, saj, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, izpovedi varnostnega inženirja E.E. in inženirja za varstvo pri delu F.F., ki sta po škodnem dogodku pri toženi stranki opravila ogled kraja nezgode, dokazujeta nasprotno. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da četudi na postroju ne bi bila nameščena navodila, ki bi prepovedovala vstopanje v ograjeno območje med delovanjem naprave in prirejanje delovanja varnostnih naprav, so to pravila, s katerimi je bil tožnik, ki je delo na postroju opravljal vsakodnevno, gotovo seznanjen. Tožnik v pritožbi vztraja tudi pri navedbah, da o upravljanju s postrojem s strani tožene stranke ni bil ustrezno poučen, vendar sodišče prve stopnje glede na nasprotne ugotovitve izvedenca ter izpovedi prič D.D. in K.K., tem navedbam utemeljeno ni sledilo.

17. Neutemeljeno pa je pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je ravnanje tožnika pretrgalo vzročno zvezo med (protipravnim) ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Kljub temu, da je bil tožnik za delo s postrojem ustrezno poučen ter da je vedel, da v ograjeno območje postroja ne sme vstopiti v času njegovega delovanja, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ). V obravnavani zadevi je (poleg objektivne) podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari pa se odgovornosti za nastalo škodo v takšnem primeru nikoli ne more v celoti razbremeniti. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, saj je iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, če jo beremo kot celoto, nedvoumno razvidno, da tudi po presoji sodišča prve stopnje ravnanje tožnika ni pretrgalo vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

18. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka za tožniku nastalo škodo odgovorna do višine 50 %, do višine 50 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam. Tej odločitvi v pritožbah nasprotujeta obe stranki (tožnik v smeri znižanja, tožena stranka pa v smeri zvišanja ugotovljenega soprispevka). Sodišče prve stopnje je to odločitev ustrezno obrazložilo, zato mu tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da izpodbijana vmesna sodba o tem nima jasnih razlogov. Vendar pa je v tem delu utemeljena pritožba tožnika, da je sodišče prve stopnje njegov soprispevek k nastali škodi ocenilo previsoko. Tožnik je sicer res ravnal krivdno, ko je v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca vstopil v območje delujočega postroja, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča tej kršitvi znatno težo odvzameta okoliščini, da je bilo varnostni mehanizem postroja mogoče kadarkoli obiti ter da je tožena stranka takšno nepravilno ravnanje svojih delavcev dopuščala. Poleg tega ni nepomembno, da je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi podana tudi objektivna, ne le krivdna odgovornost tožene stranke. Če je ugotovljeno, da je povzročitelj škode, ki za škodo odgovarja že objektivno, ravnal tudi krivdno, je namreč treba delež oškodovančevega soprispevka ustrezno zmanjšati glede na stopnjo krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode.(3) Ob upoštevanju navedenega je po presoji pritožbenega sodišča tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 25 %, zato je pritožba tožnika v tem delu delno utemeljena, pritožba tožene stranke, ki uveljavlja, da je tožnikov soprispevek višji od 50 %, pa ni utemeljena.

19. Ker je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP vmesno sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo tožniku v delovni nezgodi 1. 6. 2010, do višine 75 %, za 25 % nastale škode pa je odgovornosti prosta.

20. Ker ostali s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke (ki se je zavzemala za razbremenitev njene odgovornosti oziroma za zvišanje deleža soprispevka tožnika) zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

21. Ostale pritožbene navedbe strank za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridržalo za končno odločbo.

(1) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(2) Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 305/2014 z dne 18. 9. 2014. (3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 115/2006 z dne 15. 5. 2008.