Jedro

Tožnik ni izkazal, da je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe že v molku, zato je bila tožba vložena prezgodaj in jo je bilo treba zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena Zakonom o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), ki se v zadevi uporablja na podlagi 104. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006), zavrglo tožnikovo tožbo zaradi molka tožene stranke v zvezi z molkom upravnega organa prve stopnje.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik preuranjeno vložil tožbo, saj ni izkazal, da so izpolnjene procesne predpostavke za molk organa po četrtem odstavku 26. člena ZUS. Sodišče ga je na podlagi 29. člena ZUS pozvalo, da svojo vlogo dopolni s potrebnimi dokazi, česar pa tožnik v danem roku ni storil. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da trditev sodišča prve stopnje, da ni dopolnil tožbe, ni pravilna, ali pa je sodišče njegovo vlogo založilo. Ugotovitev sodišča, da je tožba preuranjena, ni utemeljena. Povzema navedbe iz tožbe in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik sprožil upravni spor zaradi molka upravnega organa druge stopnje. Upravičenost tožbe zaradi molka organa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na pogoje, določene v 26. členu ZUS. ZUS v drugem odstavku 26. člena določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po četrtem odstavku 26. člena ZUS se ima stranka pravico, če organ prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim roku, obrniti s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

6. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa tožnik ni izkazal, da je vložil pritožbo na drugostopenjski upravni organ, ker v obravnavani zadevi prvostopenjski organ o njegovi zahtevi ni odločil, niti da je (pred vložitvijo tožbe) pri pristojnem organu najprej zahteval, naj se o pritožbi odloči v nadaljnjih sedmih dneh, in da je ta rok brezuspešno potekel. Tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da je navedene procesne predpostavke izpolnil, nimajo podlage v podatkih predloženega spisa.

7. Ker tožnik, na katerem je dokazno breme, ni izkazal, da je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe že v molku, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prezgodaj in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

8. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.