Jedro

Toženec je zapustil kraj nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in tudi ni dokazal, da za to ni kriv. S tem pa je kršil zavarovalno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 30616/2013 z dne 7. 3. 2013, ostane delno v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 365,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje do plačila in znesek 11,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila in v celoti v tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 41,00 EUR s pripadki. V preostalem delu je zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo stroškov postopka - tožeči stranki je dolžna plačati 41,00 EUR v roku 8 dni s pripadki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Meni, da je v postopku prikrajšan, morda pa so bile storjene tudi kršitve določb postopka ali zmotno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da sodbo premalo razume. Dvomi v nekatere pojme in datume. Izpodbija tisti del sodbe, ki ne upošteva, da poškodbe v dolžini 22 cm na odbijaču ni bilo. Opozarja na zapisnik z dne 14. 11. 2013, slike, ki so bile posnete na parkirišču ter skice v prilogah. V nadaljevanju opozarja na izpovedbo priče K. ter M. Stanje dobro pozna gospod M. J., zato naj da pojasnila, izjavo ali pa pride na pričanje. Meni, da sodišče ne more spregledati, da ni bilo poškodbe na odbijaču, saj je ob sanaciji nihče ni videl; da ni bilo poškodbe na blatniku in senzorjih, kar je bilo kasneje dodano s strani gospe M.; da so bile udrtine pod lučjo že prej; da je bila stranica pod odbijačem že prej zamazana in zarjavela in da plastika odbijača ni bila lakirana, saj ni računa in seznama. Že po izteku pritožbenega roka je pritožnik „materialne dokaze“ v pritožbi dodatno pojasnil z vlogo, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo 27. 3. 2014. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa neutemeljena.

5. Pritožnik je z vlogo, ki jo je vložil 27. 3. 2014, dopolnil pritožbo. Ker je bila ta dopolnitev vložena že po izteku 8-dnevnega zakonskega pritožbenega roka (tretji odstavek 458. člena v zvezi s 333. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), jo je pritožbeno sodišče na podlagi 343. člena ZPP zavrglo.

6. Pri pritožbenih trditvah, da ni bilo poškodb na odbijaču, blatniku in senzorjih, da so bile udrtine pod lučjo že prej, da je bila stranica pod odbijačem že prej zamazana in zarjavela in da plastika odbijača ni bila lakirana, gre za poseganje v ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je namreč mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato zgoraj povzetih trditev ter razlogov, s katerimi jih pritožnik utemeljuje, ne more upoštevati.

7. Ker pritožnik „morda storjenih kršitev postopka in kršitve materialnega prava“ ni konkretiziral, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v obsegu pritožbenih razlogov na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

8. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je, kot je bilo že pojasnjeno, pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je toženec 25. 7. 2012 z osebnim avtomobilom Suzuki, tip Vitara, reg. št. 000, trčil oziroma se dotaknil osebnega avtomobila znamke BMW, tip 530, reg. št. 000, last zavarovanke tožeče stranke in s tem na tem vozilu povzročil škodo v višini 365,30 EUR. Na podlagi zahtevka oškodovanke M. M. je tožeča stranka škodo oškodovanki 21. 9. 2012 tudi plačala. Sodišče je nadalje ugotovilo tudi to, da je toženec po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, in da na podlagi 4. 5. 2012 prejetega regresnega zahtevka tožeče stranke, le-tej na tej podlagi ni ničesar plačal. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, upoštevajoč povzeta dejstva, sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

10. Tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve zavarovalne pogodbe oziroma uveljavlja zahtevek za povračilo izplačane odškodnine tretji osebi s trditvijo, da je toženec kot zavarovanec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, s tem, ko je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, izgubil pravice iz zavarovanja na podlagi 7. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

11. Za tovrstno odškodninsko odgovornost, ki se uveljavlja s t. i. regresno tožbo, zakon in splošni pogoji določajo, katera protipravna dejanja voznika predstavljajo podlago za odškodnino, predpisujejo pa tudi dokazna pravila in ekskulpacijske razloge. Tako ima zavarovalnica na podlagi 2. odstavka 7. člena ZOZP v zvezi z 7. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP ter 3. odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, pravico od zavarovanca, ki je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, zavarovanec pa po drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev lahko dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščine, ki bi sicer povzročila izgubo zavarovalnih pravic.

12. Toženec je zapustil kraj nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in tudi ni, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, dokazal, da za to ni kriv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem kršil zavarovalno pogodbo, je glede na citirano pravno podlago, zato pravilen. Pravilna pa je posledično tudi odločitev, da je tožeči stranki dolžan povrniti tisti znesek, ki ga je tožeča stranka oškodovanki (utemeljeno) plačala (365,30 EUR), skupaj z obrestmi (0,37 EUR valorizacijskih obresti in 11,65 EUR zamudnih obresti od zneska 365,67 za čas od 19. 10. 2012 do 27. 2. 2013), skupaj torej 377,32 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi kot jih je sodišče prve stopnje prisodilo.

13. Pritožba tožene stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.