Jedro

Če sodišče tožbenega zahtevka ne povzame v izreku sodbe, temveč le odloči, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, je izrek tako pomanjkljiv, da sodbe ni mogoče preiskusiti, ker niti ni mogoče ugotoviti, o katerem zahtevku je bilo odločeno. Zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s tem v zvezi zmotne oz. napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. da jo tako spremeni, da ugodi v celoti njenemu tožbenemu zahtevku skupaj z njenimi stroški postopki. V pritožbi navaja, da je povsem jasno, da tožnica ne bi vlagala tožbe, ne zahtevala od delodajalca izdajo ustreznega sklepa, v kolikor bi na delovnem mestu lahko ostala. Nesporno izhaja iz dokazov v spisu, kot tudi iz zaslišanja tožnice same, da je po pogodbi o zaposlitvi bila pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas, to je od 1.3.1993 do 30.9.1993. Iz same njene delovne knjižice pa nesporno izhaja, da ji je delovno razmerje prenehalo dne 31.5. 1993. Tako ji je delodajalec - tožena stranka - prekinila delovno razmerje nezakonito, ne da bi za to uvedel ustrezni postopek oz. izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se s takim nezakonitim ravnanjem tožene stranke ne strinja, zato je po prenehanju delovnega razmerja najela odvetnico in zahtevala izdajo sklepa, oz. skušala izvedeti, zakaj ji je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki pred potekom pogodbenega roka. Glede na to, da tožena stranka ni pokazala nobene pripravljenosti zadevo pravno pravilno rešiti, je bila prisiljena vložiti tožbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo le, da se tožbeni zahtevek zavrne, čeprav je tožnica postavila jasen tožbeni zahtevek, ki nalaga toženi stranki, da ji izplača zaostalo plačo za obdobje junij-september 1993 v znesku 599.012,00 Sit, zamudne obresti, da ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, da plača vse prispevke iz delovnega razmerja, da plača vse zavarovalne premije za dodatno zdravstveno zavarovanje in da tožnici izroči polico za zavarovanje. Po določbi 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 je bistvena kršitev določb pravdnega postopka med drugim podana tudi tedaj, če je izrek sodbe nerazumljiv. Nerazumljivost izreka je podana tudi tedaj, če sodišče v dajatveni sodbi ni jasno navedlo, kaj mora toženec nasproti tožniku storiti, trpeti ali opustiti. Razumljivost in jasnost izreka sodbe je presojati predvsem z vidika vsebine tožbe in tožbenega zahtevka (2., 3. in 186. čl. ZPP/77), načel v zvezi s pravnomočnostjo izreka sodbe (333. čl. ZPP/77) in iz predpisane vsebine izreka, ki je določena v 3. odst. 338. čl. ZPP/77. Na podlagi 1. odst. 2. čl. ZPP/77 sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je na zahtevek vezano, kar se kaže v tem, da sodišče stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Pri dajatvenem zahtevku je ta določba kršena tudi tedaj, če sodišče odloči tako, kot je storilo sodišče prve stopnje. Ker je tožnica postavila dajatveni zahtevek, načelo dolžnosti sodišča, da odloči o vsebini tožbenega zahtevka, velja kljub določbi 1. odst. 23. čl. ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94). Bistveni del tožbe je tožbeni zahtevek, ki ga mora pritožba vsebovati (1. odst. 186. čl. ZPP/77). Če tožba zahtevka ne vsebuje, ker je taka možnost dana po posebnih predpisih (n.pr. v prej navedeni določbi ZDSS), mora sodišče v sporazumu s stranko ugotoviti, kaj tožnica zahteva in oblikovati njen zahtevek. Pritožbeni zahtevek je osrednja točka postopka, zato mora biti jasno oblikovan in mora v njem tožnica določno povedati, kaj zahteva. Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala, kar je razvidno iz vsebine tožbe. Jasna oblikovanost tožbenega zahtevka je pomembna zaradi določbe 3. odst. 338. čl. ZPP/77, ki zahteva od sodišča, da v izreku sodbe navede, katerim posameznim zahtevkom je ugodilo in katere je zavrnilo. V izrek sodbe torej mora biti v skladu z navedeno določbo povzet tožbeni zahtevek. V izreku sodbe mora biti tudi jasno rečeno, kako je sodišče odločilo v zvezi z zahtevkom. Pravnomočen postane izrek sodbe. Pravnomočnost je formalna in materialna pravnomočnost (333. čl. ZPP/77). Prva pomeni neizpodbijanost izreka sodbe, materialna pravnomočnost pa se nanaša na vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe. Če je torej izrek sodbe nerazumljiv, ni mogoče ugotoviti, kaj je postalo pravnomočno. Načelo pravnomočnosti kot enega od temeljnih načel pravdnega postopka in varstva pravic na splošno ni mogoče uveljaviti, če je izrek sodbe nerazumljiv. Tega načela pa tudi ni mogoče uveljaviti pri dajatvenih zahtevkih, ki jih sodišče ni povzelo v izrek sodbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje v tej zadevi, ker ni mogoče ugotoviti, kaj je postalo pravnomočno. Sodišče prve stopnje torej dejansko ni odločilo o tožbenem zahtevku, ker v izrek ni navedlo njegove vsebine. Dana je torej bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi z navedenimi določbami ZPP/77. Nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je bilo tožnici zaključeno delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31.5.1993, kar je razvidno iz navedb in izpovedbe tožnice same ter iz delovne knjižice in da jo ni bilo več na delo k toženi stranki od 26.5.1993, kar je tudi sama tožnica izpovedala kot stranka pred sodiščem prve stopnje, zato je od tega dne dalje vedela, da je bila njena pravica iz delovnega razmerja kršena, torej z dejanjem delodajalca. Ugotavlja tudi, da je tožnica podala urgenco z dne 4.8.1993 (dokaz A/3), ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot njeno zahtevo za uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu, vendar iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni razvidno oz. v njem ni ugotovljeno, ali je tožena stranka o tej zahtevi odločala ali ne in kako. Namreč tudi za kršitev pravic (torej za protipravno ravnanje delodajalca brez pisne odločitve) velja po določbi 2. odst. 80. čl. ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/98 in 42/90) 15-dnevni rok za vložitev ugovora oz. zahteve za uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja od dneva, ko je zvedela za kršitev teh pravic. Bistveno in odločilnega pomena je torej ugotovitev, ali je tožnica v zakonitem roku uveljavljala svojo zahtevo pri delodajalcu, ko je zvedela za kršitev njenih pravic iz delovnega razmerja. Ta odločilna dejstva pa sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo in tako je ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. Namreč v primeru, da je tožnica zamudila vložitev zahteve pri delodajalcu za uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja, je prenehalo njeno delovno razmerja pri toženi stranki z dnem 31.5.1993 dokončno in pravnomočno, zaradi česar ni dovoljeno več uveljavljati sodnega varstva zoper takšen način prenehanja delovnega razmerja z dejanjem delodajalca. Namreč odločilnega pomena je, ali je tožnica vložila zahtevo za varstvo pravic pravočasno ali ne. Poleg tega naj sodišče prve stopnje tudi sprejme stališče glede pravočasnosti te vložene tožbe v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje v tožničini zadevi z dne 22.5.1997, opr. št. I Pd 3298/94. Glede na zgoraj navedene dejanske in pravne razloge je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej odpraviti bistvene kršitve določb postopka, nato pa izvajati dokaze v nakazani smeri in po tako ponovljenem dokaznem postopku ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka oz. o dopustnosti vložene tožničine tožbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).