Jedro

Zastaranje za plačilo taksne obveznosti, nastale dne 17.12.1999, je bilo pretrgano z dnem vročitve sodnega opomina tožnici, to je z dnem 14.1.2000 in je tako relativni zastaralni rok začel teči znova in bi zastaranje nastopilo dne 1.1.2003, absolutno zastaranje pa dne 17.12.2003. Zato je odločba z dne 19.11.2002, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo sodne takse, izdana znotraj zastaralnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 4. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad C., Izpostava L. z dne 19. 11. 2002, s katero je navedeni prvostopni organ tožnici naložil plačilo redne sodne takse v znesku 121.790,00 SIT, sodne takse za opomin v znesku 3.800,00 SIT in kazenske takse v znesku 62.795,00 SIT. Tožena stranka je pritožbi delno ugodila in spremenila navedeno prvostopno odločbo tako, da se tožnici naloži plačilo redne sodne takse v znesku 96.156,00 SIT, kazenske takse v znesku 48.078,00 SIT in takse za opomin v znesku 3.800,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanjo sklicuje na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in ugovor zastaranja pravice do izterjave sporne takse. Sklicuje se na podatke spisa, iz katerih izhaja, da tožnica kot taksna zavezanka za plačilo sodne takse za pritožbo v zadevi I Pg ..., sodne takse ni plačala kljub opominu Okrožnega sodišča v Celju z dne 21. 12.1999, ki ga je tožnica prejela dne 14. 1. 2000. 3. Tožnica v reviziji navaja vse razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da se datum 14. 1. 2000 nanaša na datum vročitve opomina tožnici. Navaja, da opomin s tem datumom tožnici ni bil izdan, pač pa je bil opomin izdan dne 24. 1. 2000, vendar se ta ne nanaša na tožnico, ampak na taksnega zavezanca A. d.o.o., na katerega se nanaša tudi sporočilo sodišča pristojnemu davčnemu organu. Ker se torej sporočilo sodišča ne nanaša na tožnico, davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe ni imel podlage. Prvostopno sodišče ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je, ali je bilo izdano obvestilo sodišča, ki bi se nanašalo na tožnico. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da je pravica izterjati sodno takso zastarala, kar utemeljuje s tem, da je taksna obveznost nastala z dnem vložene pritožbe, to je dne 17. 12. 1999, in je glede na v zakonu določen absolutni zastaralni rok, zastarala dne 17. 12. 2003. Glede na navedeno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih so bile vložene pritožbe pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev, ki imajo podlago v podatkih spisa, izhaja, da je Okrožno sodišče v Celju tožnici poslalo opomin za plačilo sodne takse, ki je bil tožnici vročen dne 14. 1. 2000, in da je kasneje navedeno sodišče pristojnemu davčnemu organu poslalo sporočilo, da tožnica kot taksna zavezanka takse kljub opominu ni plačala v odrejenem 15 dnevnem roku. Sporočilo je, kot izhaja iz podatkov spisa, pristojni davčni urad prejel dne 14. 10. 2002. Tako dejansko stanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča zadostna podlaga za izdajo sporne odločbe. Po določbi 29. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-UPB1 (Ur. l RS, št. 20/2004) je namreč podlaga za izdajo odločbe, s katero davčni organ taksnemu zavezancu naloži plačilo dolžne takse in kazenske takse, ugotovitev, da taksni zavezanec ni plačal takse ob nastanku taksne obveznosti in tudi ne v 15 dneh od vročitve opomina, ter pisno sporočilo sodišča davčnemu uradu, naj takso prisilno izterja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej prvostopno sodišče pravilno uporabilo navedeno določbo ZST.

9. Prvostopno sodišče je v tem, ko je zavrnilo ugovor zastaranja, pravilno uporabilo tudi določbo 9. člena ZST. Po tej določbi pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati – relativni rok. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava sodne takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse – absolutni rok. Taksna obveznost je za vlogo – pritožbo v obravnavanem primeru nastala dne 17. 12. 1999, kar tožnica sama navaja. Zastaranje je bilo pretrgano z dnem vročitve sodnega opomina tožnici, to je dne 14. 1. 2000 in je tako relativni zastaralni rok začel teči znova ter bi zastaranje nastopilo dne 1. 1. 2003. Absolutno zastaranje bi nastopilo dne 17. 12. 2003. Glede na to, da je bila sporna odločba dne 19. 11. 2002, izdana v času, ko zastaranje še ni nastopilo, tudi po presoji revizijskega sodišča odločba iz tega razloga ni nezakonita.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.