Jedro

V postopku zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na ugotavljanje zakonitosti izpodbijane sodne odločbe in ne more preizkušati popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega R.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 31.5.2008 zoper obdolženega R.G. na podlagi določbe prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 2.6.2008 pritožbe zagovornikov tega obdolženca in ostalih zavrnil kot neutemeljene.

Zagovorniki obdolženega R.G. so zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve drugega odstavka 192. člena ter 3. točke prvega odstavka 202. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odpravi pripor oziroma podrejeno, da pripor odpravi, namesto tega pa odredi milejši ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da ima sklep preiskovalne sodnice razloge, na podlagi katerih ugotavlja obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi R.G. organiziral prevoz orožja. Navajanje razlogov, na podlagi katerih zahteva za varstvo zakonitosti šteje, da ne utemeljujejo tega suma, pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Ocenjuje tudi, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje ustrezne razloge o danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in razloge o tem, zakaj ne pridejo v poštev nadomestni ukrepi.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva izpodbija ugotovitev napadenega sklepa, da je podan utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da iz podatkov spisa in podatkov, zbranih v predkazenskem postopku, ne izhaja zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženec organiziral prevoz orožja v Italijo. Vsebina posnetih telefonskih pogovorov ni jasna, ni mogoče nedvoumno sklepati o čem teče beseda, tudi številke, ki se omenjajo v različnih pogovorih se ne ujemajo niti s seboj niti s številom kosov orožja, zaseženega D.B. Po oceni zahteve za varstvo zakonitosti je tudi odreditev pripora pretiran ukrep. Obdolženec je še nekaznovan, zoper njega ne teče noben drug postopek za kakršnokoli kaznivo dejanje, tudi okoliščine, v katerih živi, ne kažejo na ponovitveno nevarnost. Odreditev pripora ni nujno potrebna za varnost ljudi. Zato bi se z odreditvijo hišnega pripora v enaki meri zagotovila varnost ljudi in premoženja.

V postopku zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče vselej omeji na ugotavljanje zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more preizkusiti popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato navedbe, s katerimi zahteva drugače kot pravnomočni sklep ocenjuje ugotovljena dejstva in okoliščine glede obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pomenijo v nasprotju z navedeno postopkovno določbo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Po prvem odstavku 201. člena ZKP se sme zoper obdolženca odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od pripornih razlogov, ki so navedeni v 1., 2. in 3. točki iste določbe. Določba drugega odstavka 202. člena ZKP predpisuje obliko in vsebino odločbe, s katero preiskovalni sodnik odredi pripor. Med ostalim mora sklep vsebovati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi.

Obrazložitev napadenega sklepa vsebuje obširne navedbe vseh dejstev in okoliščin na podlagi katerih je sprejet zaključek o obstoju utemeljenega suma. Glede na vsebino doslej zbranih podatkov in dokazov, je namreč preiskovalna sodnica utemeljeno sklepala, da je navedeni sum izkazan, zunajobravnavni senat pa tudi utemeljeno soglašal s takšno presojo. Enako velja za ugotovitev, ki zadeva priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Z izpodbijanim sklepom so ugotovljene tako objektivne (teža kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obdolženec in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, zlasti obdolženčeva organizatorska vloga in vpletenost v kriminalno organizacijo) kot tudi subjektivne okoliščine. Slednje zadevajo razmere, v katerih živi obdolženec, saj ni zaposlen in nima premoženja ter njegove osebne lastnosti, ki se po ugotovitvah napadenega sklepa kažejo v njegovem ravnanju tudi po aretaciji D.B. s strani italijanskih policistov.

Tako preiskovalna sodnica kot tudi izvenobravnavni senat sta v obrazložitvi sklepov navedla okoliščine, na podlagi katerih sta sklepala na neogibnost pripora za varnost ljudi in utemeljila, zakaj je omejitev obdolženčeve svobode v sorazmerju z ogrožanjem varnosti ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Pravnomočni sklep ima vse v procesnem zakonu predpisane sestavine, vsebuje pa tudi razumno presojo danosti utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter njegove neogibnosti za varnost ljudi. Zato sklepu ni mogoče očitati nezakonitosti. V takem položaju je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obdolženega R.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).