Jedro

Postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, je bil ustavljen. Rubež denarnih terjatev pa je prenehal veljati, saj so bila razveljavljena vsa izvršilna dejanja. Zato je prenehal pravovarstveni interes tožnika v obravnavani zadevi, ki je bil v tem, da doseže odpravo sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je dne 8. 12. 2017 izdala sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 4934-155047/2017-13 (09-720-04), s katerim je odločila, da se za dolžnika A. d.o.o. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 8. 12. 2017 znaša skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški 653.542,51 EUR, pri čemer se izvršba opravi z rubežem dolžnikovih denarnih terjatev, ki jih ima ta do Centra za socialno delo B. (v nadaljevanju CSD) na podlagi najemne pogodbe, in sicer z zapadlostmi od 5. 1. do 5. 12. 2018 v mesečnih zneskih 23.742,90 EUR. Odločilo je tudi, da se tožniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku CSD pa se naloži, da zarubljeni znesek dolga v višin 284.8914,80 EUR plača na prehodni račun MF FURS. V točki 4 je še ugotovilo, da obveznosti temeljijo na osmih izvršilnih naslovih, ki so podrobneje opredeljeni v izreku tega sklepa.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep je dolžnik vložil dve pritožbi, in sicer eno po pooblaščencu odvetniku dr. C. C., drugo pa sam. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT 499-29-49/2018-9 z dne 28. 12. 2018 v točki I izreka odločilo, da se pritožba vložena po odvetniku dr. C. C. z dne 27. 12. 2017 zoper sklep FURS-a št. DT 4934-155047/2017-3 (09-720-04) z dne 8. 12. 2017 zavrže, v točki II izreka pa, da se sklep FURS-a z dne 8. 12. 2017 v točki 4 spremeni tako, da izvršilni naslov glasi „Odločba št. DT 42312-152/2014-7 z dne 24. 7. 2015, davek na dodano vrednost“, v preostalem delu pa se potrdi sklep in se pritožba družbe A. d.o.o. zavrne. Iz obrazložitve pritožbene odločbe izhaja, da naj bi bila pritožba tožnika vložena po pooblaščencu dne 27. 12. 2017 prepozna. Sklep o davčni izvršbi je bil dolžniku vročen dne 15. 12. 2017, rok za vložitev pritožbe pa je iztekel dne 25. 12. 2017, med tem ko je bila pritožba vložena šele dne 27. 12. 2017. Pritožbeni organ jo je zato v skladu z 246. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno vloženo zavrgel. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe same stranke, pa je pritožbeni organ navedel, da terjatvam, ki so zarubljene, lahko ugovarja samo dolžnikov dolžnik, ne pa tudi davčni dolžnik, saj je ugovor glede na 174. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pridržan dolžnikovemu dolžniku. Dolžnik sicer lahko ugovarja tudi sredstvu izvršbe, kolikor je to izbrano v nasprotju z načeli izvršilnega postopka, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na konkretno, s sklepom zarubljeno terjatev in s tem na pravice in koristi tretjega. Pritožnica obstoju samih terjatev tudi ne ugovarja, navaja le, da so bile te odstopljene, čim je pa tako, pa je izpodbijani sklep pravilen in zakonit (smiselno tako sodba Upravnega sodišča RS, U 266/2007-9 z dne 27. 10. 2008). Pritožbeni organ opozarja tudi na določbo 158. člena ZDavP-2, ki določa, da kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Če davčni organ oceni, da pravica navedene osebe, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa iz četrtega odstavka tega člena pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Če oseba ne predloži dokaza o vložitvi tožbe, se davčna izvršba nadaljuje. Z vložitvijo tožbe pa se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, in sicer do zaključka postopka pred sodiščem. Pritožbeni organ je tudi popravil naslov obveznosti pod zaporedno št. 4 in le-tega pravilno navedel v izreku, to pa je odločba, št. DT 42312-152/2014-7 z dne 24. 7. 2015 in ne obračun.

3. Tožnica se z zgoraj navedenima odločbama ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je bila pritožba, vložena po pooblaščencu, pravočasna. 8 dnevni rok za pritožbo ni mogel izteči 25. 12. 2017, kot to ugotavlja tožena stranka v pritožbeni odločbi. 25. 12. 2017 je bil Božič, 26. 12. pa Dan samostojnosti in enotnosti, zato je rok za vložitev pritožbe iztekel šele 27. 12. 2017. Posledično je bila pritožba vložena po pooblaščencu dne 27. 12. 2017 pravočasna in je davčni organ zmotno ugotovil dejansko stanje ter nepravilno uporabil določbo 101. člena ZUP o teku rokov.

4. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka graja tudi odločitev tožene stranke, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je družba A. d.o.o. vložila sama. Navaja, da je bila med tožečo stranko kot odstopnico in družbo D. d.o.o. kot prevzemnikom terjatve dne 30. 9. 2011 sklenjena pogodba o odstopu terjatve v zavarovanje. V skladu s prvim odstavkom 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) izvršba na fiduciarno preneseno terjatev ni dopustna. Dejstvo je namreč, da pogodba o zavarovanju terjatve z odstopom terjatve ni bila sklenjena samo s D. d.o.o., temveč dne 12. 9. 2016 tudi z njegovo pravno naslednico Banko F. d.d. (sedaj banka F. d.d.), ko je bila sklenjena še v obliki notarskega zapisa, št. SV 1119/16 z dne 12. 9. 2016 pri notarju E.E. Davčni organ prve stopnje je bil tako že v davčnem postopku št. DT 4934-9314/2013-5 seznanjen z dejstvom, da je terjatev tožeče stranke – dolžnika nasproti CSD iz naslova plačevanja mesečne najemnine v višini 23.742,90 EUR na podlagi najemne pogodbe z dne 8. 8. 2011 prešla na družbo D. d.o.o., ter da CSD mesečno najemnino plačuje neposredno tej banki. CSD tako ni dolžnikov dolžnik in davčna izvršba na najemnino ni dopustna. Na to dejstvo je CSD organ prve stopnje opozoril v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi DT 4934-8314/2017-5 z dne 9. 3. 2017. Davčni organ prve stopnje je navedenemu ugovoru ugodil in izvršbo na davčno terjatev dolžnika ustavil in odpravil vsa opravljena dejanja davčne izvršbe. Zato ni jasno, zakaj je davčni organ prve stopnje ponovno izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, čeprav je v postopku št. DT 4934-8314/2017-5 že pravnomočno ugotovil, da CSD ni dolžnikov dolžnik. V vmesnem času se namreč niso spremenila nobena dejstva in okoliščine, temveč je CSD iz naslova plačevanja najemnine v višini 23.742,90 EUR še vedno dolžnik družbe Banke F. d.d., kateri tudi neposredno plačuje celoten znesek mesečne najemnine.

5. Davčni organ prve stopnje je tudi napačno uporabil določbo 94. člena ZDavP-2. Odstopljene terjatve so bile odstopljene v zavarovanje na podlagi sklenjene pogodbe v obliki notarskega zapisa, ki jim je zaradi tega treba skladno z določbo 209. člena SPZ priznati enako učinkovitost, kot zastavnim pravicam vpisanim v ustrezni register, zato davčne obveznosti nimajo absolutne prednosti. Prav tako se davčni organ druge stopnje nepravilno sklicuje na 174. člen ZDavP-2, ki sicer podrobneje ureja ugovor dolžnikovega dolžnika v primeru sklepa o izvršbi na denarno terjatev dolžnika in v tem primeru lahko dolžnikov dolžnik ugovarja izdanemu sklepu o izvršbi. To pa v ničemer ne vpliva na pravico do pritožbe davčnega dolžnika, ki je nenazadnje varovana s 25. členom Ustave RS. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-6/13-12 z dne 11. 2. 2016 se sme davčna izvršba zaradi plačila davčne obveznosti opraviti samo na premoženje davčnega dolžnika, zato je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da premoženje, na katero se poseže z davčno izvršbo pripada njemu. Ker v skladu z drugim odstavkom 209. člena SPZ izvršba na fiduciarno preneseno terjatev ni dopustna, ima davčni dolžnik pravico in pravni interes, da na to opozori tudi v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Tožena stranka tega ni upoštevala, zato je tožeči stranki kršila pravico iz 22. in 25. člena Ustave RS.

6. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ustavi izvršbo na denarno terjatev dolžnika in razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe, podrejeno pa da izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, prav tako da tožeči stranki odmeri stroške postopka, ki jih naj povrne tožena stranka skupaj z zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da se strinja s tožečo stranko, da se je pri odločitvi v točki I izpodbijanega izreka sklepa št. DT 499-29-49/2018-9 z dne 28. 12. 2018 spregledalo, da se je rok za pritožbo iztekel na praznik in je tako pritožbo, vloženo po pooblaščencu, šteti za pravočasno. Slednje pa ničesar ne spremeni glede same odločitve. Tožeča stranka se je namreč tudi v pritožbi, ki jo je vložila sama, in ki je bila obravnavana v točki II pritožbene odločbe, sklicevala na odstop terjatve, glede tega pa je bilo tožeči stranki pojasnjeno na 4. strani citirane odločbe z dne 28. 12. 2018. S tem, ko tožeča stranka zatrjuje odstop terjatve pa ne ugovarja obstoju terjatve in ne varuje svojega pravnega interesa, zato po stališču tožene stranke takega ugovora ne more podati.

8. Tožba ni dopustna.

9. V obravnavani zadevi je glede na tožbena zatrjevanja predmet presoje odločitev pritožbenega organa Ministrstva za finance v tč. I. sklepa in odločbe št. DT-499-29-49/2018-9 z dne 28. 12. 2018, s katero je bila pritožba družbe A. d.o.o., vložena po odvetniku dr. C. C. z dne 27. 12. 2017 zoper sklep o davčni izvršbi z dne 8. 12. 2017 zavržena, prav tako pa tudi odločitev prvostopnega organa FURS, ki je izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatve dolžnika št. DT 4934-155047/2017-13 (09-720-04) z dne 8. 12. 2017, v zvezi s katerim je bilo v pritožbeni odločbi z dne 28. 12. 2018 v točki II izreka odločeno, da se pritožba družbe A. d.o.o. zavrne. Tožnik je namreč v postopku davčne izvršbe vložil pritožbo sam in s strani pooblaščenega odvetnika.

10. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je pred toženo stranko tekel postopek davčne izvršbe na bodoče denarne terjatve tožnika (tam davčnega dolžnika), ki jih je ta imel zoper svojega dolžnika CSD iz naslova mesečnega plačila najemnin. Te terjatve je tožnik pred začetkom postopka davčne izvršbe fiduciarno odstopil v zavarovanje za poplačilo svojih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe svojemu upniku, sedaj Banki F. v skladu z 207. členom SPZ1 v zvezi s 426. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).2

11. Postopek davčne izvršbe je bil torej začet zoper tožnika na podlagi sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev št. DT 4934-155047/2017-13 (09-720-04) z dne 8. 12. 2017. Iz upravnega spisa pa izhaja tudi, da je bil v nadaljevanju postopka izdan sklep št. DT 4934-155047/2017-43 (09-720-04) z dne 12. 2. 2019, s katerim je bil postopek davčne izvršbe, začet prav na podlagi zgoraj citiranega sklepa z dne 8. 12. 2017, ustavljen, vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavljena, saj je bilo ugotovljeno, da je veljavnost rubeža z dnem 6. 12. 2018 na podlagi 155. člena ZDavP-23 prenehala. Ker je rubež denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika prenehal veljati, je davčni organ dne 12. 2. 2019 izdal tudi sklep št. DT 4934-155047/2017-42 (09-720-04), s katerim je zavrgel ugovor tretje Banke F. d.d., ki je v postopku kot imetnica terjatev, ki jih je pridobila na podlagi fiduciarne cesije s tožnikom uveljavljala nedopustnost davčne izvršbe na zarubljene terjatve do tožnikovega dolžnika CSD.

12. Glede na zgoraj obrazloženo, ko je postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, ustavljen in je rubež denarnih terjatev prenehal veljati, saj so bila razveljavljena vsa izvršilna dejanja, sodišče ugotavlja, da je prenehal pravovarstveni interes tožnika v obravnavani zadevi, ki je bil v tem, da doseže odpravo sklepa o davčni izvršbi z dne 8. 12. 2017. S tem je odpadel tudi pravni interes za odločanje o delu pritožbene odločbe, s katero je pritožbeni organ zavrgel tožnikovo pritožbo, vloženo po odvetniku, kot prepozno. Če namreč tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja.4 Odprava ali potrditev izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev ter odprava pritožbene odločbe v delu, v katerem je bila pritožba tožnika, vložena po odvetniku dr. C. C. zavržena namreč ne bi imela nikakršnega vpliva na položaj tožnika, saj je bil sporni postopek davčne izvržbe že ustavljen.

13. Po obrazloženem je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja prave koristi oz. pravnega interesa tožnika v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

14. Odločitev o zavrženju tožbe bi sicer narekovala, da sodišče o stroških postopka odloči v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.5 Vendar sodišče ugotavlja, da je bila vložitev tožbe dne 4. 2. 2019 v obravnavani zadevi potrebna in bi bila tožba, če v nadaljevanju postopka davčne izvršbe dne 12. 12. 2019 ne bi bil izdan sklep o ustavitvi, tudi utemeljena. V predmetnem upravnem sporu namreč ni bilo več sporno, da je tožnik pritožbo, vloženo po pooblaščencu odvetniku C. C., vložil pravočasno in jo je tožena stranka stranka napačno štela kot prepozno, kar je tožena stranka izrecno priznala v odgovoru na tožbo. Odprava sklepa o zavrženju pritožbe v točki I pritožbene odločbe, pa bi imela za posledico avtomatično odpravo pritožbene odločbe tudi v delu točke II izreka, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo odločeno o vseh pritožbenih zatrjevanjih tožnika in bi bil kršen 25. člen Ustave RS.6

15. O višini stroškov postopka je sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom tretjega člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višin 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik, ki je davčni zavezanec. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 207. člen SPZ določa, da je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) oblika zavarovanjaterjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesinarju). Če ni drugače dogovorjeno, se šteje, da je pridobitelj pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. 2 426. člen OZ določa, da če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjavi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek. 3 155. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če:1. je davek plačan;2. davčna izvršba ni dovoljena;3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant;4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo;5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti;6. je je pravica do davčne izvršbe zastarala in7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. 4 Tako Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 36. členu, stran 243, tč. 8. 5 Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona. 6 Ustava RS v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.