Jedro

Pritožbene navedbe o laičnosti - pravni neukosti toženca, kar bi bilo potrebno upoštevati pri njegovih vlogah v tej pravdi, so irelevantne in neupoštevne. V kolikor toženec nima potrebnega pravnega znanja, bi za zastopanje v postopku na prvi stopnji lahko pooblastil pravnega zastopnika, ne pa, da je to storil šele v pritožbenem postopku. Povedano enostavneje. Četudi je vloga stranke laična, se jo obravnava skladno veljavni postopkovni zakonodaji.

V odgovoru na tožbo je toženec izrecno navedel, da bo dokaze predlagal v nadaljevanju postopka, s čimer torej takrat še ni predlagal nobenega dokaza. Tega ni storil niti pozneje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je imelo sodišče prve stopnje vso podlago v drugem odstavku 454. člena ZPP, da odloči brez razpisa naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2011 dalje do plačila in pod 2. točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 131,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje na podlagi navedb obeh pravdnih strank ni moglo ugotoviti, da med strankama ne obstaja sporno dejansko stanje, ravno tako pa o spornem dejanskem stanju ni moglo odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, v posledici tega dejansko stanje ugotovilo nepopolno in napačno ter zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec v postopku pred izdajo odločbe ni imel pooblaščenca pravnega strokovnjaka, ampak je na tožbo odgovoril z laično vlogo. Vendar je tudi v tej vlogi zatrjeval ničnost kupoprodajne pogodbe iz priloge A3, ker nima potrebnih sestavin, da je ni nikoli videl in je ni podpisal, navedel zadostna dejstva, s katerimi je v celoti prerekal obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in obstoj obligacijske obveznosti, ki naj bi iz tega razmerja izhajala. Da je bilo dejansko stanje sporno, izhaja tudi iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri tožnik celo predlaga izvedbo dokazov, s katerimi naj se sporno dejansko stanje preveri in razišče, da bi prišlo do pravilne ugotovitve in odločitve. Izvedba naroka v sporu majhne vrednosti ni izključena in določba pravega odstavka 454. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišču omogoča odločiti brez naroka le, če iz njunih pisnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno. Po prejemu vlog pravdnih strank sodišče ni moglo ugotoviti, da je dejansko stanje nesporno, ravno tako pa o spornem dejanskem stanju ni moglo odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, saj je edini ponujeni pisni dokaz fotokopija sporne listine – kupoprodajne pogodbe z dne 5.6.2011. Že z izvedbo dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke, bi se dejansko stanje lahko razjasnilo v korist tožene stranke. Toženec je v svoji laični vlogi na svoj način predlagal tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, poizvedbami na policiji in preveritev verodostojnosti sporne listine oziroma preveritev njegovega podpisa na tej listini, katere bi sodišče moralo izvesti. Ker jih ni, je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj bi to lahko storilo le na naroku za glavno obravnavo. Glede na laičen odgovor na tožbo sodišče ni imelo podlage sklepati, da je toženec avtomobil odpeljal, ker tega izrecno ni prerekal. Toženec je tudi zanikal sklenitev pogodbe, tožnik pa je listino sodišču ponudil le v fotokopiji in ne izvirniku. Izkustveno je znano, da je možnost prirejene vsebine fotokopiranih listin velika. Skratka, v obravnavanem primeru niso bili podani zakonski pogoji za odločitev brez naroka. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje ugotovljeno povsem napačno, kar ima za posledico nezakonito odločitev.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in navaja, da je glede na vsebino odgovora na tožbo sklepati, da je ta odgovor podal nekdo, ki se razume v pravne zadeve. Toženec bi moral predlagati dokaze za svojo trditev, a tega ni storil. Dejstvo je tudi, da toženec ni prerekal navedb tožnika v njegovi prvi pripravljalni vlogi, kjer je tožnik odgovoril na navedbe toženca v odgovoru na tožbo. Pritožba v nadaljevanju utemeljuje svoj tožbeni zahtevek in potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je pritožbi odgovoriti, da mora sodišče v postopku in pri odločanju upoštevati postopkovne zakonske določbe in odločiti o tožbenem zahtevku skladno materialnopravnim določbam. Zato so pritožbene navedbe o laičnosti - pravni neukosti toženca, kar bi bilo potrebno upoštevati pri njegovih vlogah v tej pravdi, irelevantne in neupoštevne. V kolikor toženec nima potrebnega pravnega znanja, bi za zastopanje v postopku na prvi stopnji lahko pooblastil pravnega zastopnika, ne pa, da je to storil šele v pritožbenem postopku. Povedano enostavneje. Četudi je vloga stranke laična, se jo obravnava skladno veljavni postopkovni zakonodaji.

6. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sicer argumentirano oporeka vtoževani terjatvi tožeče stranke, ko izpodbija navedbe in dokaze iz tožbe, vendar za te svoje trditve ne ponudi nobenega dokaza. Takšnih pavšalnih navedb, brez podpore v dokazih, sodišče ne more upoštevati, ker se o njih ne more opredeliti. Torej so vse ugovorne navedbe tožene stranke v tej pravdi neupoštevne. V odgovoru na tožbo je toženec izrecno navedel, da bo dokaze predlagal v nadaljevanju postopka, s čimer torej takrat še ni predlagal nobenega dokaza. Tega ni storil niti pozneje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je imelo sodišče prve stopnje vso podlago v drugem odstavku 454. člena ZPP, da odloči brez razpisa naroka (vse navedbe v odgovoru na tožbo so pavšalne in zato neupoštevne, posledično čemur je bilo možno odločiti na podlagi listinskih dokazov) in pritožbenemu očitku o kršitvah določb ZPP ni slediti.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna s 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni te stroške kriti sami, saj tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.