Jedro

Za upravičence se štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogoja predpisanega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj po 18.7.1991 pa do upokojitve ni bil na razpolago, ampak je vsaj do 29.8.1991 opravljal aktivno vojaško službo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je tudi drugostopenjsko sodišče, enako kot pred njim že prvostopenjsko, nelogično tolmačilo veljavne predpise. Sam meni, da samo prisotnost v vojašnici, ne da bi opravljal delo, že pomeni tudi dejansko biti na razpolago, kljub temu, da mu v takratnem kaosu ni mogla biti izdana ustrezna odločba. S tem pa že izpolnjuje pogoje za prevzem akontacije plačila pokojnine s strani toženih strank. Navajal je tudi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s poimenovanjem strank v postopku. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano odločbo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Res je sicer, da ZPP ne pozna predlagatelja, nasprotnega udeleženca in tretje udeleženke, vendar revident očitno spregleda, da je bil postopek na prvi stopnji končan daleč predno je začel veljati zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). Ta v drugem odstavku 68. člena določa, da se opravi postopek po prej veljavnih pravilih, če je do uveljavitve tega zakona izdana odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem združenega dela prve stopnje. Zato so bile v izpodbijani odločbi še pravilno uporabljene določbe zakona o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki pozna pojme, kot so predlagatelj, nasprotni udeleženec in tudi tretji udeleženec. Zato je očitek revidenta o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v nakazani smeri nesprejemljiv.

Tudi revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991, s tem, da 2. člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Pri tem je 2. odstavek 2. člena še določal, da se ne glede na izpolnjevanje pogojev ne štejejo za upravičence osebe, ki so kot pripadniki JA sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je opravljal aktivno vojaško službo vsaj do 29.8.1991, ko je dal zahtevek za upokojitev, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Zato tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZSZD uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).