Jedro

Po določbi 40. člena ZBPP se odloča o pravici izvajalca brezplačne pravne pomoči do nagrade za opravljena dejanja pravne pomoči. Gre torej za sklep, ki se prvenstveno nanaša na odvetnika kot izvajalca brezplačne pravne omoči, sklep o odmeri pa mora organ za brezplačno pravno pomoč vročiti tako izvajalcu brezplačne pravne pomoči, kakor tudi upravičencu do brezplačne pravne pomoči. Navedeno pomeni, da je tudi upravičenec stranka v postopku odločanja o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči, kar je potrebno že iz razloga, ker je po določilih ZBPP v določenih primerih, ob nastopu določenih okoliščin in pod določnimi pogoji namreč upravičenec dolžan povrniti sredstva izplačane BPP (43. člen, 48. člen 49. člen ZBPP), s tem pa je izkazan tudi njegov pravni interes, da so stroški odmerjeni pravilno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 374/2015 z dne 29. 12. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, od poteka tega roka dalje od plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 odmerila tožniku za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 374/2015 z dne 10. 9. 2015 nagrado in stroške zastopanja v višini 171,34 EUR, ki se nakaže iz proračunskih sredstev za BPP na transakcijski račun tožnika v 30 dneh od dokončnosti tega sklepa in po prejemu računa odvetnika. Z izrekom pod točko 2 je v presežku predlog tožnika zavrnila.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 374/2015 z dne 10. 9. 2015 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, ki je bila dodeljena upravičencu A. A. za zastopanje na prvi stopnji v zadevi št. I Km 12064/2015 Okrožnega sodišča v Krškem in kot oprostitev plačila stroškov postopka, ki se vodi zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 122. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen do 1 leta zapora. Po ugotovitvi tožene stranke je predlog tožnika, ki je sicer pravočasno priglasil stroške za dejanja BPP, ki jih je opravil za navedenega upravičenca, povečane za 22% DDV, le delno utemeljen, zato mu odmerila in priznala nagrado ter stroške po predloženem stroškovniku upoštevajoč tarifno št. 13 tč. 1 Odvetniške tarife (predpisana kazen zapora do 8 let), kot sledi: - 100 točk za zagovor mladoletnika dne 18. 9. 2015 po tar.št. 13, tč. 1, - 100 točk za zagovor mladoletnika dne 20. 10 2015 po tar.št. 13, tč. 1, - 250 točk za trajanje te obravnave po členu 6, - 100 točk za zagovor mladoletnika dne 15. 12 2015 po tar.št. 13, tč. 1, - 50 točk za trajanje te obravnave po členu 6, - 2% materialni stroški do 1000 točk, 1% nad 1000 točk, 12 točk, skupaj 612 točk - 50% zastopanje po odločbi Bpp 17. čl.= 306 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,4590 EUR je odločila, da je tožnik upravičen do nagrade v višini 140,45 EUR in 22% DDV v višini 30,89 EUR, kar skupaj znaša 171,34 EUR. Ni pa mu priznala priglašene nagrade za pregled listin in dokumentacije v višini 50 točk niti 100 točk za konferenco s stranko, ker ne gre za samostojni opravili v smislu določil tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

3. Tožnik meni, da je odločitev iz 2. točke izpodbijanega sklepa nepravilna. V tožbi navaja, da je izvajalec BPP upravičen do plačila po tarifi. Ker gre v konkretnem primeru za zagovore mladoletnika na seji za mladoletnike oziroma glavni obravnavi, tožniku zato pripada za zagovor dne 19. 9. 2015, 20. 10. 2015 in 15. 12. 2015 nagrada po tarifni številki 13, tč. 3, v pripadajoči višini 200 tč., ne pa nagrada po tarifni številki 13, tč. 1, v pripadajoči višini 100 tč., kakršno mu je z izpodbijanim sklepom priznala tožena stranka, po mnenju tožnika nepravilno. Prav tako očita toženi stranki, da mu je nepravilno odrekla nagrado za posvet s stranko ter za pregled spisa na sodišču, češ da v tem delu ni navedla niti razlogov za zavrnitev tega dela priglašenega stroškovnika. V tožbi zato predlaga, da se odpravi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki tako, da se mu v celoti priznajo priglašeni stroški za opravljene odvetniške storitve ter da se mu povrnejo stroški upravnega spora.

4. Tožena stranka je na poziv na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila predmetni upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik s predhodno izdano odločbo tožene stranke št. Bpp 374/2015 z dne 10. 9. 2015 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči za zastopanje upravičenca A. A. na prvi stopnji v zadevi št. I Km 12064/2015 Okrožnega sodišča v Krškem, upravičencu pa je bila odobrena tudi oprostitev plačila stroškov postopka, ki se vodi zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 122. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen do 1 leta zapora.

7. Prav tako ni sporno, da je tožnik opravil odobrene storitve BPP in pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve. Sporno tudi ni, da je za opravljene storitve tožena stranka le delno sledila predloženemu stroškovniku in tožniku odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na izpostavljena določila OT in 17. člena ZOdv tako, da mu je na podlagi tarifne št. 13, tč. 1, priznala vsakič po 100 točk za zagovor mladoletnika dne 18. 9. 2015, 20. 10. 2015 in 15. 12. 2015, kakor tudi 250 točk za trajanje obravnave dne 20. 10. 2015 in 50 točk za trajanje obravnave dne 15. 12. 2015 po 6. členu OT, dodatno pa še 2% za materialne stroške do 1000 točk, 1% nad 1000 točk, kar znaša 12 točk, oziroma skupno 612 točk, kar ob upoštevanju 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) znaša 306 točk. 8. Sporno pa za tožnika ostaja uporaba tarifne številke 13, tč. 1 OT, s pripadajočo nagrado v višini 100 točk, ki jo je v danem primeru upoštevala tožena stranka, saj za razliko od tožene stranke meni, da v danem primeru ni šlo za pripravljalni postopek v smislu tarifne številke 13, tč. 1 OT, temveč je dne 18. 9. 2015, 20. 10. 2015 in 15. 12. 2015 šlo za seje oziroma glavne obravnave s pripadajočo vsakokratno nagrado v višini 200 točk, s čimer uveljavlja, da bi morala biti pravilno odmerjena in priznana nagrada v priglašeni višini 200 točk. 9. Sodišče se po vpogledu izpodbijanega sklepa in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa strinja s tožnikom, da se za zagovor mladoletnika na glavni obravnavi ali seji senata zaradi kaznivega dejanja, za katerega je z zakonom predpisana kazen zapora do osem let, prizna in odmeri pripadajoča nagrada v višini 200 točk na podlagi tarifne št. 13, tč. 3 OT, kot je v svojem stroškovniku, po mnenju sodišča pravilno, priglasil tudi tožnik. Vendar pa mu tožena stranka zahtevane nagrade v navedeni višini 200 točk ni odmerila in priznala, temveč mu je za navedene naroke dne 18. 9. 2015, 20. 10. 2015 in 15. 12. 2015 odmerila in priznala zgolj nagrado v vsakokratni višini 100 točk ob sklicevanju na določilo tarifne številke 13, tč. 1 OT, kar tudi po presoji sodišča ni pravilno, saj v prid pravilnosti tožnikovega stališča nenazadnje kaže tudi zgolj posredno izraženo stališče same tožene stranke, ki je s tem, ko je v izpodbijanem sklepu zaradi dolgosti trajanja glave obravnave dne 20. 10. 2015 tožniku dodatno odmerila in priznala še 250 točk na podlagi 6. člena OT in na mu isti pravni podlagi dodatno odmerila in priznala še 50 točk zaradi daljšega trajanja nadaljnje glavne obravnave dne 15. 12. 2015. Iz navedenega dela obrazložitve tožene stranke torej nedvomno izhaja implicitno izraženo stališče tožene stranke, da je šlo za opravo glavne obravnave vsaj dne 20. 10. 2015 in tudi dne 15. 12. 2015. To pa obenem pomeni, da gre s tem tudi za pripadajočo nagrado v višini 200 točk po tarifni številki 13, točka 3, in ne zgolj za pripravljalni postopek s pripadajočo nagrado v višini 100 točk po tarifni številki 13, tč. 1, ki jo je v konkretnem primeru, po mnenju sodišča nepravilno, uporabila tožena stranka pri odmeri in obračunu tožniku priznane nagrade. Zato je v tem delu nepravilna tudi njena odločitev, da je predloženi stroškovnik tožnika le delno utemeljen. Tožnik torej utemeljeno opozarja, da je že iz tega razloga odločitev tožene stranke v konkretnem primeru nepravilna.

10. Poleg tega pa tožena stranka ni navedla svojih razlogov za odločitev, da se tožniku za zagovor mladoletnika na glavni obravnavi ali seji senata zaradi kaznivega dejanja, za katerega je z zakonom predpisana kazen zapora do osem let, ne prizna in ne odmeri pripadajoča nagrada v višini 200 točk na podlagi tarifne št. 13, tč. 3 OT, kakor je zahteval, pač pa mu je tožena stranka odmerila in priznala za navedene naroke dne 18. 9. 2015, 20. 10. 2015 in 15. 12. 2015 zgolj nagrado v (vsakokratni) višini 100 točk, sklicujoč se na tarifno številko 13, tč. 1 OT. S tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi 2. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) subsidiarno uporablja tudi v postopkih odločanja o BPP, kar je sodišče že večkrat ponovilo v svojih odločitvah v primerljivih zadevah, na primer v sodbi št. I U 866/2016, z razlogi, ki so relevantni tudi v konkretnem primeru, zato jih sodišče ponovno navaja tudi v nadaljevanju obrazložitve v konkretnem primeru, kot sledi:

11. Skladno s 40. členom ZBPP je izvajalec BPP dolžan pristojni strokovni službi za BPP predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi (1. odstavek 40. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev BPP s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice. Sklep se pošlje izvajalcu BPP in upravičencu do BPP. Plačilo na podlagi sklepa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto (6. odstavek 40. člena ZBPP). Po določbi 40. člena ZBPP se tako odloča o pravici izvajalca BPP do nagrade za opravljena dejanja pravne pomoči. Gre torej za sklep, ki se prvenstveno nanaša na odvetnika kot izvajalca BPP, sklep o odmeri pa mora organ za BPP vročiti tako izvajalcu BPP, kakor tudi upravičencu do BPP. Navedeno pomeni, da je tudi upravičenec stranka v postopku odločanja o končnem obračunu storitev BPP, kar je potrebno že iz razloga, ker je po določilih ZBPP v določenih primerih, ob nastopu določenih okoliščin in pod določnimi pogoji namreč upravičenec dolžan povrniti sredstva izplačane BPP (43. člen, 48. člen 49. člen ZBPP), s tem pa je izkazan tudi njegov pravni interes, da so stroški odmerjeni pravilno. Skladno z 228. členom ZUP mora biti vsak sklep, zoper katerega je dovoljeno vložiti pravno sredstvo, obrazložen. Po določilih 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Navedeno pomeni, da mora obrazložitev odločitve vsebovati tako ugotovljeno dejansko stanje s presojo dokazov, kakor tudi pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku navedeno odločitev. Če obrazložitev takih vsebin ne vsebuje, stranka nima učinkovite možnosti, da razloge sprejete odločitve izpodbija s svojimi argumenti, sodišče pa tudi ne more preizkusiti zakonitosti tako sprejete odločitve.

12. Sodišče po povedanem ugotavlja, da v konkretnem primeru tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, konkretno tarifne številke 13, tč. 1 OT, kakor tudi, da zaradi izostanka oziroma obrazložitve v zvezi z (ne)uporabo tarifne številke 13, tč. 3 OT izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ne izhajajo razlogi tožene stranke, zaradi katerih je v konkretnem primeru štela, da je šlo za pripravljani postopek. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo potrebno odpraviti ugotovljene kršitve pravil upravnega postopka in o zadevi ponovno odločiti z upravnim aktom, ki bo imel vse predpisane sestavine po določilih ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP in ki bo vročen tudi upravičencu do BPP.

13. Čeprav je tožnik v dokazne namene predlagal izvedbo dokazov z vpogledom listin in zaslišanjem strank upravnega postopka ter po potrebi še drugih dokazov, vendar iz gornje obrazložitve izhaja, da sprejeta odločitev temelji na nepravilni razlagi zakona (ZBPP), določil tarifne številke 13, tč. 1 in tč. 3 OT in ugotovljenih bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka, tako da predlagani dokazi niso mogli vplivati na drugačno odločitev, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji sodnega senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, zato mu je sodišče priznalo stroške skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika, v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, zakonske zamudne obresti pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).