Jedro

Tožena stranka je po vložitvi tožbe v upravnem sporu ugotovila, da iz pridobljenega mnenja o enakovrednosti tožničinega v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom univerzitetna diplomirana arhitekta, podanega s strani Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo, izhaja, da sta bila v postopku enakovrednosti obravnavana in primerjana neustrezna programa, zato se tožbi ne upira oziroma ji ne nasprotuje ter šteje tak tožbeni zahtevek za utemeljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 60121-537/2010/19 z dne 16. 12. 2011 odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI, Uradni list RS, št. 73/04) na vlogo tožnice z dne 23. 6. 2010 z izrekom pod točko I. odločila, da se izobraževanje, ki so dokazuje z legaliziranim izvirnikom listine o izobraževanju Diploma di Laurea specialistica z dne 21. 1. 2010 institucije Università degli studi di Trieste v Republiki Sloveniji prizna kot: 1.) stopnja izobrazbe; druga stopnja visokošolskega izobraževanje po Zakonu o visokem šolstvu; 2.) smer oziroma področje tujega izobraževalnega programa: arhitektura in gradbeništvo. Z izrekom pod točko II. je odločila, da A.A. lahko v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov Dottore Magistrale in Architettura, Italija. Hkrati je odločila, da navedeni naslov, ki ga tožnica dokazuje z legaliziranim izvirnikom listine o izobraževanju Diploma di Laurea specialistica, ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu univerzitetna diplomirana arhitektka, pridobljenem po študijskem programu Arhitektura na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnica z vlogo z dne 23. 6. 2010 zahtevala priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji ter z vlogo predložila vse potrebne dokumente in zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Zahtevala je tudi, da se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu v smislu 6. in 7. odstavka 11. člena ZPVI ter na tej podlagi ugotovitev enakovrednosti doseženega tujega naslova slovenskemu strokovnemu naslovu univerzitetna diplomirana arhitektka, ki se v Republiki Sloveniji pridobi po uspešno zaključenem študijskem programu Arhitektura na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Na podlagi predložene dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da je tožnica 18. 12. 2009 v Republiki Italiji uspešno končala dveletni podiplomski drugostopenjski študijski program s področja arhitekture, kar dokazuje s predloženo zaključno listino, ter da so diplome, pridobljene po novih (bolonjskih) dvoletnih podiplomskih študijskih programih Corsi di Laurea Specialistica/Corsi di Laurea Magistrale, uvrščajo v drugo stopnjo visokošolskega sistema v Republiki Italiji. Po merilih za priznavanje, ki jih določa 3. člen ZPVI in 33. člen Zakona o visokem šolstvu, se navedeno izobraževanje uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega sistema izobraževanja. V skladu s 5. odstavkom 11. člena ZPVI tožena stranka ugotavlja, da si je tožnica pridobila in lahko v Republiki Sloveniji uporablja strokovni naslov: Dottore Magistrale in architettura, Republika Italija. V skladu z 19. členom Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih se na podlagi priznanega izobraževanja v tujini pridobljen naslov lahko uporablja v vseh oblikah zapisa naslova in okrajšav, ki so v skladu s predpisi v državi izvora listine v izobraževanju tudi v Republiki Sloveniji, če je diploma, s katero se izkazuje pridobitev naslova priznana v Republiki Sloveniji. V skladu s 7. odstavkom 11. člena ZPVI pa je tožena stranka zaprosila Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani za mnenje o enakovrednosti tožničinega v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom univerzitetna diplomirana arhitektka. Na podlagi mnenja Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki ga je dne 29. 12. 2010 prejela tožena stranka pa je razvidno, da navedena študijska programa po vsebini nista primerljiva in da posledično enakovrednosti ni mogoče ugotavljati. Na dodaten pisni poziv tožene stranke pa je Fakulteta za arhitekturo svoje mnenje dodatno obrazložila z dopisom z dne 31. 1. 2011 in dodatno dne 16. 5. 2011 ter po ponovnem pozivu tožene stranke z dne 6. 6. 2011 še z dopisom z dne 22. 9. 2011 ponovno potrdila svoje prvotno mnenje, iz katerega je razvidno, da tožničin v tujini zaključen študijski program ni primerljiv s študijskim programom Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, zato enakovrednosti naslovov ni mogoče ugotavljati.

Tožnica v tožbi (smiselno) uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi dodatno pojasnjuje, da je na Univerzi v Trstu dosegla dve univerzitetni diplomi, prvo v gradbenem inženirstvu in drugo v arhitekturi. Ker je slovenskega rodu, si želi priznanje obeh univerzitetnih diplom, ne le univerzitetne diplome v gradbeništvu, ki jo je že dosegla tako na podlagi priznanja Univerze kot tudi ministrstva, sedaj tožene stranke, diplome v arhitekturi pa ne, četudi je predložila vso potrebno dokumentacijo, ki je po mnenju tožnice popolna. Dodatno pojasnjuje, da so ji bili na Univerzi v Trstu za študij za pridobitev specialistične diplome v arhitekturi, ki ga je končala z drugo univerzitetno diplomo, priznani v skladu z veljavnimi zakoni nekateri izpiti, ki jih je predhodno opravila v petletnem študiju gradbenega inženirstva, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo je tožnica izročila toženi stranki. Zato meni, da mnenje Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani napačno trdi, da dveletni študij v gradbeništvu in dveletni v arhitekturi nista primerljiva s petletnim študijskim programom Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, saj so bili tožnici že v Italiji za priznanje njene univerzitetne diplome v arhitekturi priznani vsi izpiti kot kompleten oziroma celoten študijski program (percorso completo). Zato kot zgrešeno označuje ocenjevanje, češ da je opravila „krajšo univerzitetno diplomo“ v arhitekturi. V resnici je zaključila petletni študij za univerzitetno diplomo v arhitekturi po tem, ko je končala dve leti študija za specifično univerzitetno diplomo v arhitekturi, manjkajoči izpiti treh let pa so bili doseženi po priznanju enakovrednih izpitov, ki so bili že opravljeni v petletnem študiju za univerzitetno diplomo v gradbeništvu, dopolnjenem z dodatnimi izpiti, vse navedeno pa je dokumentirano v predloženi dokumentaciji, ki jo je tožnici izdala Univerza v Trstu in jo je tožnica predložila skupaj s prevodi, sodno overjeno, kar jasno dokazuje povezavo med njenim prejšnjim študijem gradbeništva in univerzitetno diplomo v arhitekturi, česar po mnenju tožnice Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani ni upoštevala. To nenazadnje izhaja iz navedb datumskih podatkov v negativnem mnenju z dne 28. 1. 2011 in 11. 5. 2011 Fakultete za arhitekturo, ki označuje datum seje komisije „dne 7. 12. 2006“, medtem ko je tožnica končala študij gradbeništva aprila 2007 in arhitekture decembra 2009. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je po pozivu sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis, vložila pa je tudi odgovor na tožbo, v katerem med drugim ugotavlja, da je iz mnenja o enakovrednosti razvidno, da sta bila v postopku enakovrednosti res obravnavana, kot navaja tožnica, in primerjana neustrezna programa. Tožena stranka šteje, da so tožbene navedbe utemeljene in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno meni, da je potrebno postopek ponovno izvesti, saj iz že ugotovljenega dejanskega stanja namreč ni mogoče neposredno ponovno odločiti. Zato šteje, da je tožbeni zahtevek utemeljeni in sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila o vlogi za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja, ki jo je tožnica vložila dne 23. 6. 2010, tako, da je z izrekom pod točko 2 ugotovila, da naslov Dottore Magistrale in Architettura, ki ga je na ime tožnice podelila izobraževalna visokošolska institucija Università degli studi di Trieste dne 21. 1. 2010 in ga tožnica dokazuje z legaliziranim izvirnikom listine o izobraževanju Diploma di Laurea specialistica ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu univerzitetna diplomirana arhitektka, pridobljenem po študijskem programu Arhitektura na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ta del izreka je za tožnico sporen, zato je vložila predmetno tožbo v upravnem sporu, ki se ji tožena stranka, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo z dne 17. 7. 2012, ne upira oziroma ji ne nasprotuje ter šteje tak tožbeni zahtevek za utemeljen, ker po izdaji izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz pridobljenega mnenja o enakovrednosti Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo izhaja, da sta bila v postopku enakovrednosti obravnavana in primerjana neustrezna programa.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, odgovora na tožbo in izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), zato je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji).