Jedro

Zahteva za izvedbo naroka v postopku v sporih majhne vrednosti mora biti izrecna in ne konkludentna.

V okviru materialnega procesnega vodstva mora sodišče poskrbeti za dopolnitev z manjkajočimi navedbami v okviru dejanskega stanja, ki so ga stranke sicer že opisale, ne pa v primerih, ko stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev oziroma je zgolj pavšalno ugovarjala trditvam nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 130895/08 z dne 21. 01. 2009 v veljavi za plačilo 1.028,05 EUR in 104,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2009 dalje do prenehanja obveznosti ter stroške izvršilnega postopka v višini 159,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 06. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, razveljavi pa se za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 104,02 EUR od 06. 09. 2008 do 31. 12. 2008 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške pravdnega postopka v višini 260,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno sojenje. Navaja, da je v odgovoru na tožbo izrecno predlagala izvedbo zaslišanja tako tožeče kot tožene stranke, zato je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da nobena izmed strank ni predlagala izvedbe naroka. V predmetni zadevi je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil toženki postavljen začasni zastopnik, ki ne razpolaga z bistvenimi oziroma sploh kakršnimikoli dokazi. Sodišče bi moralo toženi stranki omogočiti enakopraven položaj v postopku in s pravilnim ter zakonitim procesnim vodstvom v celoti popolnoma in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Toženka tudi zavrača navedbe, da naj bi bilo njeno zaslišanje zgolj informativen dokaz. Če bi sodišče menilo, da toženka ni navedla vseh pravno pomembnih dejstev, bi jo moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva na to opozoriti.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana sodba je izdana po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (členi 442 do 458 Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerih je uzakonjena izjema od načela obligatornosti glavne obravnave. Meritorno odločanje v sporih majhne vrednosti brez razpisa glavne obravnave je mogoče med drugim tudi v primeru, če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala (2. odstavek 454. člena ZPP). Tožena stranka v vlogi z dne 14. 01. 2010 izvedbe naroka ni izrecno zahtevala. S tem, ko je predlagala kot dokaz zaslišanje tožene stranke, ni mogoče šteti, da ta dokazni predlog pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za izvedbo naroka mora biti izrecna in ne konkludentna. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije (npr. mag. Nina Betteto, Postopek v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten 4/2009). Ker je sodišče izdalo sodbo brez izvedbe naroka v skladu z določbo 2. odstavka 454. člena ZPP, ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) je bila toženka dolžna navesti odločilna dejstva, s katerimi je zavračala zahtevek tožeče stranke ter predlagati ustrezne dokaze pravočasno že v pisnih vlogah (452. in 453. člen ZPP). Če toženko v konkretni zadevi zastopa začasni zastopnik, to seveda ne pomeni drugačnega obsega oziroma širitve procesnih možnosti. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da toženka v odgovoru na tožbo ni konkretizirala svojih ugovorov zoper izdane račune na podlagi sklenjene naročniške pogodbe s tožečo stranko. Navedla je namreč le, da bo ob zaslišanju lahko nedvomno izpovedala, kakšne pomanjkljivosti pri izvajanju storitev so bile ugotovljene in zaznane, da ni prihajalo do poravnav obveznosti ter da je večkrat poklicala Center za pomoč strankam tožeče stranke. Pritožba se sklicuje na materialno procesno vodstvo (285.a člen ZPP), češ da bi jo moralo sodišče opozoriti, da ni navedla vseh pravno pomembnih dejstev. Vendar gre za tovrstno kršitev le v tistih primerih, ko mora sodišče poskrbeti za dopolnitev z manjkajočimi navedbami v okviru dejanskega stanja, ki so ga stranke sicer že opisale, ne pa v primerih, ko stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev oziroma je zgolj pavšalno ugovarjala trditvam nasprotne stranke. Tudi v tej smeri prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je pri odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.