Jedro

V spornem primeru vprašanje vročanja za odločitev ni bistvenega pomena, saj je bila tožba zavržena, ker ni bila vložena v skladu z določbo 204. člena ZDR oziroma 181. člena ZPP, na kar vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nobenega neposrednega vpliva. Rezultat bi bil enak, tudi če bi sodišče upoštevalo, da je bil tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjen šele 8.9.2003, kot v svojih vlogah sam navaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da zaradi neveljavne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta nima nobenih pravnih posledic in zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje ne preneha s potekom odpovednega roka oziroma šestih mesecev bolniškega staleža in da je tožena stranka dolžna tožnika obdržati na delu tudi po datumu, ko naj bi mu delovno razmerje prenehalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti določbo 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) in popraviti tožnikov tožbeni zahtevek, zato zavrženje "zahtevka" ni bilo dopustno. Obe sodišči zmotno razlagata določbe ZPP v zvezi z vročanjem. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče navaja, da tožnik ni uveljavljal razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je za odpoved pogodbe izvedel šele 8.9.2003, zato je tožba vložena v roku 30 dni. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

ZDSS je v 23. členu določal, da v primeru, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti ni dolžan postaviti določenega zahtevka oziroma, če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Taka določba je bila v zakonu zato, ker je bil predmet sojenja po stari delovnopravni zakonodaji določen z vsebino delodajalčeve odločitve, ki jo je ta sprejel v posebnem dvostopenjskem odločanju. Od uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002), ki se uporablja od 1.1.2003, pa je uveljavljen pogodben princip in temu je bilo treba prilagoditi tudi tožbene zahtevke v skladu z normami civilnega prava. Zato določba 23. člena ZDSS ni bila več uporabna, ampak je bilo treba uporabljati glede tožbenega zahtevka določbe ZPP. Zato revizijsko sodišče v tem delu v celoti sprejema stališča v izpodbijani sodbi.

Pravilna je odločitev, da se tožba (ne tožbeni zahtevek kot to navaja revizija) zavrže po določbi prvega odstavka 274. člena ZPP v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno vročena in da zato za tožnika nima pravnih posledic. Za tako tožbo tožnik ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR ni imel pravne podlage, poleg tega pa je bila tožba kot ugotovitvena še napačno oblikovana glede na določbo prvega odstavka 181. člena ZPP, kar je tožniku že pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Revizijsko sodišče ne sprejme v celoti razlage izpodbijane sodbe, da je bila nadomestna vročitev 1.8.2003 opravljena v skladu z določbo 144. člena ZPP. Odklonitev sprejema se namreč veže na odklonitev sprejema brez zakonitega razloga, vendar bi lahko vročitev po 20. uri pomenila tudi zakonit razlog za odklonitev sprejema. Pri tem, ko vročevalec pisno zatrjuje vročanje ob 19.40 uri, tožnik navaja vročanje ob 20.40 uri. Tako vročanje, kar bi bilo treba v postopku ugotavljati tudi z zaslišanjem predlaganih prič, bi lahko pomenilo vročanje v nasprotju z določbo prvega odstavka 139. člena ZPP, kjer je določeno, da se vroča podnevi od 6. do 20. ure. Odklonitev oziroma nesprejem pisanja po 20. uri ni odklonitev brez zakonitega razloga, zato bi bilo treba v takem primeru vročanje ponoviti naslednji dan in ne opraviti nadomestnega vročanja z metanjem v poštni nabiralnik. Vendar v spornem primeru vprašanje vročanja za odločitev ni bistvenega pomena, saj je bila tožba zavržena, ker ni bila vložena v skladu z določbo 204. člena ZDR oziroma 181. člena ZPP, na kar vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima nobenega neposrednega vpliva. Rezultat bi bil enak, tudi če bi sodišče upoštevalo, da je bil tožnik z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjen šele 8.9.2003, kot v svojih vlogah sam navaja.

Ker tožnik ni uveljavljal ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je ta ostala v veljavi, to pomeni, da je neutemeljen tožbeni zahtevek v delih, ki se naša na datum prenehanja in na ohranitev statusa delovnega razmerja. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi ostala v veljavi zaradi zavrženja dela tožbe, ni pomembno, kakšne razloge za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik navajal v pripravljalnih vlogah. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno izpodbijal in zato ne more biti nobenega nasprotja v sodbi sodišča glede odpovednih razlogov.

Tudi rok za vložitev tožbe v spornem primeru ni pomemben, ker tožba taka, kot je bila vložena, ni bila dovoljena, zato se revizijsko sodišče z vprašanjem roka iz 204. člena ZDR ni posebej ukvarjalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.