Jedro

Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sta pomembna dva trenutka. Po določbi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved. Rok je prekluziven in njegova zamuda pomeni, da je odpoved nezakonita. Kdaj začne rok teči, je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu. Po določbi 87. člena ZDR mora biti (pisna) odpoved vročena delavcu in dokler ni vročena, ne more imeti učinkov. Šele z vročitvijo začne teči tudi odpovedni rok in rok za sodno varstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in reintegracijski zahtevek, priznalo pa ji je obstoj delovnega razmerja do 8. 7. 2004 z vsemi pravicami za obdobje od 31. 8. 2003 do 8. 7. 2004. Zavrnilo je zahtevek za plačilo plače za september 2003, s sklepom pa je deloma tožbo zavrglo in deloma zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je podan zatrjevani krivdni razlog za odpoved, to je neopravičeno zaporedno izostajanje z dela več kot pet delovnih dni. Tak razlog je resen in utemeljen, sodišče pa je tudi ugotovilo, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Odpoved ni bila dana prepozno, tožnici je bil omogočen tudi zagovor, ki pa se ga neopravičeno ni udeležila.

Sodišče druge stopnje je v prvem postopku (sodba in sklep Pdp 141/2005-2 z dne 23. 6. 2006) pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev o izplačilu plače za mesec september 2003 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v preostalem delu pa je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke zoper tako odločitev ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

V novem postopku je sodišče druge stopnje ponovno odločilo o pritožbi tožnice in jo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena dne 8. 6. 2004 in je bila podana v okviru 30 dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je bila dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bilo zakonskih pogojev, zato se šteje, da je bilo delovno razmerje za delovno mesto gostinskega poslovodje sklenjeno za nedoločen čas. Tožena stranka je tožnico pozvala nazaj na delo 23. 5. 2003, nato pa še z opozorilom pred redno odpovedjo po prvem odstavku 83. člena ZDR z dne 30. 5. 2003 in z dne 11. 6. 2003. V podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi bi veljala le v primeru, če bi se tožnica z njo strinjala, sicer pa bi se v skladu s pozivom morala odzvati s prihodom na delo na delovno mesto gostinskega poslovodje. Tožnica pa se na delo po 26. 5. 2003 ni več javila, kar predstavlja zakonit krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče višjega sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena 8. 6. 2004. Tožba je bila vložena 24. 11. 2003 in šele med samim postopkom sta se tožnica in njen pooblaščenec seznanila z vsebino odpovedi. Tožena stranka je zamudila 30 dnevni rok za odpoved. Tožnica naj bi neupravičeno izostala z dela od 23. 5. 2005, tožena stranka ji je že 30. 5. 2005 poslala opozorilo pred izredno odpovedjo in je torej najkasneje takrat že bila seznanjena z razlogi za odpoved. Podrejeno pa se tožnica sklicuje na prvo odločitev pritožbenega sodišča in ponavlja svoje stališče, da jo tožena stranka ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo in ji tudi ni imela namena omogočiti dela na delovnem mestu gostinski poslovodja v PE Lucija. Do odločilnih dejstev in pritožbenih navedbah v zvezi s tem se izpodbijana sodba ni opredelila. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi z dejstvom, da se je tožnica zglasila na delo, pa ji tožena stranka ni dopustila delati. O pritožbenih ugovorih o tem izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje priče A. B. ni zaslišalo na podlagi dokaznega sklepa, ker je ta bistveno pomanjkljiv, saj ne vsebuje dejstev, o katerih bo priča zaslišana.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb v reviziji, ki pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Bistvene kršitve, ki jih "zgolj podrejeno" in le smiselno uveljavlja revizija, niso podane. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o vseh pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena. Obrazložitev zavrnitve zaslišanja predlaganih prič je morda res skopa: ker ne bi pripomogle k boljši razjasnitvi stanja. Toda pri tem je treba upoštevati, da za odločitev sodišča ni bilo bistveno, kaj se je dogajalo na razgovoru dne 23. 5. 2003. Dejanska podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je ravnanje tožnice po 11. 6. 2003, zato zaslišanje prič o dogajanju 23. 5. 2003 res ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja.

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003, je bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, ni prenehalo dne 4. 9. 2002 ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 4. 9. 2002 dalje in ji od tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala. Do (novega) spora med strankama je prišlo pri izvršitvi te pravnomočne sodbe. Tožena stranka je tožnico pozivala nazaj na delo in ji ob tem ponujala v podpis tudi novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica se z novo pogodbo ni strinjala in tudi na delo ni prišla, tožena stranka pa je njeno ravnanje štela za neupravičeno odsotnost z dela in ji zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - torej iz krivdnega razloga - redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica ravnala nevestno, ko se na (zadnje) opozorilo ni odzvala in niti ni poskušala nastopiti dela. Že 26. 5. 2003, ko je novo pogodbo o zaposlitvi preučila in ugotovila, da vsebuje zanjo slabše pogoje, bi lahko prišla na delo. Najkasneje pa bi morala to storiti dne 11. 6. 2003, po prejemu opozorila pred redno odpovedjo. Kolikor bi ji tožena stranka tudi po tem, ko bi se zglasila na starem delovnem mestu, delo še pogojevala s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, bi morala tožnica zahtevati pogodbo pod starimi pogoji, dogajanje prijaviti inšpektorju za delo, nikakor pa ne ostati doma. Na podlagi ocene izpovedi tožnice in priče A. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni onemogočala dela, ko se je na delo javila (23. 5. 2003). Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi, da je tožena stranka tožnico pozvala k nastopu dela ali sklenitvi nove pogodbe in nastopa dela ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi.

Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sta pomembna dva trenutka. Po določbi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved. Rok je prekluziven in njegova zamuda pomeni, da je odpoved nezakonita. Kdaj začne rok teči, je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu. Po določbi 87. člena ZDR mora biti (pisna) odpoved vročena delavcu in dokler ni vročena, ne more imeti učinkov. Šele z vročitvijo začne teči tudi odpovedni rok in rok za sodno varstvo.

V obravnavani zadevi je bila po ugotovitvah sodišča pisna odpoved tožnici oziroma njenemu pooblaščencu dejansko vročena šele tekom sodnega postopka dne 8. 6. 2004. Zato je sodišče tudi odločilo (v delu, ki ni pod revizijo), da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele z iztekom odpovednega roka, ki je začel teči z vročitvijo odpovedi. Tožnica je očitno tudi sama štela navedeno vročitev kot prvo vročitev odpovedi in temu ustrezno je tudi spremenila tožbeni zahtevek (pripravljalna vloga tožnice z dne 8. 6. 2004).

Na pravočasnost same odpovedi pa taka pozna vročitev ne vpliva. Pomembno je, kdaj je bila podana, torej kdaj jo je delodajalec podal (sprejel). To pa je bilo v obravnavani zadevi dne 8. 7. 2003. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR). Opozorilo je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar pomeni, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaradi prve kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu kršitev ponovi. Enako velja tudi, če delavec kljub opozorilu nadaljuje s kršitvami (kršitvijo). V obravnavani zadevi gre za tak primer. Tožnica, ki je bila po pravnomočni sodbi v delovnem razmerju za nedoločen čas, vse od poziva na delo od 23. oziroma 26. 5. 2003 na delo ni prišla. Tožena stranka jo je na podlagi citirane zakonske določbe opozorila na kršitev in možnost odpovedi. Dejstvo, da je to storila dvakrat (30. 5. in 11. 6. 2003), lahko vpliva le na to, da za kršitev pred drugim opozorilom redne odpovedi ni mogla podati. Šele z 11. 6. 2003 je bilo namreč mogoče podati redno odpoved iz krivdnega razloga zaradi ponovne oziroma nadaljevane kršitve pogodbenih obveznosti. Glede na to pa je bila odpoved, podana 8. 7. 2003, dana v zakonsko določenem trideset dnevnem roku.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.