Jedro

Tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno prehajal ilegalno iz države v državo. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen .... 1997 v kraju ..., državljan Pakistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne seznanitve 12. 7. 2018 od 17.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. V obrazložitvi toženka navaja, da je tožnika 22. 5. 2018 obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica zaradi nedovoljenega prehoda državne meje z Republiko Hrvaško v Republiko Slovenijo, vendar je bil istega dne predan hrvaškim mejnim organom, ker ni podal namere zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je 3. 7. 2018 ponovno ilegalno prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo in bil 7. 7. 2018 prijet s strani Policijske postaje Koper, kjer je povedal, da je bil v Srbiji nastanjen v begunskem kampu Orehovac, kjer je prejel tudi izkaznico. Tam je po štirih dneh nadaljeval pot v BIH, kjer se je nahajal v zbirnem centru za tujce, kjer je srečal tihotapca, s katerim sta se dogovorila, da ga odpelje do Italije. Na pot je odšel skupaj s še 34 tujci. Mejo med BIH in Hrvaško je prečkal 2. 7. 2018, od tam pa skrit v kombiniranem vozilu odšel do gozda ter prečkal hrvaško-slovensko mejo. Nato se je ločil od ostalih tujcev in pot nadaljeval peš ter se med hojo orientiral s pomočjo navigacijske postaje na mobilnem telefonu. Dne 12. 7. 2018 je pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, kjer je povedal, da je državo Pakistan zapustil pred letom in pol in na pot odšle preko Irana, Turčije, Grčije do Bolgarije, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar na odločitev ni počakal, ampak po dveh mesecih pot nadaljeval v Srbijo, nato pa preko BIH in Hrvaške v Slovenijo, kjer je ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito. Pred tem je za mednarodno zaščito zaprosil še v Srbiji in BIH. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Njegovo življenje sicer v Pakistanu ni bilo ogroženo. Po podani prošnji je toženka tožniku ustno na zapisnik omejila gibanje na Center za tujce v Postojni zaradi očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, ter da se omogoči predaja pristojni državi članici EU, ki se brez omejitve gibanja na Center za tujce zaradi tožnikove izrazite begosumnosti ne bi mogla izvesti. Na zaslišanju je povedal, da je v Bolgariji imel razgovor glede prošnje in dobil izkaznico prosilca za azil in da je bil v azilnem domu odprtega tipa v kraju Pastrogor. V Bolgariji je ostal dva meseca, nato pa jo je zapustil, ker je želel čim prej priti v Italijo. Povedal je, da ne v Bolgariji ne v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ga policija ne bi prijela. Potnega lista nikoli ni imel, osebno izkaznico pa je pustil v Pakistanu, ker mu je tihotapec rekel, da je ne bo potreboval. 2. V nadaljevanju toženka navaja določbe prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter 28. člena Uredbe Dublin III, ki jih citira. Toženka meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko predloži eno od navedenih listin določenih v Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ker tožnik ni predložil nobenega takšnega dokumenta s sliko, njegova istovetnost ni ugotovljena in se poraja dvom v osebne podatke tožnika. Tožnikov razlog za odsotnost osebnih dokumentov toženka ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev, pri čemer navaja, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente. Toženka dvomi, da je tožnik podal resnične podatke glede svoje identitete. Tožnik je zaprosil v več državah za mednarodno zaščito, v nobeni pa ni počakal na odločitev. Tam je zaprosil zgolj zato, ker ga je prijela policija. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente. Glede na njegova ravnanja, ko je nezakonito prehajal državne meje različnih držav v Evropi, med drugim držav članic EU, je toženka prosilcu omejila gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pri tem navaja sodbo Upravnega sodišča I U 621/2018. Toženka meni, da je v obravnavanem primeru zadostna podlaga za pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Nadalje se toženka sklicuje na Uredbo Dublin III, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščiti obravnavati ena sama država članica in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Glede na merila iz poglavja III je toženka za tožnika pristojnim organom Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni prejem prosilca ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III pristojni organ Bolgarije zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Pri svoji odločitvi se toženka sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, ki jo povzema. Toženka je najprej presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Poudarja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kar trikrat (v Bolgariji, Srbiji in BIH). V nobeni od držav pa ni počakal na zaključek postopka. V vseh državah je zaprosil zgolj zato, ker ga je prijela policija, nato pa je postopke zapustil, ker je želel čim hitreje v Italijo. Tudi v Sloveniji je zaprosil zaradi istega razloga, ker je bil prejet s strani policije. S tem je izpolnil kriterije nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Nadalje tožnik pri obravnavi s strani Policijske postaje Ilirska Bistrica in Koper pri opisu poti ni povedal, da se je nahajal v Bolgariji, sledenje prav tako ustreza peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa tako nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena. Vse navedeno potrjuje prepričanje pristojnega organa, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici. Toliko bolj, ker tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v Bolgarijo, kamor tožnik ne želi, saj je že večkrat izjavil, da želi v Italijo. Prav tako se je tožnik v Sloveniji nahajal kar štiri dni in bi v tem času lahko sam odšel do policijske postaje in podal namero za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. Tožnik se je ves čas orientiral s pomočjo navigacijske naprave. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno prehajal ilegalno iz države v državo.

4. Toženka ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma primeren, kjer naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Receptor je prisoten samo v recepciji. Navaja določbe Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) glede opravljanja nalog varnostnika. Navaja, da varnostnika na območju Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepov pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma. Glede navedenega je jasno, da prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje Azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na čisto drugem koncu Azilnega doma. Toženka meni, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že navedenih dejstev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

5. Tožnik izpodbija navedeno odločitev zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z omejevanjem gibanja iz razloga ugotavljanja identitete se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2 in da se ukrep na tej podlagi odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora toženka obrazložiti. Toženka bi lahko imela temelje za izrek ukrepa le, če bi tožnik s svojim ravnanjem na primer spreminjanjem podatkov glede identitete (kot so ime, priimek, državljanstvo, datum rojstva) brez razumnega pojasnila, zakaj je to storil, vzbudili dvom glede zatrjevanja identitete. Tožnik res nima osebnih dokumentov pri sebi, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Dejstvo je, da je do sedaj tožnik v Republiki Sloveniji navajal iste podatke, toženka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli izdajal za nekaj drugega. Po stališču tožnika zato zgolj zaradi odsotnosti osebnih dokumentov ni izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v postopku navedel, da potnega lista ni imel nikoli, da pa ima osebno izkaznico v Pakistanu, ker mu je tihotapec dejal, da je ne bo potreboval, kakor tudi je navedel, da bo poskusil dobiti vsaj kopijo izkaznice, da dokaže svojo identiteto. Če se ne bo dalo poslati po pošti, jo bo poskušal dobiti iz Pakistana. Očitek, da zaradi neposedovanja osebnih dokumentov, kar kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja, je brezpredmeten, saj tudi uradna oseba sama ne povprašuje detajlno o razlogih za mednarodno zaščito in posledično tudi tožniku ne daje možnosti, da se izjasni o svojih razlogih. Tudi pooblaščencu je na prošnji za mednarodno zaščito kršena pravica do zaslišanja, kajti na vprašanje pooblaščenca, da bi želel postaviti vprašanje z razlogi v zvezi z mednarodno zaščito, je uradna oseb odgovorila, da bo podrobnejša vprašanja lahko postavil na osebnem razgovoru. Zato je sklicevanje toženke na razloge iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 621/2018 v konkretnem primeru brezpredmetna. Iz dokumentacije v spisu pa je razvidno, da je tožnik podajal ves čas enake podatke.

6. Glede izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1) se tožnik sklicuje na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Up 39/2015). Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilca za azil je nedopusten, prav to pa se v Centru za tujce izvaja. Položaj, v katerem se nahaja prosilec, je primerljiv s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku, za kar navaja razloge. Nedvomno gre pri tako ostrih ukrepih za odvzem prostosti in ne zgolj omejitev gibanja, pri čemer navaja nekaj člankov o režimih v slovenskih zaporih. Tudi, če bi bil tak ukrep toženke dopusten, ne bi zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti, saj ni nujen zato, da bi se ugotavljala tožnikova identiteta. Toženka tudi ni pojasnila na kašen način bo ugotavljala identiteto tožnika in ni primeren poseg za dosego zasledovanega cilja, teža posledic (odvzem svobode) pa je neproporcionalna vrednostim zasledovanega cilja in glede na vse navedeno ukrep toženke ni upravičen niti po teh kriterijih. Tožnik se opredeljuje tudi do ocene toženke, zakaj je za tožnika primernejši strožji ukrep, ki jo ocenjuje kot pavšalno in pomanjkljivo. Argument toženke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci, ki jim je izrečen milejši ukrep ostali na območju Azilnega doma, ni primeren, saj je to pomanjkljivost na njeni strani. Dejstvo, da ima toženka za varovanje 5472m² območja zgolj dva varnostnika in enega receptorja z omenjenimi pooblastili in da so v preteklosti ljudje odhajali, ne more biti argument za zapiranje v Center za tujce, ter se pojavlja vprašanje ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

7. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) predstavlja škodo že samo po sebi. Republika Slovenija mora osebam, ki mu je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži izvršitev, bi lahko nastala situacija, da bi lahko tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitev. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz četrtega odstavka 5. člena EKČP. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

8. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi 25. julija 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

11. Tožnik je na zaslišanju povedal, da osebnih dokumentov iz Pakistana ni vzel zato, ker mu je tako rekel sprovajalec. Prek vseh meja je prišel ilegalno. V Bolgariji je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Imel je imel prevajalca, pravne pomoči pa ne. V Bolgariji je bival dva meseca, 42 dni je bil v zaprtem kampu, potem pa v kampu Pastrogor, ki je odprtega tipa. Dobil je izkaznico. Dobival je slabo plačilo za priložnostno delo in ni bilo dovolj zanj in da bi še nekaj poslal domov, kar je bil njegov namen. Dobili so obleke, obroki so bili trikrat dnevno, vendar hrane ni bilo dovolj, zato je moral dobiti denar od doma, da je šel lahko ven jest. Njegova ciljna država je bila Italija. Po izjavi na naroku tožnik, razen v Bolgariji in Sloveniji, drugje ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, če ga ne bi prijela policija, je tožnik odgovoril, da ne bi. Policija ga je prijela tudi v Srbiji in BiH, kjer je dobil izkaznice. V Srbiji je bil deset mesecev. Na Hrvaškem ga ni prijela policija in ni vložil prošnje. Tožnik na naroku na posebno vprašanje, ali bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, četudi ga policija ne bi prijela, pove da bi. Na vprašanje, zakaj je za azil zaprosil šele po štirih dneh, je odgovoril, da je bil najprej zaprt, ko so ga vprašali, pa je dal prošnjo za mednarodno zaščito. Na vprašanje, kako se počuti v Centru za tujce je odgovoril, da se počuti zelo dobro, samo da ni prost, da bi šel lahko ven.

12. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj za to, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z točko (n) 2. člena te uredbe, po kateri „nevarnost pobega“ pomeni, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni v zakonu. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v pretežnem delu sklicuje na utemeljitev toženke. Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik Bolgarijo zapustil še preden je o njegovi prošnji bilo sploh odločeno, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot je opredeljena v peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik kakšnega posebnega nezadovoljstvo glede bivanja in razmerami v begunskem kampu v Bolgariji ne zatrjuje. Na naroku pove, da je v Bolgariji imel prevajalca in je dobil izkaznico prosilca za azil. Tožnik pove, da je prejel nizko plačilo za priložnostno delo in da hrane v kampu ni bilo dovolj, vendar pa so bili obroki redni, tožnik pa je dobil tudi oblačila, drugih okoliščin pa ne omenja. Zato tudi sodišče ne ugotavlja, da bi bili podani kakšni posebni razlogi, zaradi katerih bi bil tožnik prisiljen zapustiti Bolgarijo in da ne bi mogel počakati na odločitev bolgarskih organov. Zato sodišče ocenjuje, da je pravilna ugotovitev toženke, da je Bolgarijo zapustil po lastni volji. Iz izjav na zaslišanju v postopku izhaja, da je tudi druge države (Srbijo, BiH) zapustil po lastni volji, z namenom, da gre v Italijo. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik najmanj v Bolgariji (slednje izhaja tudi iz podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih) zaprosil za mednarodno zaščito in da je državo samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev o prošnji, pri tem pa v postopku niti na naroku ni podal prepričljivih razlogov za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke, da tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v Sloveniji podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele po štirih dneh in to šele potem, ko so ga prijeli policisti, kar vse kaže na nesodelovanje v postopku. Zato sodišče ne sledi tožnikovim navedbam na naroku, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito tudi v primeru, da ga policija ne bi prijela. Toženka je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal meje držav članic (Grčija, Bolgarija, Hrvaška), prav tako je na nezakonit način vstopil v Slovenijo. Tožnik je v postopku navajal, da je njegova ciljna država Italija, enako tudi na naroku. Njegova navedba na naroku, da bo v Sloveniji počakal na odločitev, pa ne dokazuje, da bo tožnik glede na njegova dosedanja ravnanja, tudi v resnici počakal na odločitev pristojnih organov v Sloveniji in da ne bo tako kot Bolgarijo, Slovenijo zapustil takoj oziroma pred odločitvijo pristojnih organov. Zato je pravilna tudi ugotovitev toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Konkretne okoliščine, kot izhajajo v razlogih izpodbijanega sklepa, tudi sodišču ne vzbujajo nobenega dvoma o obstoju begosumnosti pri tožniku. Po povedanem se sodišče strinja s presojo in zaključki toženke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik v tožbi drugih razlogov za drugačno presojo dejanskega stanja niti ne navaja. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III).

13. Sodišče ugotavlja, da je toženka pri pojmu „nevarnosti pobega“ v smislu točke (n) 2. člena Uredbe Dublin III pravilno upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2 skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa I Up 26/2016, po katerem najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev tega pojma. Toženka je pravilno ugotovila, da gre v obravnavanem primeru za nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prav tako drži navedba toženke, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), kot tudi, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji (tretja alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), kar predstavlja sicer milejšo okoliščino, ki tudi utemeljuje nevarnost pobega, čeprav za izrek pridržanja zadošča izpolnjevanje že enega izmed pogojev iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 14. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel v Republiki Sloveniji ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko, in po podatkih spisov tudi je, sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Toženka je v postopku s tožnikom razčiščevala okoliščine begosumnosti in mu dala možnost, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Postopek je voden pravilno, tožniku so bila vročena vsa pisanja v njemu razumljivem jeziku, izpodbijani sklep je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika o seznanitvi z dne 12. 7. 2018, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za omejitev gibanja, saj je bil seznanjen s tem, da bo (med drugim) zaradi izrazite begosumnosti za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce.

15. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti zelo dobro, da pa si želi svobode, pri tem pa drugih problemov ne izpostavlja. Tako se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi bil izpodbijani akt nezakonit z vidika manj prisilnega ukrepa, in da je sklicevanje na to, da varnostnik ali receptor ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, nezakonit razlog.

16. Glede tožbenega očitka, da toženka pri podaji prošnje pooblaščencu ni dala možnosti, da bi postavil dodatna vprašanja in da je s tem kršena pravica do zaslišanja, so ti očitki le delno utemeljeni, in ta pomanjkljivost ni takšna, da bi bilo zaradi tega treba izpodbijani sklep odpraviti. Pooblaščenec je želel postaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, kar pa je predmet drugega postopka, v katerem se odloča o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito in v katerem bo pooblaščenec imel možnost postavljanja vprašanj, saj so v tem postopku, ki je predmet tega spora, relevantni razlogi, zaradi katerih je toženka tožniku omejila gibanje.

17. V navedeni zadevi tudi ne gre za neupravičen poseg v pravico do osebne svobode, kot se navaja v tožbi, saj je poseg v osebno svobodo lahko ustavno dopusten pod pogojem, da to določa zakon in da so zajamčena vsa procesna zagotovila, kot izhajajo iz 19. člena Ustave Republike Slovenije, ki ga je potrebno upoštevati v vseh primerih posega v osebno svobodo in ne zgolj v kazenskih postopkih. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče sicer lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ-1 skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov).

18. Toženka je v izreku izpodbijanega sklepa odredila, da se tožnik pridrži za namen predaje odgovorni državi članici (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), za kar je po že povedanem po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila razloge. Ob tem pa je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjevala tudi razloge po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. To pomeni, da je pojasnjevala tudi razloge obstoja očitnega dvoma v istovetnost tožnika, ne da bi v izreku izpodbijanega sklepa odredila ukrep na tej pravni podlagi, zato ti razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso relevantni, saj ne vplivajo na odločitev. Samo izrek je pravnomočen in izvršljiv, ne pa tudi obrazložitev. Zato se sodišče do teh razlogov posebej ne opredeljuje. Slednji namreč na odločitev v obravnavani zadevi, ko je izrečen ukrep pridržanja (le) na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej pridržanja za namen predaje, nimajo vpliva.

19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena 1 ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka

20. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik z izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 v sodnem varstvu namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa z zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezano na čas do pravnomočne sodne odločbe.