Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo trditveno tezo tožnice korektno razčistiti z izvedbo dokaznega predloga s postavitvijo interdisciplinarne izvedenske komisije, da bi se okoliščine, bistvene za presojo tega razmerja glede sprožilnega dejavnika oziroma sovzroka za razvoj sindroma fibromialgije, razčistile.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za plačilo 50.000 EUR in za plačevanje 630 EUR mesečno od 5. 5. 2015 dalje ter v IV. točki izreka glede stroškovne odločitve in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača 1.440 EUR premoženjske škode iz naslova izgubljenega dohodka. Višji tožbeni zahtevek, za plačilo 50.000 EUR z obrestmi in plačevanje dosmrtne mesečne rente v višini 630 EUR od 5. 5. 20101 dalje ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 1.440 EUR za časa od 11. 5. 2010 do 28. 8. 2010, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije plača 684,98 EUR, tožnici pa, da toženi stranki povrne 901,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti zavrnilnemu delu in stroškovni odločitvi se pravočasno pritožuje tožnica, ki izpodbija II. točko izreka - glede nepremoženjske škode 50.000 EUR in plačevanja dosmrtne mesečne rente - ter IV. točko izreka (stroški postopka). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Kot bistveno navaja, da je sodišče ponovno zagrešilo več bistvenih kršitev postopka ter tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je po navodilih višjega sodišča v odločbi II Cp 2731/2016 v ponovljenem postopku zaslišalo pričo dr. B., ki je sodeloval v komisiji za izvedenska mnenja M., ki je bila kot izvedenec postavljena v socialnem sporu, ki je vzporedno potekal med tožnico in Z. Po izdelavi mnenja v socialnem sporu je bil dr. B. zaslišan in je ob zaslišanju potrdil, da je bila pri tožnici sprožilec fibriomialgije prav poškodba v letu 2010. V tem postopku pa je dr. B. svoje stališče v drugem sporu spremenil in v nasprotju s prvotnim mnenjem trdil, da ni mogoče s stopnjo verjetnosti določiti, kateri dejavnik bi bil sprožilec fibromialgije oziroma, da bi bila ravno poškodba iz leta 2010 sprožilec tega sindroma. Med drugim je na vprašanje, v katero sfero izvedenstva se uvršča problematika tega sindroma in kateri izvedenec je bolj kompetenten, odgovoril, da revmatolog, pri čemer pa je priporočil interdisciplinarno komisijo za izdelavo menja, saj se s fibromialgijo ukvarjajo različni strokovnjaki in ne gre za tipično revmatološko vnetno obolenje. Neprepričljivo je trdil, da se z dr. T., ki je bil v socialnem sporu tudi član komisije, v predmetni zadevi pa postavljen kot izvedenec revmatološke stroke, o vprašanju sprožilnega dejavnika za razvoj sindroma ni pogovarjal. Preuranjena je odločitev sodišča, ko je na podlagi izpovedi priče dr. B. znova zaključilo, da fibromialgija, za katero tožnica trpi, ni bila sprožena s padcema na ledu januarja 2010. Izpoved dr. B. je neverodostojna, saj je izpovedal v direktnem nasprotju s tem, kar je povedal v socialnem sporu, brez konkretne utemeljitve, zakaj spreminja svoje stališče. Sodišče na podlagi njegovega zaslišanja v tem postopku ni imelo utemeljenega razloga za zaključek, da je tudi na podlagi izpovedi te priče mogoče ugotoviti, da padec ni bil sprožilni dejavnik za razvod fibromialgije. Na podlagi celotne izpovedbe dr. B. v povezavi z njegovo izpovedbo v socialnem sporu bi moralo prvo sodišče priti do nasprotnega zaključka, kot ga je sprejelo zgolj na podlagi mnenja dr. T. v izpodbijani sodbi. Neprepričljiva izpovedba priče, kateri je sprožilni dejavnik za razvoj sindroma, v resnici zgolj dodatno izpodbija verodostojnost izvedenskega mnenja dr. T. v tem postopku. Ob hkratnem upoštevanju obeh postopkov, v katerih sta sodelovala, je utemeljeno sklepati, da je tudi dr. T. v socialnem sporu soglašal z oceno, da je bil padec sprožilni dejavnik za razvoj sindroma, v predmetnem sporu pa je to stališče spremenil. Zaradi opisanih okoliščin in upoštevanju izpovedi dr. B., da je prišel do zaključka o vzročni zvezi na podlagi izvida dr. J., in da bi bila za izdelavo celovitega mnenja priporočljiva skupina ustreznih izvedencev, je tožnica predlagala zaslišanje priče dr. J. ter postavitev izvedenske komisije. Glede na dotedanji dokazni postopek je edino na takšen način mogoče ugotoviti popolno in pravilno dejansko stanje v zvezi z obstojem vzročne zveze. Sodišče dokaznima predlogoma ni ugodilo. Svoje odločitve, zakaj je dokazni predlog za postavitev dodatne izvedenske komisije, ki je glede na izpoved dr. B. in trenutno stanje nujno, zavrnilo, nikjer v sodbi ni obrazložilo. Argumentiralo je le zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem izvedene priče, a ti razlogi niso utemeljeni. Tudi v ponovljenem postopku je mnenje dr. T. še vedno edini dokument, s katerim ni potrjena vzročnost med tožničinim padcem na ledu in kasneje razvitim sindromom fibromialgije. V nasprotju z dr. T. je bilo z izvidom s 15. 1. 2013 potrjeno, da je sindrom sprožen s padcem. Tudi izvedenec V. je v svojem mnenju večkrat poudaril, da je bil padec najverjetneje sprožilni element za razvoj fibromialgije. Enako je potrdil tudi dr. B. v socialnem sporu, kjer je pojasnil, da gre pri tožnici za fibromialgijo, ki je potrjena v skladu z doktrino revmatološke stroke, katere sprožilec je bila obravnavana poškodba. Kljub vsem tem okoliščinam je sodišče zgolj zato, ker je dr. B. med zaslišanjem v ponovljenem postopku neprepričljivo spremenil izjavo in zanikal, da se dr. T. v socialnem sporu nista usklajevala oziroma razpravljala glede sprožilnega dejavnika, znova na podlagi mnenja dr. T. zaključilo, da padec na ledu ni bil sprožilni dejavnik za razvoj sindroma. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni podane pravnorelevantne zveze med prekinitvijo nosečnosti in poškodbo. Za ugotovitev vzročne zveze med škodnim dogodkom in izgubo otroka zadošča ugotovitev, da je tožnica prekinila nosečnost zaradi zdravil, ki jih je jemala v posledici padca. Vprašanje, ali bi zaradi jemanja zdravil prišlo pri otroku do poškodbe, ni pomembno. Prekinitev je bila svetovana s strani ginekologinje zaradi jemanje velike doze zdravil v posledici padca. V zvezi z zahtevkom za plačevanje denarne rente pojasnjuje, da ga uveljavlja v povezavi s sindromom fibromialgije, katerega vzrok je bil škodni dogodek. Zdravstvene nevšečnosti, ki so posledica sindroma, onemogočajo pridobitev zaposlitve, kar izhaja iz dokumentacije v spisu, med drugim iz sodbe delovnega in socialnega sodišča. Napačen je tudi zaključek sodišča o nesklepčnosti višine zahtevane rente. Izhajajoč iz višine zakonske minimalne plače, je konkretno utemeljila višino.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju doktrine jajčne lupine navajala, da je bil škodni dogodek s 13. 1. 2010, v katerem se je poškodovala na poledenelem pločniku, sprožilni dejavnik oziroma vzrok ali vsaj sovzrok za razvoj sindroma fibromialgije, zaradi česar je uveljavljala (višjo) nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ob upoštevanju napotkov višjega sodišča v predhodni odločbi II Cp 2731/2016 zaslišalo (le) pričo dr. B., ki je povedal, da ni mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je bil tožničin padec na ledu sprožilni dejavnik za nastanek fibromialgije. Pojasnil je, da je v zvezi s problematiko tega sindroma oziroma z ugotavljanjem vzroka za njegov razvoj travmatolog primeren strokovnjak, ob tem pa izrecno poudaril, da pri razvoju fibromialgije ne gre za klasično revmatološko obolenje in bi bila zato za obdelavo izvedenskega mnenja priporočljiva interdisciplinarna komisija. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu revmatologu dr. T. in priči dr. B. ter ocenilo, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med dogodkom in razvojem sindroma.

6. Tožnica tudi v tem pritožbenem postopku pravilno opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče ugotovilo neobstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in sindromom fibromialgije, obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica pravilno opozarja, da je po zaslišanju (izvedene) priče B. predlagala postavitev dodatne izvedenske komisije, ki bo sestavljena iz izvedencev revmatološke, ortopedske, psihiatrične in nevrološke stroške in bi pojasnili vzroke in sprožilne dejavnike za razvoj sindroma pri tožnici. Sodišče prve stopnje je, kot pravilno opozarja pritožnica, zavrnilo dokazni predlog brez sleherne obrazložitve - v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja ne le kršitev pravice do obravnavanja, pač pa tudi kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj ima sodba zaradi odsotnosti razlogov o zavrnitvi predlaganega dokaza, pomanjkljivost zaradi katere je ni moč preizkusiti; sama zavrnitev dokaza pa je tudi kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. V obravnavani zadevi je po zaslišanju priče nastala situacija, v kateri izvedenec travmatolog dr. V. v postopku potrdi vzročno zvezo med obravnavanim škodnim dogodkom in razvojem sindroma fibromialgije in kjer vzročno zvezo potrjuje tudi zapisnik o zaslišanju (priloga A 57 v spisu) izvedenca dr. B. v drugem (socialnem)2 sporu. V tem postopku je dr. B. zaslišan kot priča spremenil svoje mnenje in pojasnil, da ni mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je bil tožničin padec sprožilni dejavnik za razvoj sindroma, ob tem da se je v socialnem sporu in v tem postopku skliceval na isti izvid s 15. 1. 2013 (priloga A 43, z vsebino, da gre za kompleksen problem sindroma fibromialgije, ki je najverjetneje sprožen z zlomom gležnja v letu 2010), izvedenec revmatolog dr. T. pa je v tem obravnavanem postopku, ki je hkrati sodeloval v socialnem sporu kot član komisije in očitno ni delil mnenja dr. B., zavzel stališče, da padec v letu 2010 ni bil sprožilni element za razvoj fibromialgije.

8. Ob navedenem in tem, ko dr. B. zavzame v tem postopku nasprotno stališče na podlagi istega izvida, in se tako utemeljeno poraja dvom v njegovo prepričljivost/verodostojnost, ter upoštevaje, da so izvedenca v tem postopku (katerih stališči sta nasprotni) in zaslišana priča povedali, da gre pri razvoju sindroma fibromialgije za različne dejavnike, ki so lahko sprožilci, spričo česar se s sindromom ukvarjajo različni strokovnjaki, pri čemer je dr. B. še dodatno pojasnil, da pri tem ne gre za tipično revmatološko obolenje, bi moralo sodišče prve stopnje trditveno tezo tožnice korektno razčistiti z izvedbo (pravočasnega3) dokaznega predloga s postavitvijo interdisciplinarne izvedenske komisije, da bi se okoliščine, bistvene za presojo tega razmerja glede sprožilnega dejavnika oziroma sovzroka za razvoj sindroma fibromialgije, razčistile. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza s postavitvijo izvedenske komisije v tem postopku tožnici odvzelo možnost korektnega in poštenega obravnavanja.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče dr. J., ki ga je predlagala tožnica. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga (22. in 25. točka izpodbijane sodbe). Dr. B. je podal svoje novo stališče, upoštevajoč izvid s 15. 1. 2013, za katerega ni (več) sporno, da gre za izvid ambulantnega pregleda, ki ima datum 15. 1. 2013, izdan pa je bil 7. 2. 2013 (priloga A 43), pri čemer drugih izvidov s tem datumom v zdravstvenem kartonu tožnice ni. O njem je bilo govora že v socialnem sporu ob podaji pisnega mnenja in zaslišanju dr. B. Iz izvida je razvidno, da ga je izdala in podpisala dr. M. K. S., ki je tožnico pregledala, dr. J. pa je bila navedena le kot predstojnica oddelka, ki pa izvida ni podpisala. Tožnica ni trdila, da bi jo ta zdravnica osebno pregledala in poglobljeno obravnavala. Navedene okoliščine potrjujejo pravilen zaključek prvega sodišča, da zaradi neizkazane obravnave tožnice z njene strani ni potrebe po zaslišanju te priče. 10. Zgoraj ugotovljena kršitev je terjala razveljavitev (prvi odstavek 354. člena ZPP) sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Gre za zahtevek za nepremoženjsko škodo (v znesku 50.000 EUR) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (5.000 EUR) in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (45.000 EUR) ter premoženjsko škodo iz naslova plačevanja mesečne rente v višini 630 EUR od 5. 5. 20154. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev.

11. Napotki za nadaljnji postopek so razvidni zgoraj. V ponovljenem postopku naj sodišče v zvezi s sindromom fibromialgije, in sicer, ali je škodni dogodek (so)vzrok za njegov razvoj, angažira interdisciplinarno izvedensko komisijo, a ne M., katere člana sta priča dr. B. in izvedenec dr. T. 1 Pravilno od 2015. Tožnica je v vlogi s 6. 5. 2015, l. št. 219, spremenila tožbo s postavitvijo dodatnega tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo mesečne rente od 5. 5. 2015 dalje in ne od 5. 5. 2010, kot se pomotoma navaja v izpodbijani sodbi in predhodnih odločbah (prvi odstavek 2. člena ZPP). 2 V katerem je bilo podano mnenje na postavljeno vprašanje o kategoriji, vzroku in datumu nastanka invalidnosti (priloga A 55 v spisu). 3 Dokaz z izvedencem je bil predlagan pravočasno, katerega izvedenca po stroki postaviti, pa je v domeni sodišča. Vanjo sodi tudi odločitev, ali postaviti enega izvedenca ali komisijo. 4 Glej opombo št. 1.