Jedro

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, za bodočo nepremoženjsko škodo pa tudi v 203. členu ZOR. Po določbi 2. odstavka 200. člena ZOR mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, določen v veljavnem zakonu, ostaja bistvo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ne povrnitev škode (ker ta pri nepremoženjski škodi pojmovno ni mogoča), pač pa zadoščenje, satisfakcija ob prizadeti dobrini, ki jo pravno varuje zakon. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano nepremoženjsko škodo v mejah, kot jih (v danem primeru) določata 200. in 203.člen ZOR. Zato mora biti tako zadoščenje individualizirano (pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine za oškodovanca), sama individualizacija pa mora biti postavljena tudi v širše okvire. Te okvire pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se denarna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem zniža na 800.000,00 SIT, iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti na 1.000.000,00 SIT, iz naslova prestanega strahu pa na 200.000 SIT.

V preostalem se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizija tožeče stranke se v celoti zavrne kot neutemeljena.

Po delni ugoditvi reviziji tožene stranke se izrek prvostopne sodbe glasi : " Tožena stranka L. z. d. d. L., je dolžna plačati tožeči stranki A. C. 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 149.108,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 38.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1995 dalje do plačila in stroške revizijskega postopka v znesku 45.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 169.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi drugostopnega sodišča sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, bolečine so bile hude, neprijetnosti med zdravljenjem pa velike. Odškodninski zahtevek tožeče stranke je bil skromen, zato bi mu moralo sodišče v celoti ugoditi in prisoditi tožeči stranki za 1.000.000,00 SIT višjo odškodnino. Reviziji naj se zato ugodi, tožeči stranki pa prisodi še 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vse prisojene odškodnine so previsoke in niso v skladu z obstoječo sodno prakso. Invalidnost tožeče stranke je le 8 %. Nobena od prisojenih odškodnin ne vzdrži primerjave z odškodninami, ki so bile prisojene oškodovancem v podobnih primerih. Prisojene odškodnine tudi niso primerljive z odškodninami, ki se prisojajo v bogatejših sosednjih državah. Dejstvo, da tožnik ni bil niti minute hospitaliziran, sploh ni bilo upoštevano. Prisojene odškodnine temeljijo le na subjektivnih navedbah tožeče stranke.

Prisojena odškodnina naj se zato ustrezno zniža, tožeči stranki pa naloži, da mora povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, revizija tožene stranke pa tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila. Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njiju ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da revizija tožene stranke ni utemeljena, saj je sodišče tožeči stranki odmerilo prenizko odškodnino.

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, za bodočo nepremoženjsko škodo pa tudi v 203. členu ZOR. Po določbi 2. odstavka 200. člena ZOR mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, določen v veljavnem zakonu, ostaja bistvo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ne povrnitev škode (ker ta pri nepremoženjski škodi pojmovno ni mogoča), pač pa zadoščenje, satisfakcija ob prizadeti dobrini, ki jo pravno varuje zakon. Vsak oškodovanec zase je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo prestano nepremoženjsko škodo v mejah, kot jih (v danem primeru) določata 200. in 203.člen ZOR. Zato mora biti tako zadoščenje individualizirano (pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine za oškodovanca), sama individualizacija pa mora biti postavljena tudi v širše okvire. Te okvire pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa.

Ob upoštevanju navedenih kriterijev in izhodišč za odločanje o odškodnini za nepremoženjsko škodo po presoji revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje z odločitvijo, da pripada tožeči stranki zaradi prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem denarno zadoščenje v znesku 1.200.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT iz zaradi prestanega strahu v znesku 300.000,00 SIT (tedaj v skupnem znesku 3.000.000,00 SIT), materialnega prava (200. in 203. člen ZOR) nista pravilno uporabili.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano - 3. odstavek 385. člena ZPP - , izhaja, da je bil tožnik poškodovan v prometni nezgodi dne 18.10.1991. Utrpel je udarnino leve strani čela in zvin vratne hrbtenice z okvaro vezivnega aparata hrbtenice med III. in IV. in med IV. in V. vratnim vretencem. Zdravljenje je bilo ambulantno in zdraviliško. Slednje je trajalo deset dni, ambulantno pa do 11.9.1993. V času zdravljenja je dva meseca nosil vatiran povoj za vrat (schanzova kravata), mesec dni pa občasno opornico za vrat. V tem času se ni mogel sklanjati niti obračati s celim telesom. Tri mesece je pri zahtevnejši osebni higieni in domačih opravilih potreboval pomoč. Med zdravljenjem je bil dvanajstkrat izpostavljen nizkim dozam ionizirajočega sevanja, dvajsetkrat pa pregledan pri različnih zdravnikih.

Oseminštiridesetkrat je bil ambulantno na terapiji. Bolečim medicinskim preiskavam v času zdravljenja ni bil izpostavljen. Po ugotovitvah obeh sodišč je imel skupno dva do tri dni hude bolečine, ki jih je bilo potrebno blažiti. Naslednjih štirinajst dni je trpel srednje hude bolečine, nato pa še mesec dni blage občasne bolečine. Take bolečine so se pojavljale tudi ob dolgotrajnih transportih, dolgotrajnem sedenju v prisiljenem položaju, sunkovitih in naglih spremembah položaja glave, spremembah vremena in pri delih, ki so povezana s tresenjem oziroma vibracijo. Te bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče. Ob upoštevanju kriterijev določenih v 200.členu ZOR, dejstva, da se bodo bolečine pojavljale tudi v bodoče (203.člen ZOR) in okvirov za odločanje o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki so navedeni v uvodnem delu te obrazložitve, predstavlja po presoji revizijskega sodišča pravično odškodnino za tožnikove pretrpljene telesne bolečine, denarna satisfakcija v znesku 800.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji tožene stranke delno ugodilo (revizijo tožeče stranke pa zavrnilo) in denarno zadoščenje znižalo na navedeni denarni znesek.

Po ugotovitvah obeh sodišč so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, zaradi česar tožnik duševno trpi, vendar pa je bilo po presoji revizijskega sodišča tožniku tudi iz tega naslova prisojeno previsoko denarno zadoščenje. Po končanem zdravljenju je tožnik zmanjšano sposoben za dela, ki so povezana z dolgotrajnim sedenjem v prisiljenem položaju glave in sploh za dela, ki zahtevajo prisiljen položaj glave, zmanjšana je njegova sposobnost za dela, ki zahtevajo dolgotrajne transporte in dvigovanje ekstremno težkih bremen (nad 35 kg). Prav tako je nekoliko zmanjšano sposoben za dela, ki so povezana z vibracijami, poskoki in nenadnimi spremembami položaja glave.

Zmanjšano je sposoben tudi za rekreativne in družabne aktivnosti. Pri leta 1948 rojenemu tožniku, ki je do prometne nezgode opravljal dela skladiščnika, je po ugotovitvah sodišč podana 8 % invalidnost. Opisana tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost, zaradi katere duševno trpi, ob pravilni uporabi določbe 200. člena ZOR ne narekuje višje odškodnine kot v znesku 1.000.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče tudi v tem delu reviziji tožene stranke delno ugodilo, revizijo tožeče stranke, ki je zahtevala višjo odškodnino, pa zavrnilo.

Ob nezgodi je tožnik utrpel sicer intenziven, vendar pa le kratkotrajen strah, ki ni zapustil nobenih posledic. Zaradi poškodbe hrbtenice je bil med zdravljenjem tudi zaskrbljen za izid zdravljenja. Ob upoštevanju kriterijev iz 200.člena ZOR in izhodišč za odločanje o nepremoženjski škodi, ki so navedena v uvodnem odstavku te obrazložitve, pa tožeči stranki iz naslova prestanega strahu ni mogoče prisoditi višjega denarnega zadoščenja kot v znesku 200.000,00 SIT.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo (revizijo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo) in ob uporabi 1. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, da je tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.000.000,00 SIT.

Zaradi spremembe sodb sodišč druge in prve stopnje je moralo revizijsko sodišče ponovno odločiti tudi o stroških celotnega postopka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka uspela približno do 1/2. Zato ji je revizijsko sodišče priznalo 1/2 stroškov zastopanja in celoten znesek, ki ga je tožnik založil za izvedbo dokaza z izvedencem. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka pa so odmerjeni ob upoštevanju pritožbenega in revizijskega uspeha tožene stranke (v obeh postopkih je uspela za 1.000.000,00 SIT). Vsi stroški (razen predujema za izvedenca) so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Pri odmeri stroškov je tudi upoštevano, da je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, in da tožena stranka v svojih stroškovnikih sodnih taks ni navedla.