Jedro

Na tožnici je bilo dokazno breme, da volja, izražena v kupoprodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju ter da je namesto nje v skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ veljala darilna pogodba. Da sta pogodbenika imela ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe namen prikriti neodplačen pravni posel, bi tožnica morala sodišče prepričati do te mere, ko v resničnost njenih trditev ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek oziroma tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. To pa tožnici ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarno postavljeni tožbeni zahtevek na vrnitev darila, kot tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Tožnici je naložilo, da tožencema povrne stroške pravdnega postopka v višini 3.951,45 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencema pa naloži povračilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov pravdnega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj že dejstvi, da je tožnica sama plačala davek od pogodbe, s katero je bila nepremičnina prenesena na pokojnega A. A., in da kupnina ni bila plačana, potrjujeta njene navedbe, da je šlo za darilno pogodbo. Tudi izjave večine prič potrjujejo njene trditve, da je šlo za darilo pokojnemu A. Navaja, da trditve toženih strank, da naj bi pokojni A. obnavljal hišo, niso resnične, saj je bila hiša v dobrem stanju. Pokojni A. niti ni imel denarja, da bi ga lahko vložil v hišo. Pritožnica vztraja, da je imela glede nepremičnine darilni namen, saj je verjela, da s pokojnim A. živita v zunajzakonski zvezi. Zatrjuje, da je na vprašanje sodišča, ali je A. kdaj pozvala k plačilu kupnine, reagirala obrambno, ko je rekla, da ga je pozvala, saj je mislila, da mora odgovoriti pritrdilno. Navedba sodišča, da tožnica ni uveljavljala vrnitev darila v roku enega leta, ko je izvedela za razlog, je neutemeljena, saj je tožnica potem, ko je v pravdnem postopku zaradi ugotovitve dedne pravice iz naslova izvenzakonske skupnosti izvedela za dvojno življenje pokojnega A. in za dejstva, ki upravičujejo preklic darila zaradi hude nehvaležnosti, pravočasno vložila tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve tožeče stranke.

5. Tožnica je zatrjevala, da je med njo in pokojnim A. A. sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 2. 8. 2010 prikrivala darilno pogodbo.

6. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, npr. pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.(1)

7. Na tožnici je bilo torej dokazno breme, da volja, izražena v kupoprodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju ter da je namesto nje v skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ veljala darilna pogodba. Da sta pogodbenika imela ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe namen prikriti neodplačen pravni posel, bi tožnica morala sodišče prepričati do te mere, ko v resničnost njenih trditev ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek oziroma tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. To pa tožnici ni uspelo.

8. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno celovito in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbene trditve v pravilnost dokazne ocene ne vzbujajo dvoma. Nobenega dvoma ni, da gre po izjavni plati pri pogodbi z dne 2. 8. 2010 za kupoprodajno pogodbo. Izpovedbe zaslišanih prič s stopnjo prepričanja ne pritrjujejo tezi tožnice, da je bila med njo in pokojnim A. sklenjena darilna pogodba. Da bi bila med njima sklenjena darilna pogodba, pa ne izhaja niti iz izpovedi same tožnice. Zmotna je pritožbena graja, da je tožnica na vprašanje sodišča, ali je pokojnega A. kdaj pozvala k plačilu kupnine, reagirala obrambno, ko je odgovorila, da ga je pozvala na plačilo kupnine. Iz zvočnega prepisa zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 4. 2016 izhaja, da je sodišče tožnici le postavljalo vprašanja in je ni sililo k odgovarjanju oziroma ji postavljalo nedovoljena vprašanja. Tožnica je namreč sama najprej povedala, da jo je A. ogoljufal in ko bi ji vsaj dal kakšen denar, pa ji še tega ni dal; nato pa je sodišče postavilo vprašanje, če je kdaj zahtevala denar, nakar je tožnica odgovorila pritrdilno. Tožnica je nato nadalje še pojasnila, da je denar zahtevala meseca oktobra, novembra in sicer kupnino v višini 200.000,00 EUR ter da ji je pokojni A. ta denar obljubil. Da ji je pokojni A. plačilo kupnine obljubil, je tožnica potrdila še v nadaljevanju zaslišanja, zato ni moč govoriti o obrambni reakciji tožnice na postavljeno vprašanje, ampak je tožnica odgovorila po lastni volji in ne zato, ker je mislila, da mora odgovoriti pritrdilno, kot to navaja pritožba. Zmotno je pritožbeno stališče, da ugotovljeni dejstvi, da je tožnica plačala davek od pogodbe, s katero je bila nepremičnina prenesena na pokojnega A., in da kupnina ni bila plačana, potrjujejo njene navedbe, da je šlo za darilno pogodbo. Zaveza tožnice za plačilo davka na promet nepremičnine in stroškov notarske overitve pogodbe izhaja iz izjavljene volje v kupoprodajni pogodbi z dne 2. 8. 2010. Neplačilo kupnine po kupoprodajni pogodbi, kljub izročitvi stvari in vpisa kupca v zemljiško knjigo, vzpostavlja zgolj obligacijski zahtevek prodajalca proti kupcu, in samo zase še ne pomeni navideznosti kupoprodajne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe ugotovilo tudi namen, zaradi katerega je bila sklenjena kupoprodajna pogodba in sicer pridobiti finančna sredstva tožnici in zagotoviti možnost pridobivanja finančnih sredstev preko oddajanja sob študentom in posledično pridobitev subvencij, ter tudi pridobivanje denarnih sredstev pokojnemu A. Takšen namen pa ni nedopusten oziroma v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, kar pritožbeno niti ni sporno.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je zmotno tudi prepričanje pritožnice, da je pravočasno vložila tožbo na vrnitev daril. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, ki ga je le-to zavzelo v točki 34 izpodbijane sodbe. Bistveno je namreč, kdaj se je darovalec seznanil z okoliščinami, ki upravičujejo zahtevati vrnitev darila. V konkretnem primeru se je tožnica seznanila z okoliščinami, ki kažejo na hudo nehvaležnost obdarjenca, najkasneje ob zaključku glavne obravnave dne 21. 10. 2013 v zadevi P 247/2012 - II. Ni namreč bistveno, kakšno dokazno oceno je na podlagi teh okoliščin sprejelo sodišče v pravdnem postopku. Tožnica je namreč že iz zaslišanj prič izvedela za lastnosti in obnašanje pokojnega A. in ki so pri njej povzročile spoznanje o drugačnem odnosu z njim, kot si ga je sama razlagala. Zato je bilo od takrat dalje na tožnici, kaj bo s tem spoznanjem storila, torej ali bo zahtevala vrnitev darila ali ne.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): M. Dolenc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 360.