Jedro

S sodno odločbo sodnika za prekrške, na katero se sklicuje pritožnik, o zadevi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bil postopek zaradi zastaranja pregona ustavljen s sklepom. Tudi v primeru, da bi bil pritožnik v danem primeru oproščen, (pravdno) sodišče prve stopnje na takšno odločitev ni vezano.

Izrek

Pritožba se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je temelj regresnega zahtevka v celoti podan, saj je toženec povzročil prometno nesrečo zaradi česar je nastala škoda in je toženec zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti izgubil zavarovalne pravic ter je dolžan povrniti škodo, ki jo je tožeča stranka že izplačala oškodovancema.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec in iz pritožbe smiselno izhaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. ZPP) in predlaga, da se sodbo spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da bi morala sodnica prve stopnje zadevo obravnavati po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj gre za premoženjskopravni zahtevek. Meni, da je bila kršena domneva nedolžnosti, ki jo zagotavlja že Ustava, navaja pa tudi, da bi bilo potrebno v postopku uporabiti 14. člen ZPP, ki ga interpretira tako, da bi morala zoper njega v prvi vrsti biti izrečena obsodilna sodba v kazenskem postopku, da bi bilo v izpodbijani sodbi lahko ugodeno zahtevku tožeče stranke. Pritožnik še navaja, da razpolaga z odločbo sodnika za prekrške, iz katere izhaja, da ni kriv za nesrečo-za škodni dogodek ter da v času kritičnega dogodka ni bil vinjen.

V nadaljevanju navaja, da je tožeča stranka izrabila njegovo zaupanje in storila kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu Kazenskega zakonika. Tožeča stranka naj bi ga s tem, ko je oškodovancema izplačala odškodnino obsodila, kar pa lahko stori le redno in za to pristojno sodišče. Oškodovanca bi morala zato zahtevati odškodnino neposredno od njega, kot to narekuje Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Pogodbeni stranki zavarovalne pogodbe sta le tožeča stranka in pritožnik, zato bi morala tožeča stranka napotiti oškodovanca, naj odškodnino zahtevata od pritožnika, ne pa da je samovoljno izplačala odškodnino oškodovancema in sedaj terja povračilo od toženca.

Pritožnik podaja še po njegovem mnenju najbolj obremenilni pritožbeni razlog, in sicer da je sodnica A. F. kriva nevestnega dela v službi, saj je pritrdila in soglašala z zagovornikom tožeče stranke. S tem je izkazala tudi svojo pristranskost in nepoznavanje določb ZOZP, saj v celoti posnema dognanja odvetnika M.P. Z zavrnitvijo predloga za izločitev pa je za krivo sojenje sodnice in s tem kršitev človekovih pravic garantiranih z Ustavo soodgovorna tudi predsednica Okrajnega sodišča. Navaja še, da odločitev prvostopenjskega sodišča nima niti pravne podlage niti temelja v pravilnih ugotovitvah in da je bil v postopku prikrajšan za možnost odgovarjanja na navedbe nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Zadevo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj gre med pravdnima strankama za razmerje premoženjskopravne narave in ne kazenskopravne, kot to zatrjuje pritožnik. Tožeča stranka proti tožencu ne uveljavlja premoženskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, ki ga ureja ZKP, ampak gre za civilno pravdo, za samostojni tožbeni zahtevek (regresni zahtevek- 2. odstavek 7. člena ZOZP) tožeče nasproti toženi stranki. Iz tega razloga tudi pritožbene navedbe o kršitvi ustavnih določb o domnevi nedolžnosti v pravdnem postopku niso relevantne in utemeljene. Prav tako s sodno odločbo sodnika za prekrške, na katero se sklicuje pritožnik, o zadevi ni bilo meritorno odločeno, ampak je bil postopek zaradi zastaranja pregona ustavljen s sklepom. Tudi v primeru, da bi bil pritožnik v danem primeru oproščen, (pravdno) sodišče prve stopnje na takšno odločitev ni vezano.

Res je, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena med tožečo in toženo stranko, vendar se zavarovalnica z njo zaveže, da bo v primeru dogodka, ki pomeni zavarovalni primer izplačala zavarovalcu ali nekomu tretjemu odškodnino. Zavarovalnica (tožeča stranka) je v danem primeru le izpolnjevala svojo obveznost, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe (obveznega zavarovanja) s tožencem in toženca s tem ni obsodila, ampak je odškodnino izplačala oškodovancema na temelju sklenjene pogodbe in nastalega škodnega dogodka (prometne nesreče) ter nastale materialne in nematerialne škode. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je toženec zaradi povzročitve prometne nesreče in odklonitve preizkusa alkoholiziranosti onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi v trenutku nesreče ter s tem izgubil zavarovalne pravice (1. odstavek 3. člena Splošnih pogojev). Iz tega razloga je temelj zahtevka tožeče stranke podan.

Pritožnik pritožbenih trditev o pristranskosti sojenja sodnice A. A. v ničemer ne utemeljuje in ne podaja nikakršnih razlogov za njeno pristranskost. Njegove navedbe so tako kot v predlogu za izločitev zgolj pavšalne, in sicer da sodnica ne sodi nepristransko, pri tem pa ni v ničemer izkazal obstoja okoliščin, ki bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 7 člena ZPP). Zgolj dejstvo, da je bilo razsojeno v korist tožeče stranke, še ni zadosten razlog. Navedbam odvetnika M. P. je sodnica sledila, ker so bile le te utemeljene in dokazane. Iz teh razlogov je očitek nevestnosti dela sodnice in njene pristranskosti neutemeljen.

Sodišče druge stopnje ne more slediti navedbam pritožnika, da sodba nima pravne podlage, saj prvostopenjsko sodišče svojo odločitev opira predvsem na določbe ZOZP (2. odstavek 7. člen ZOZP) in 3. točke pod c) 1. odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Prav tako natančno ugotavlja relevantna dejstva, ki so podprta z dokazi (izvedeniška mnenja B. J., prim. mag. dr. S. M. ter dr. N. Č., zaslišanja številnih prič, fotografije poškodovanega osebnega vozila ter vsi listinski dokazi v spisu).

Prvostopenjsko sodišče je odločilo na temelju vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in napravilo pravilno dokazno oceno ter svojo odločitev temeljito razdelalo in obrazložilo. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Nenazadnje tudi pritožbena trditev o prikrajšanju za odgovor na navedbe strank ne vzdrži, saj je bil pritožnik zaslišan na glavni obravnavi dne 4. 7. 2005 na nadaljnje pa je bil pravilno vabljen in na nekaterih tudi prisoten, tekom celotnega postopka je pričam in izvedencem postavljal vprašanja oziroma mu je bila dana ta možnost in dajal pripombe na njihova izvedeniška mnenja, zato pritožnik za takšno trditev nima nikakršne podlage in tudi v tem delu pritožbe ni uspel. Ker ni podanih razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogov, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. čl. ZPP).