Jedro

Neupoštevanje omenjenih listin kot dela trditvene podlage tožeče stranke bi bilo nerazumno, neracionalno in preveč formalistično, saj bi pomenilo le zahtevo po golem prepisovanju in ponavljanju podatkov iz njih v vlogo tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku (druga točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ter v izreku o pravdnih stroških (četrta točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pg 103/2012 z dne 12. 6. 2012 odločilo: “I. Tožba zoper toženo stranko S. S., L. v. ..., P., se zavrže. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 112191/2011 z dne 3. 8. 2011 se delno vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki S. S. s. p., S. A., L. v. ..., P., naloženo plačilo zneska 4.990,94 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 40,32 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2011 dalje, vse v 15 dneh. III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 112191/2011 z dne 3. 8. 2011 se delno razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki S. S. s. p., S. A., L. v. ..., P., naloženo plačilo zneska 1.953,27 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 15,68 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2011 dalje in se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. IV. Tožena stranka S. S. s. p., S. A., L. v. ..., P. je dolžna plačati tožeči stranki 13,06 € pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (prva točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni bilo.

Tožeča stranka se tudi zoper zavrnilni izrek sodbe prve stopnje (tretja točka izreka odločbe sodišča prve stopnje ) ni pritožila.

Prva tožena stranka pa s 6. 7. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku (druga točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in v izreku o pravdnih stroških (četrta točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prva in druga točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, njene pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Prva tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (za katero sicer prva tožena stranka niti na glavni obravnavi z dne 12. 6. 2012 niti v pritožbi ni navedla, katera bi naj bila, je pa očitno) iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), nista podani.

Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen; da bi torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, zahtevku moralo ugodit (prim.: komentar Aleša Galiča k 180. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. – Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005–, stran 129, deseta točka), oziroma da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice (prim.: sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1837/2005 z dne 6. 6. 2006).

Ker se je postopek v tem gospodarskem sporu začel kot izvršilni postopek z 29. 7. 2011 vloženim predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine in se je zato cit. predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo (s sklepom izvršilnega sodišča VL 112191/2011 z dne 6. 9. 2011) razveljavljenega sklepa o izvršbi VL 112191/2011 z dne 3. 8. 2011, obravnaval kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), tožba tožeče stranke res ni bila ne popolna in ne sklepčna. Ker ni imela niti trditvene podlage niti dokazov zanjo, namreč ni obsegala vsega, kar je (bilo) treba, da bi se lahko obravnavala (prvi odstavek 180. člena in drugi odstavek 105. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato s sklepom I Pg 103/2012 z dne 27. 2. 2012 ob sklicevanju na 108., 180. in 451. člen ZPP pravilno pozvalo tožečo stranko, da “… v roku 15 dni dopolni tožbo tako, da navede vsa pravotvorna dejstva na katera opira zahtevek in zanje tudi predloži ustrezne dokaze (pogodbe, naročilnice, dobavnice, vozni listi, računi in podobno).” (prva točka izreka) ter jo prav tako pravilno opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če je v določenem roku ne bo dopolnila (druga točka izreka) in da morajo biti vloge ter priloge vložene v zadostnem številu za vsako stranko in sodišče (tretja točka izreka). Tožeča stranka je ravnala v skladu z zahtevo sodišča prve stopnje in v določenem roku 15. 3. 2012 vložila “Dopolnitev tožbe” z osmimi prilogami (A 1-8). “Drugopis vloge – dopolnitev tožbe z dne 15. 3. 2012 s prilogami” je bil pooblaščenki prve tožene stranke vročen 20. 3. 2012. Prva tožena stranka pa na navedbe tožeče stranke v cit. vlogi ni odgovorila in je šele na glavni obravnavi z dne 12. 6. 2012 podala “ugovor nesklepčnosti tožbe”.

Prva tožena stranka v pritožbi nepravilno “… iz vsebine razlogov sodbe sklepa, da je sodišče štelo, da je tožba nesklepčna … .” Sodišče prve stopnje je v deseti (in enajsti) točki obrazložitve odločbe res zapisalo, da je ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena (in je tako tožba nesklepčna), toda ne glede celotnega tožbenega zahtevka (oziroma v celoti), temveč le glede “… razlike do vtoževanega zneska, to je zahtevka na plačilo 1.953,27 EUR s pp … .”, oziroma “… v tem delu … .” Zato je v zavrnilnem izreku sodbe (tretja točka izreka odločbe) izdani sklep o izvršbi razveljavilo (le) za znesek 1.953,27 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek (le) v tem obsegu zavrnilo. Ker se tožeča stranka zoper cit. zavrnilni izrek sodbe prve stopnje ni pritožila (in je zato sodba prve stopnje v tem delu postala pravnomočna), pritožbeno sodišče ni presojalo pravilnosti oziroma nepravilnosti navedene ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje namreč preizkusi sodbo prve stopnje (samo) v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba tožeče stranke glede (preostalega dela) zahtevka v znesku 4.990,94 EUR s pripadki sklepčna. Tudi pritožbeno sodišče misli, da je tožeča stranka vendarle dovolj določno opredelila svoj zahtevek v znesku 4.990,94 EUR s pripadki in dovolj določna navedla, s katerimi dokazi konkretno ga utemeljuje, oziroma, da je z navedbami (v cit. “Dopolnitvi tožbe” in na glavni obravnavi z dne 12. 6. 2012) ter predloženimi (oziroma predlaganimi) dokazi v celoti zadostila standardu obrazloženosti svojega zahtevka za še sporni del. Tožeča stranka se je za konkretizacijo svojih navedb glede zahtevka v znesku 4.990,94 EUR s pripadki v omenjeni vlogi sklicevala na priložene listinske dokaze (A 3-8). Tako pa je smela ravnati. Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve strank. Tako je mogoče v sporih, kot je ta, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka in glede zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi navedene listine, ki prikazujejo višino in datum zapadlosti še sporne terjatve tožeče stranke. Vsebine teh listin prva tožena stranka ni prerekala, zato se po povedanem lahko štejejo kot del dejanske podlage spora (prim.: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010). Iz vsebine cit. listin so razvidni za preizkus terjatve tožeče stranke v znesku 4.990,94 EUR s pripadki potrebni podatki, ki skupaj z navedbami tožeče stranke predstavljajo, glede na trditve tožene stranke, zadostno trditveno podlago tožbe in tvorijo prav za razsojo v tem gospodarskem sporu odločilna pravno relevantna dejstva. Neupoštevanje omenjenih listin kot dela trditvene podlage tožeče stranke bi bilo nerazumno, neracionalno in preveč formalistično, saj bi pomenilo le zahtevo po golem prepisovanju in ponavljanju podatkov iz njih v vlogo tožeče stranke.

Neutemeljena je pritožbena trditev prve tožene stranke (ki je prva tožena stranka niti ni obrazložila), da “Tožba ni nesklepčna delno.” in “Tožba je nesklepčna kot vloga ali pa ne.” Nobenega (razumnega) razloga ni, da tožba ne bi mogla biti delno sklepčna, delno pa nesklepčna, oziroma, da bi bila sklepčnost tožbenega zahtevka le delno izkazana, oziroma da bi utemeljenost tožbenega zahtevka iz v tožbi navedenih dejstev izhajala le delno. Tudi taka “le delno” sklepčna vloga pa je “… tista, ki daje podlago, da se tožena stranka o navedbah substancirano izjasni.” Prva tožena stranka bi se zato o navedbah tožeče stranke v “Dopolnitvi tožbe” (vsaj glede še spornega dela tožbenega zahtevka) nedvomno lahko in mogla “substancirano izjasniti”. Če tako ni ravnala, je to pač bila stvar njene odločitve oziroma presoje in zato sama krije vse morebitne (pravne ter materialne) škodljive posledice te svoje opustitve.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno (in popolno) ugotovljeno (8. člen ZPP); na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Že sodišče prve stopnje je z v odločbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo izpodbijano odločitev.

Ker pa so ti razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Razlogi sodišča prve stopnje pa so: “Iz trditvene podlage pravdnih strank kot nesporno izhaja, da je bil prvo toženi stranki na podlagi Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ... (priloga A 3) odobren in izplačan kredit v višini 12.600,00 €. Prav tako ni sporno, oziroma je neprerekano, da kredit ni bil odplačan v celoti, ampak ga je prvo tožena stranka odplačala le delno in to v višini 7.609,06 €. To dejstvo je razvidno iz izpisa plačil tožene stranke (priloga A 8). Tako se pokaže, da dejansko znaša obveznost prvo tožene stranke iz naslova glavnice (le) 4.990,94 € (12.600,00 € – 7.609,06 €) in ne 6.739,08 €, kot to trdi in vtožuje tožeča stranka. V tem obsegu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, saj se je prvo tožena stranka s citirano pogodbo zavezala, da bo kredit odplačala v dvanajstih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 1. 3. 2009, zadnji pa 25. 1. 2010. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, upnik pa je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (9. in 239. člen Obligacijskega zakonika (OZ)).” (osma točka obrazložitve odločbe); ter “Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. člena OZ). Prvo tožena stranka je prišla v plačilno zamudo po izteku rokov plačil, ki so bili določeni v kreditni pogodbi. Dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen OZ), zato je sodišče ugodilo tudi obrestnemu zahtevku tožeče stranke od prisojenega zneska od 1. 7. 2011 dalje, kot je bilo zahtevano v izvršilnem predlogu.” (deveta točka obrazložitve odločbe).

Sicer pa prva tožena stranka v pritožbi ni obrazložila, katera odločilna dejstva naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo (oziroma jih naj ne bi ugotovilo (340. člen ZPP)).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo še spornemu delu tožbenega zahtevka materialno pravo (cit. določbe OZ) pravilno uporabilo.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).