Jedro

Upravni organi niso imeli pristojnosti, da pri ugotovitvi, kaj je funkcionalno zemljišče, hkrati odločijo tudi o pravicah na tem zemljišču, saj je (bilo) to pridržano sodstvu. Sodišče prve stopnje je v predmetnem primeru ugotovilo, da so etažni lastniki stanovanjske stavbe na naslovu Z. tisti, ki so po samem zakonu pridobili solastninsko pravico na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli št. 880/17 in 886/10, obe k. o. ..., pripadajoče zemljišče ter splošna skupna dela stavbe na naslovu Z., z ID znakom X-1358, stoječe na parceli št. 1372, iste k. o. (I. točka izreka). Predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi po parcelah št. 880/16, 880/18 in 886/9, vse k. o. ..., je kot neutemeljenega zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da se sklep izvede v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih parcelnih št. po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe predmetnega postopka s časom začetka učinkovanja 4. 9. 2013 (III. točka izreka).

2. Udeleženka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v tem delu zavrne. Podredno predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zemljišče, ki ga je sodišče prve stopnje določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, na podlagi odločbe Občine L. opr. št. 351-617/92-06/Bž z dne 21. 10. 1992 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče več stavbam v stanovanjski soseski. Naknadne odločbe o posameznih pripadajočih zemljiščih k posameznim stavbam ne posegajo v zemljišče, ki ga je kot pripadajočega ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede spornega zemljišča je izdana pravnomočna upravna odločba, katere sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je napačno uporabilo materialno pravo in kršilo načelo delitve oblasti. Pri podjetju D., d.o.o., ne gre za izvedenca. Ne podjetje ne nihče od sodelujočih pri izvedenskem delu nima statusa sodnega izvedenca. Gre za geodetsko podjetje, katerega zaposleni imajo izobrazbo s področja geodezije. Nihče od sodelujočih nima izobrazbe s področja arhitekture, katerega podpodročje je urbanizem. Do pripomb, ki jih je podala na izvedensko mnenje, se niti sodišče prve stopnje niti izvedenec nista opredelila. Del spornega zemljišča, ki v naravi predstavlja parkirišče, je uporabljala vsa soseska skupaj. V zvezi s tem je predlagala dokazni predlog z zaslišanjem dveh prič, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. S tem so bile prekršene pravica do izjave, pravica do enakega varstva pravic ter pravica do poštenega sojenja. V predmetni zadevi niso izpolnjeni kriteriji iz prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica je vložila predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu Z. na delu zemljišč s parc. št. 880/9 in 880/11, obe k. o. ...1 Trdila je, da zemljišči, ki sta v lasti nasprotne udeleženke, uporablja v okviru redne rabe stavbe, zato predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi. Nasprotna udeleženka in udeleženka sta takšnemu predlogu nasprotovali, ker naj bi sporno zemljišče na podlagi upravne odločbe št. 351-617/92-06/Bž z dne 21. 10. 1992 (v nadaljevanju: Odločba) predstavljalo skupno funkcionalno zemljišče k vsem objektom iz kareja. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja podjetja D., d.o.o., in elaborata sodnega izvedenca mag. B. K. ter po opravljeni parcelaciji obravnavanih parcel ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice predstavljata (novonastali) parceli št. 880/17 in 886/10. 6. Udeleženka nasprotuje izvedenskemu mnenju, ker ga je izdelalo podjetje, zaposleni v njem pa niso sodno zapriseženi izvedenci. Te pritožbene navedbe na veljavnost in uporabljivost izvedenskega mnenja v predmetnem postopku ne vplivajo. Zakon namreč predvideva, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela (drugi odstavek 245. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Iz besedila je jasno razvidno, da torej ni nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev, marveč je določba le instrukcijske narave, ki olajšuje iskanje in izbiro izvedencev.2 Sodišče ima možnost, da izvedensko delo zaupa tudi strokovni instituciji (tretji odstavek 245. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Če so za določene vrste izvedenskega dela posebni zavodi, se tako delo, zlasti če je bolj zapleteno, zaupa predvsem taki strokovni instituciji. To je v pristojnosti sodišča. Pomembno je, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je podjetje D., d. o. o., strokovno usposobljeno za to delo, in sicer tako s področja geodezije kot z urbanizma. Po podanih pripombah predlagateljice in udeleženke je podjetje pripravilo dopolnitev izvedenskega mnenja, s katero je odgovorilo na vse podane pripombe. Udeleženka se s podanim izvedenskim mnenjem tudi po njegovi dopolnitvi ni strinjala, vendar s tem ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost in ustreznost izvedenskega mnenja.

7. Sodišče prve stopnje je za odločitev o obravnavanem predlogu uporabilo pravilno materialnopravno podlago, ki jo predstavljajo določbe ZVEtL-1. Navedeni zakon v prvem odstavku 43. člena določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, in sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravil o posledicah gradnje na tujem svetu, pravil etažne lastnine in pravil o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. V skladu z navedeno določbo se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo zlasti: (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, iz katerih izhaja, katero zemljišče je bilo načrtovano kot neposredno namenjeno oziroma potrebno za redno rabo stavbe, (2) dejanska ureditev v naravi (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla redna raba zemljišča ter (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi zgoraj navedenih predpisov postalo last lastnikov teh stavb.

8. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da za obravnavano stavbo ni bila izdana odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi. Tudi iz upravnega in lokacijskega dovoljenja ter prostorskega akta za to območje ni mogoče ugotoviti individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi. Z Odločbo z dne 21. 10. 1992 pa je bilo določeno, da parcela št. 880/1 (predhodnica obravnavanih parcel) predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stanovanjskemu bloku udeleženke in vsem ostalim objektom iz kareja oziroma soseske. Odločba zaradi neizvedenega prenosa lastninske pravice ni bila realizirana, parcela št. 880/1 (oziroma del njenih naslednic) pa je v zemljiški knjigi še vedno zavedena kot družbena lastnina. Po izdaji Odločbe so se določeni deli skupnega funkcionalnega zemljišča soseske določili kot individualna funkcionalna zemljišča k posameznim stavbam v soseski. S tem se je obseg skupnega funkcionalnega zemljišča in parcele št. 880/1 zmanjšal, pričele so nastajati nove parcele, zaradi česar prvotne Odločbe ni mogoče izvajati v obsegu, kot je bilo z njo določeno.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedeno Odločbo ter ugotoviti, da zatrjevano individualno pripadajoče zemljišče predlagateljev predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski. Pri gradnjah v času družbene lastnine, kamor sodijo tudi stavba predlagateljev in sosednji objekti, so se z namenom racionalne izrabe prostora v kompleksnih soseskah načrtovale skupne površine, ki naj bi bile namenjene več stavbam hkrati. Vendar namen pravil, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit in jih je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo v 7. točki izpodbijanega sklepa, ni bil pretvoriti soseske v lastninskopravne konglomerate z obsežnimi površinami in s stotimi ali tisočimi lastniki. Dejstvo, da zakonodajalec v takratnem času na normativni ravni skupnih funkcionalnih zemljišč in njihovega upravljanja ni uredil kot posebne stvarnopravne kategorije, kaže na to, da je šlo v primerjavi z individualnimi funkcionalnimi zemljišči najmanj s pravnega vidika za podrejeno kategorijo in izjemo.3 Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so se pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev individualno pripadajočih zemljišč, izoblikovala postopoma, sistemsko rešitev pa predstavljajo določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. 10. Upravni organi niso imeli pristojnosti, da pri ugotovitvi, kaj je funkcionalno zemljišče, hkrati odločijo tudi o pravicah na tem zemljišču, saj je (bilo) to pridržano sodišču. Sodišče prve stopnje je v predmetnem primeru ugotovilo, da so etažni lastniki stanovanjske stavbe na naslovu Z. tisti, ki so po samem zakonu pridobili solastninsko pravico na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. Na podlagi današnje zunanje ureditve in dejanske rabe je nadalje ugotovilo, da del parcele št. 880/9 v naravi predstavlja vhod v obravnavano stavbo in klet, vhodno ploščad in prostor za kolesa na vzhodni strani stavbe, ozek tlakovan del ob stavbi in zelenico z okrasnim grmičevjem ter del dostopne poti in zelenico na zahodni strani stavbe, ozek tlakovan del ob stavbi z zelenico in okrasnim drevjem na severni strani stavbe ter asfaltno ploščad ob stavbi na njeni južni strani. Opisano območje služi redni rabi obravnavane stavbe, saj gre za dostop do stavbe, dostop do vseh štirih fasad stavbe za vzdrževanje in popravila ter prostor za igro otrok. Gre za najožji in najnujnejši obseg zemljišča, ki je potreben za normalno funkcioniranje in redno rabo obravnavane stavbe, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja njeno individualno pripadajoče zemljišče. 11. Iz zgoraj opisanega obsega individualnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da ta ne obsega nobenih parkirišč. Pritožbene navedbe o kršitvah pravic do izjave, do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, da so parkirišče uporabljali vsi stanovalci v soseski, so tako brezpredmetne.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Vse parcele se nahajajo v k. o. 1730 Moste, zato pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Prim. sodbo VSRS II Ips 187/2014. 3 Glej Fajs, M. T., Debevec, J.: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVETL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 13-21.