Jedro

Tožena stranka tožnici drugega ustreznega (sistemiziranega) in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2019 nezakonita; da tožnici delovno razmerje ni prenehalo s potekom odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je dolžna tožena stranka tožnici izročiti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo v skladu z odločbo ZPIZ št. ... z dne 19. 7. 2019; da jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto plačo, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezen neto znesek, razen v obdobju od 1. 2. 2020 do 31. 7. 2020, ko naj se neto izplačilo zmanjša za prejeto neto nadomestilo za čas brezposelnosti. Odločilo je, da stroški postopka tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je tožena stranka opustila obveznost iz 17. člena ZVZD-1, ker ni uskladila izjave o varnosti z oceno tveganja s sistemizacijo delovnih mest. V zvezi s tem je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi pravilno izdelane ocene bi tožena stranka lahko ugotovila, da delo za tožnico obstaja, tako pa bi lahko tudi izpolnila zavezo iz dokončne in pravnomočne odločbe ZPIZ. Normirano naj bi bilo zgolj izvajanje operacij po tehnološkem postopku in izvajanje avtokontrole. Prilagojenost omejitvam tožnice lahko pomeni tudi nenormirano delo. Sodišče ni ugotovilo, ali lahko tožena stranka tožnici zagotovi delo v skladu z invalidsko odločbo. Ni presojalo, ali ima tožena stranka drugo ustrezno delo, tudi na istem delovnem mestu. Tožnica vztraja, da bi ji lahko tožena stranka zagotovila drugo delo v krajšem delovnem času brez norme. Pri toženi stranki obstajajo dela, ki niso vezana na normo. Graja ravnanje sodišča, ki ni zaslišalo članov komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Le na takšen način bi bilo mogoče ugotoviti, na podlagi katerih podatkov je komisija sprejela svojo odločitev. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je storilo absolutno bistveno kršitev določil postopka. Tožnica ne ve, kateri predstavnik Zavoda RS za zaposlovanje je obravnaval predlog delodajalca in komisiji podal predlog odločitve. Navedeno bi izhajalo iz delovne dokumentacije komisije, vendar sodišče tudi temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Opozarja na navidezno in neustrezno preverjanje možnosti zaposlitve pri drugih delodajalcih, saj so bili vsi odgovori, ki jih niso podale pristojne osebe, prejeti v kratkem roku. Tožnica ni bila seznanjena z zadnjo spremembo sistemizacije. Uveljavlja kršitev pravil o prekluziji v zvezi z dokumentacijo in pojasnili, ki jih je tožena stranka podala po pozivu sodišča s 17. 11. 2020. S pozivom sodišča ni bila seznanjena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni navedla nobenih okoliščin, zaradi katerih dokazov ni mogla podati že prej oziroma najkasneje na prvem naroku. To pomeni, da ni izpolnjen pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP. Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na opredelitev odpovednega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zgolj zato, ker sodišče s pozivom toženi stranki k predložitvi dodatnih dokazov ni seznanilo tožnice, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbi 285. in 286.a člena ZPP omogočata sodišču, da lahko strankam pred ali med glavno obravnavo naloži, da v roku, ki ga določi, dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale. Kadar sodišče ravna po teh določbah, stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni navedla dodatnih dejstev in ponudila dodatnih dokaznih sredstev. Glede na navedeno tožena stranka s pojasnili in predložitvijo dokazov v zadnjih dveh vlogah ni bila prekludirana in se sodišču, ker jih je upoštevalo, neutemeljeno očita bistvena kršitev.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče zaslišati člane komisije, ker bi bilo mogoče samo z zaslišanjem ugotoviti, na podlagi katerih podatkov je komisija sprejela svojo odločitev. Stališče članov komisije je razvidno iz pisnega mnenja, ki se presoja v tem sporu, zato je sodišče dokaz z zaslišanjem članov utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Enako velja za dokazni predlog s pridobitvijo delovne dokumentacije od komisije, saj sta stranki v tem postopku predložili dokumentacijo, ki je pomembna za odločitev v sporu. Tožnica ni substancirala dokaznega predloga z zaslišanjem predstavnika Zavoda RS za zaposlovanje, saj ni navedla konkretne osebe niti, katera relevantna dejstva želi z njim dokazovati.

8. Tožnica je po pogodbi o zaposlitvi opravljala delo na delovnem mestu delavec v proizvodnji. S pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19. 7. 2019 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do drugega dela s krajšim delovnim časom štiri ure, pri katerem ne bo opravljala normiranega dela in bodo upoštevane epi kavtele. Priznana ji je bila pravica do drugega dela s krajšim delovnim časom (v smislu zagotovitve dela pod drugačnimi pogoji, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena pred priznanjem pravice iz naslova invalidnosti). To že v izhodišču pomeni, da tožnica zaradi invalidnosti ni bila več zmožna za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Hkrati je bila toženi stranki skladno s tretjim odstavkom 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. - ZPIZ-2) naložena obveznost, da tožnici zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu.

9. Vezanost delodajalca na tako priznano pravico se razteza tudi na odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki, ki ima priznane pravice iz naslova invalidnosti, saj je tudi pri iskanju druge ustrezne zaposlitve vezan na omejitve glede njene delovne zmožnosti iz invalidske odločbe. Tožena stranka je za tožnico iskala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu in pri drugih delodajalcih, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Take možnosti ni našla, kar je nenazadnje potrdila tudi pristojna komisija. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo pritožbene navedbe, da so bili odgovori drugih delodajalcev prejeti v roku dveh ur in da jih niso podale pristojne osebe. Tožnica v pritožbi na splošno navaja, da bi ji tožena stranka lahko zagotovila drugo delo s krajšim delovnim časom, vendar konkretno ne navede, katero delovno mesto, ki je pri toženi stranki prosto, bi bilo zanjo ustrezno glede na njeno preostalo delovno zmožnost. Ker je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da takšnega dela pri toženi stranki ni bilo na voljo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni ugotovilo, ali tožena stranka tožnici lahko zagotovi delo v skladu z odločbo ZPIZ.

10. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi kljub ugotovljenim omejitvam pri delu še naprej lahko opravljala delo kot delavka v proizvodnji pod pogoji oziroma na način, kot naj bi se to delo opravljalo. Normirano delo, ki ga po odločbi ZPIZ tožnica ne sme več opravljati, zajema bistveni del zadolžitev delavke v proizvodnji, zato tega delovnega mesta ni mogoče objektivno prilagoditi. Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila dolžna tožena stranka na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnico na način, da bi pomožna opravila odvzela delovnemu mestu delavec v proizvodnji in iz teh nalog oblikovala novo delovno mesto.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz 17. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl. - ZVZD-1) in uskladila izjave o oceni tveganja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Delodajalec določi obstoječa delovna mesta v aktu o sistemizaciji. S spremembo takega organizacijskega akta lahko zasleduje cilj ustrezne zasedbe delovnih mest, zato opustitev izdelave spremembe ocene tveganja ni vplivala na zakonitost odpovedi. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da bi lahko slednje sodišče ugotavljalo le ob pomoči sodnega izvedenca. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicine dela. Ker zadnja sprememba sistemizacije v juniju 2019 ni vplivala na delovnopravni položaj tožnice, z vidika zakonitosti odpovedi ni odločilno, da je tožena stranka z njo ni seznanila.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka preverilo vsebinsko pravilnost odločitve komisije in utemeljenost odpovednega razloga, kot ga je v odpovedi opredelila tožena stranka. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka tožnici drugega ustreznega (sistemiziranega) in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).