Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če v opisu dejanskega stanja ni navedeno, da bi storilčevo vedenje pri drugem povzročilo prepovedano posledico, to je, da se je zaradi tega počutil ponižanega ali prizadetega (ali ustrahovanega oziroma ogroženega), v opisu niso razvidni vsi zakonski znaki očitanega prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1.
I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper M. T. zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ustavi.
II. Stroški postopka bremenijo proračun.
A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Velenje je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška M. T. spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo v višini 250,38 EUR. Okrajno sodišče v Velenju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani plačilni nalog Policijske postaje Velenje. Sodišče je odločilo, da je storilec prekrška dolžan plačati sodno takso.
2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 1. točke 156. člena v zvezi s prvim odstavkom 62. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi, ker dejanje ni prekršek.
3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se je o njej dne 12. 9. 2013 izjavil in izrazil strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.
B.
4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da iz opisa dejanskega stanja niso razvidni vsi zakonski znaki storilcu očitanega prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da v opisu dejanskega stanja ni navedeno, da je storilec prekrška s svojim ravnanjem pri E. M. povzročil prepovedano posledico, torej, da se je E. M. zaradi njegovega ravnanja počutil ponižanega, prestrašenega, ogroženega, prizadetega ali ustrahovanega.
5. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Za obstoj prekrška je tako treba ugotoviti ne samo, da kršitelj drugega izziva, spodbuja k pretepu, se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje, temveč mora nastati pri drugem tudi posledica takega kršiteljevega ravnanja. Ugotoviti je torej treba tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
6. Iz opisa dejanskega stanja prekrška Policijske postaje Velenje z dne 29. 12. 2011 izhaja, da je dne 23. 12. 2011 E. M. policiji prijavil, da je na naslov L. prišel bivši fant njegove sestre M. T. ter ga fizično napadel. Policija je z zbiranjem obvestil ugotovila, da je storilec prekrška želel videti sina, ki se je nahajal v hiši, ob tem pa je prišlo med storilcem prekrška in F. M. do vpitja in prepiranja. Storilec prekrška je tudi želel na silo vstopiti v stanovanjsko hišo in odpeljati mladoletnega sina, kar mu je z odrivom preprečil F. M. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljeno zatrjevanje vrhovnega državnega tožilca, da iz takega opisa dejanskega stanja niso razvidni vsi zakonski znaki očitanega prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. V opisu dejanskega stanja namreč ni navedeno, da bi storilčevo vedenje pri E. M. povzročilo prepovedano posledico, torej da bi se E. M. zaradi tega počutil ponižanega ali prizadetega (ali ustrahovanega oziroma ogroženega).
C.
8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca utemeljena. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo pa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper M. T. zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavilo, ker dejanje ni prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).
9. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).