Jedro

Tožnik ni izkazal, da nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ker so njegove navedbe v povezavi z dogodki in okoliščinami, ki jih je navedel pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, presplošne in premalo konkretizirane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji drugega zahtevka je navedel, da obstajajo nove okoliščine in da zato podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ko je po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji odšel v Srbijo, so tam nanj vršili pritiske in ga šikanirali, imel pa je tudi težave z zdravjem. Razlog, da podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa je ta, da ni mogel zapustiti izvorne države. Čez poletje je bil zaposlen v podjetju A. kot komercialist, po treh mesecih pa je ostal brez službe, ker je delodajalca nekdo poklical in ga ustrahoval. Na delodajalca so vršili pritiske zaposleni pri obveščevalni službi BIA, ki njemu osebno ni naklonjena. Na koncu pa so njemu naklonjene osebe iz obveščevalne službe BIA pomagale, da je lahko zapustil izvorno državo in prišel v Slovenijo. Nobenih dokazov nima, ki bi potrdili njegove izjave.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito že zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 26. 3. 2019. Po tem je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil zavržen, zoper tisti sklep je vložil tožbo na Upravnem sodišču RS, ki je njegovo tožbo zavrnilo in sodba upravnega sodišča je postala pravnomočna 3. 6. 2019. 4. Nadalje tožena stranka navaja, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 64. člena določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vloži ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega ostavka nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5. Tožnik je navedel dogodke in okoliščine, ki jih je doživel v izvorni državi in katere umešča v čas po pravnomočno končanem postopku in v tem smislu je navedel nova dejstva, vendar pa ni izkazal, da ta nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po oceni tožene stranke so navedbe tožnika v povezavi z dogodki in okoliščinami, ki jih je navedel pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, presplošne in premalo konkretizirane. Podal je zelo pavšalne navedbe in opise posameznih dogodkov, iz katerih ne izhaja prav nič določenega, pomanjkljivo so dani opisi oseb, opisi kraja, kar velja tudi za dogodke, ki jih je tožnik doživel. Iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu osebe grozile zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako pa ni izkazal povezave med zatrjevanimi grožnjami in razlogi resne škode. Pavšalne so njegove navedbe, da so mu povzročali težave pripadniki BIA, ko si je urejal osebne dokumente, posplošene so tudi izjave v delu, kjer je zatrjeval, da so mu določene osebe iz BIE, ki so mu bile naklonjene, pomagale, da je lahko zapustil izvorno državo. Glede na to, da so opisi dogodkov splošni in nekonkretizirani, v tovrstnih postopkih pa je povečano dokazno breme na samem vlagatelju, tožena stranka njegove razloge zavrača. Novi dokazi morajo biti takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Vlagatelj mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pomeni, da je treba nova dejstva in nove dokaze predložiti že ob podaji zahtevka in kasneje zahtevka ni možno dopolnjevati. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 vlogo s sklepom zavrgla.

6. Tožnik v tožbi opozarja na svoje poslabšano zdravstveno stanje. Ob prihodu na brniškem letališču in ob takojšnjem stiku s slovensko policijo je bil travmatiziran, kar lahko potrdi sodni tolmač T. T., čigar zaslišanje tožnik predlaga. Njegova zdravstvena težava je tako imenovana flegmona, v zvezi s katero je bil v Sloveniji tudi zdravstveno oskrbljen in je še vedno v Centru za tujce. S strani srbskih varnostnih organov nikoli ni bil obravnavan v povezavi s kaznivimi dejanji, je pa bil žrtev in priča le teh. V njegovi državi je sistemska korupcija v domeni vladajoče strukture. To velja tudi za srbsko policijo, zato se nanjo ni obrnil mnogokrat. Zatrjuje, da je še vedno na črni listi srbske varnostno-obveščevalne službe. Dogodke v predhodnih dveh letih bo bolje konkretiziral na zaslišanju na sodišču. Ob podaji zahtevka dne 7. 2. 2023 ni bil zbran. Ne želi iti nazaj v Srbijo, ker ga želijo živega pokopati, bil je šikaniran, provociran, ustrahovan in oviran pri pridobitvi osebnih dokumentov. Ob vrnitvi nazaj v Srbijo je bil zaposlen v podjetju A. v Beogradu in je po treh mesecih ostal brez dela. Namerno povzročeno škodo s strani srbskih državnih organov dojema kot posledico njegovih preteklih dejanj. V primeru vrnitve v izvorno državo bi bil izpostavljen nehumanemu in ponižujočemu ravnanju. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se tožniku omogoči pravica nahajanja na ozemlju Republike Slovenije. V nasprotnem primeru bi lahko bila tožniku narejena nepopravljiva škoda, saj bi bil vrnjen v izvorno državo, kar pomeni, da bi prišlo do kršitve načela nevračanja.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik sicer navedel nova dejstva v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, vendar pa pri tem ni izkazal, da ta nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je na glavni obravnavi tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na to, da tožba zoper izpodbijani sklep po 70. členu ZMZ-1 zadrži izvršitev sklepa, v posledici česar je zahtevo za izdajo začasne odredbe umaknila in je sodišče na glavni obravnavi postopek v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe ustavilo, stranki pa sta se odpovedali pismenemu odpravku sklepa o ustavitvi postopka v zvezi z začasno odredbo.

10. Na glavni obravnavi dne 10. 3. 2023 je sodišče vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so mu probleme v zvezi z izdajo dokumentov delali ljudje, ki jih delajo že vsa leta. Moral je počakati, da mu je potem le uspelo pridobiti dokumente in sicer potni list in osebno izkaznico. Na vprašanje, kdo je pritiskal na šefa, da ga morajo odpustiti iz službe, je odgovoril, da so pritisk vršili pripadniki srbske obveščevalne službe BIA. Določeni pripadniki te službe želijo škodovati na različne načine. Določeni pripadniki pa so tudi pomagali denimo pridobiti dokumente. Pri tem pa nima dokazov za to, da bi ljudje iz BIE pritiskali na šefa, da je zaradi tega ostal brez službe. Največ težav so delali ljudje iz Socialdemokratske stranke Srbije. Drugi pa so tisti, ki pripadajo Srbski napredni stranki, to je stranka Aleksandra Vučića. Nikakršnega pomena ne bi bilo, če bi se obrnil na srbske varnostne organe ob svojih težavah. Poleg tega, če greš nekaj prijavit, ne boš ničesar dobil. Tožnik je nadalje opisoval dogodke, ko je živel na cesti. Imel je tudi namestitev v samostanu Slanci, pri čemer so ga ob neki priložnosti fizično napadli. Čeprav nima dokazov o tem, za tem stoji „Vladika Biskup“ srbske pravoslavne cerkve. On in večina iz srbske pravoslavne cerkve pripadajo Vučićevi stranki. Enkrat je doživel tudi fizični napad na avtobusni postaji, ko ga je napadel nek Rus, ki pa ni iz Rusije. Prihaja namreč iz Pridnestrske republike. Fizično ga je napadel, prišlo je do pretepa. Tretji napad je bil blažji. Takrat mu je država tudi dala nek minimalni znesek za preživetje. Država mu je takrat zagotovila skromno namestitev v nekem stanovanju, kjer je živelo od 5 do 8 ljudi. Med temi so bili tudi nekateri narkomani, problematični ljudje. Imel je kar nekaj neprijetnih situacij, veliko je bilo poniževanja, vznemirjanja in šikaniranj. Čez dan je živel zunaj, obleko in obutev je imel pri nekaterih ljudeh, h katerim se je hodil tuširat. Njihov sosed, ki je iz Vučićeve stranke, je ob montaži kuhinje vzel odtis ključa, potem pa mu je ukradel hlače in poškodoval pulover. Drugič mu je ukradel zimska oblačila, šal, kapo, pulover. Če bi še ostal v Srbiji, bi bil uničen. Na dokumente je čakal mesec dni, ponavadi pa se čaka en teden do dva. Stalni naslov v Beogradu, na katerem je prijavljen, je stanovanje njegove matere in to stanovanje sta že zdavnaj prodala.

11. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tolmača T. T., saj naj bi ta povedal, v kakšnem zdravstvenem stanju je bil tožnik takoj, ko je prišel na letališče. Ta dokaz ni bilo potrebno izvesti zato, ker sodišče ne dvomi o tem, da ima tožnik dejansko težave z nogo in tudi če bi ta tolmač lahko kaj povedal o njegovem psihofizičnem stanju v tistem času, ko je tožnik bil zaslišan pri toženi stranki, po mnenju sodišča zaradi tega ni bilo potrebno zaslišati tolmača, saj je bil tožnik še enkrat zaslišan pred sodiščem, kjer je imel priložnost zelo obsežno pojasnjevati svoje življenje v Srbiji.

12. Tožba ni utemeljena.

13. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

14. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega ostavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ker so njegove navedbe v povezavi z dogodki in okoliščinami, ki jih je navedel pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, presplošne in premalo konkretizirane. Presplošne so njegove navedbe o tem, da so mu povzročali težave pripadniki BIA, ko si je urejal osebne dokumente, posplošene so tudi izjave v delu, kjer je zatrjeval, da so mu določene osebe iz BIE, ki so mu bile naklonjene, pomagale, da je lahko zapustil izvorno državo. Sodišče se strinja s tem, da mora vlagatelj v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pomeni, da je treba nova dejstva in nove dokaze predložiti že ob podaji zahtevka in kasneje zahtevka ni možno dopolnjevati.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da v tožnikovi državi obstaja sistemska korupcija, kar je razlog, da se tožnik ni obrnil na srbsko policijo velikokrat, sodišče meni, da s tem ni izkazana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1, saj bi se tožnik moral obrniti na policijo v vseh primerih, pri katerih naj bi bil žrtev različnih kaznivih dejanj, kot jih je opisal tudi na zaslišanjem pred sodiščem. Pri tem sodišče izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo naslednje stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oz. niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da preko svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (12. točka obrazložitve).

16. V zvezi s tožbeno trditvijo, da je tožnik zaradi političnega in verskega prepričanja na „črni listi“ srbske varnostno-obveščevalne službe, sodišče meni, da tožnik niti z zaslišanjem pri toženi stranki niti z zaslišanjem na sodišču ni izkazal nič takega, kar bi verjetnost teh navedb potrjevalo, ker ni konkretiziral tega, da bi za vsemi dogodki, ki jih je sicer še zlasti na sodišču obsežno opisoval, dejansko stali pripadniki BIE. Četudi so se dogodki zgodili tako, kot jih je opisoval, pa ni z ničemer konkretiziral tistega dela navedb, da za vsem tem stoji prav srbska obveščevalna služba, saj ni navedel konkretnih imen pripadnikov te službe oziroma ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je za vsakim dogodkom prisotna prav ta služba. Enako velja tudi za navedbe, da naj bi službo izgubil iz razloga, ker naj bi pripadniki te službe (BIA) pritiskali na šefa. Ker razen njegove navedbe tega ni konkretiziral in za to ni predložil dokazov za navedene trditve, ki sicer predstavljajo navajanje novih dejstev, ni izkazal, da te njegove navedbe pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Iz navedenega razloga po presoji sodišča tudi ni izkazano, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju bodisi s strani državnih organov bodisi s strani nedržavnih subjektov in mu v slednjem primeru državni organi ne bi bili sposobni pomagati.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.