Jedro

Predlog v zasebni tožbi, naj se obdolženca kaznuje "za žalitve, katere sta izrekla" (da se obdolženca spozna za kriva in obsodi po zakonu) ne vpliva na presojo objektivne identitete opisa obsojenčevega dejanja v zasebni tožbi in sodbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.L. je dolžan plačati 800 eurov povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.L. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, N.L. pa je bila na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe za enako kaznivo dejanje.

Zagovornik obsojenega D.L. je zoper obsodilni del navedenih sodb vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenec udaril oškodovanko z namenom razžalitve in da je sodišče prekoračilo obtožbo, ker zasebna tožilka ni zahtevala pregona zaradi zaušnice, ampak samo zaradi besednih žalitev ter predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana zasebni tožilki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva zagovornika obsojenega D.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Trditev v zahtevi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenec dal zasebni tožilki klofuto z namenom, da jo razžali, uveljavlja zmotno ugotovitev motiva obsojenčevega ravnanja, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer pa Vrhovno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost te ugotovitve sodišča. Zmotno je tudi stališče zahteve, da je sodišče prekoračilo zasebno tožbo. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam in stališču sodišča druge stopnje, ki je presodilo enake pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba očitala obsojencu verbalne in realno žalitev in da je zasebna tožilka postavila premoženjsko pravni zahtevek zaradi posledic, povzročenih s klofuto, zato ni dvoma, da je vložila zasebno tožbo tudi zaradi klofute. Zasebna tožba navaja, da sta obdolžena D. in N.L. "s tem dejanjem" hudo prizadela zasebno tožilko in da zato zahteva odškodnino "za poškodbe in posledice", ter da še čuti bolečine v levem predelu glave. Nenatančnost v kaznovalnem predlogu, da se obdolženca kaznuje "za žalitve, katere sta izrekla" ne vpliva na presojo objektivne identitete opisa obsojenčevega dejanja v zasebni tožbi in sodbi.

Tudi odgovor zasebne tožilke, da ji gre le za žalitve (na pripombo sodnice, da zdravnici ni povedala, da jo je obsojenec udaril tudi v trebuh), ne more vplivati na vsebino zasebne tožbe, sicer pa takšno njeno pojasnilo ne izključuje klofute kot obliko žalitve.

Ker zahteva zagovornika obsojenega D.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo v skladu z določbami 425. člena ZKP.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, (ki ima visoko strokovno izobrazbo, zaposlitev z relativno visoko plačo, je lastnik zemljišča) in ne zelo zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.