Jedro

5. člen ZDen se uporabi tudi v primerih, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v družbeno lastnino sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za kmetijstvo občine z dne 18.9.1992, s katerim je ustavil upravni postopek v zadevi denacionalizacije kmetijskega zemljišča in zadevo odstopil v reševanje temeljnemu sodišču. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen ter da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik. Pritožnik je pri prvostopnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča, katero je njegov oče s kupoprodajno pogodbo prodal kmetijsko gozdarskemu podjetju. Pritožnik je na ustni obravnavi zatrdil, da je bil ta pravni posel sklenjen pod prisilo in da to lahko dokaže s pričami. Po določbi 5. člena zakona o denacionalizaciji je upravičenec do denacionalizacije tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. O zahtevku za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona odloča temeljno sodišče v nepravdnem postopku (1.odstavek 56. člena istega zakona). Ker je bila kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino, sklenjena že dne 16.12.1961, odločba Komisije za arondacijo pa je bila izdana šele 15.7.1962, ko pritožnikov oče ni bil več lastnik tega zemljišča, se iz navedenih določb zakona o denacionalizaciji kot nesporno ugotavlja, da konkretna zahteva stranke nima podlage v 3. ali 4. členu tega zakona in je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je s sklepom ustavil upravni postopek in je tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo odstopil v reševanje pristojnemu sodišču. Glede na navedeno je tožena stranka zavrnila pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je treba njegovo vlogo, zahtevo za denacionalizacijo, reševati v upravnem postopku, kar je odločilnega pomena, saj je bil prenos lastništva v zemljiški knjigi opravljen na podlagi odločbe, ki jo je izdala arondacijska komisija. Torej prenos lastnine v SLP ni bil izvršen na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16.12.1961, temveč na podlagi citirane odločbe. To dejstvo pa je odločilnega pomena pri rešitvi vprašanja, kateri organ je pristojen za reševanje te zadeve. Navaja, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 16.12.1961 podpisana v okoliščinah, ki so sicer predvidene v 5. členu zakona o denacionalizaciji, vendar je bil prenos lastništva v zemljiški knjigi izvršen na podlagi odločbe arondacijske komisije, kar pa je po njegovem mnenju za odločitev o pristojnosti reševanja zahteve za denacionalizacijo odločilnega pomena. Napačna je ugotovitev organa prve stopnje in tožene stranke, da sedaj že pokojni bivši lastnik, ob izdaji odločbe arondacijske komisije ni bil več lastnik. Lastnina se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in ob izdaji odločbe z dne 2.6.1962 je bil denacionalizacijski upravičenec še vedno lastnik parc. št. 3461/472. Prenos lastništva v korist SLP pod upravo KGP je bil izvršen na podlagi odločbe pri tedanjem občinskem sodišču. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je za reševanje te denacionalizacije pristojen Sekretariat za kmetijstvo občine.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila parcela, ki je predmet postopka, na podlagi arondacijske odločbe odpisana iz prejšnjega vložka in vpisana v nov vložek. Iz odločbe OLO z dne 15.7.1962, ki je bila pravni naslov za vpis navedene parcele v nov vložek izhaja 1), da je to kmetijsko zemljišče postalo na podlagi arondacije splošno ljudsko premoženje pod upravo KGP ..., 2) da se odškodnina daje bivšemu lastniku v znesku 352.925 din, 3) da se arondacija opravi bremen prosto, 4) da je posest in užitek zamenjanih zemljišč že nastopil predlagatelj arondacije (KGP ...) in 5) da zemljiškoknjižno stanje po tej odločbi uredi KGP. Zavezana stranka, ki je pravni naslednik KGP ..., je v upravnem postopku predložila kupoprodajno pogodbo med bivšim lastnikom kot prodajalcem in kmetijsko gospodarskim podjetjem kot kupcem, sklenjeno 16.12.1961, po kateri je prodajalec prodal kupcu parcelo, ki je predmet postopka, za enako kupnino, kot je navedena v odločbi s tem, da je prodajalec dovolil odpis te parcele in vknjižbo lastninske pravice na splošno ljudsko premoženje, pri čemer je upravni organ te parcele kmetijsko gozdarsko podjetje ter da prevzema kupec navedeno nepremičnino v dejansko posest z dnem podpisa pogodbe. Pogodba ima še klavzulo, da je pogodba veljavna, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki in, ko jo potrdi OLO. Pogodba je bila overovljena na okrajnem sodišču. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da je v tem primeru predmetno zemljišče dejansko prešlo v družbeno lastništvo na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 16.12.1961, torej že pred izdajo arondacijske odločbe (15.7.1962). Pri tem se je sodišče oprlo na odločbo ustavnega sodišča, s katero je to ugotovilo, da določbe 6., 12., 27., 28. in 29. točke 3. člena ter 22. in 23. člen zakona o denacionalizaciji, objavljene v Uradnem listu RS, št. 23/94, niso v nasprotju z ustavo. V odločbi je ustavno sodišče ugotovilo, da se v primerih, ko so zemljišča dejansko prešla v družbeno lastnino na podlagi sklenjenih pravnih poslov, arondacija pa je bila le fiktivna, postavlja vprašanje, ali za take primere velja namesto 3. člena 5. člen zakona oziroma ali 5. člen velja le za primere oblično sklenjenih pravnih poslov ali tudi za druge primere. Po njegovi presoji besedilo 5. člena zakona, ki govori o prehodu stvari ali premoženja v državno last "na podlagi pravnega posla", zajema poleg primerov, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v družbeno last samo pravni posel, tudi primere, ko je bil pravni naslov za to sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel. V konkretnem primeru je sodišče na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku ugotovilo, da je bil sicer formalni pravni naslov za prehod kmetijskega zemljišča v družbeno last akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil neposredna podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel. Na to kažejo ugotovitve v arondacijski odločbi, da je predlagatelj arondacije že nastopil posest in užitek, višina odškodnine, ki se pokriva z višino kupnine iz pogodbe, ter klavzula, da je pogodba veljavna, ko jo potrdi OLO. Vse te okoliščine utemeljeno kažejo na to, da je bila v tem primeru arondacija fiktivna in je samo dodatno potrdila že veljavno sklenjeno kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je kupec (KGP ...) ob izdaji arondacijske odločbe že imel posest in užitek na zemljišču, ki je predmet odločbe.

Ker je namen denacionalizacije popravljanje krivic, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose in ker je eno temeljnih načel zakona, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih, je sodišče, na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku, kljub temu, da je po pravu Republike Slovenije za nepremičnine predpisani način pridobitve lastninske pravice, vpis v zemljiško knjigo, ocenilo, da je v tem primeru odločba tožene stranke pravno utemeljena in je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.