Jedro

Navržen očitek naklepnega nezakonitega (protipravnega) postopanja (ravnanja) državnih organov tuje države je brez vsakega dvoma žaljivo, ne glede na to kako slovenski mediji poročajo (oziroma dopuščajo prostor za izjave posameznih državljanov) glede sodnih postopkov oziroma odnosov do slovenskega sodstva. Žaljivo poročanje medijev oziroma dopuščanje, da se v medijih blati in žali slovenska sodišča in njihovo postopanje v ničemer ne utemeljuje zahtevanega popravka in ne dopušča takega ravnanja v obravnavanem primeru, kot ga zahteva tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (in sklepom, ta ni predmet pritožbenega postopka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da toženka na svoje stroške zagotovi najkasneje v peti naslednji izdaji časopisa AA po pravnomočnosti sodbe brez sprememb in dopolnitev objavo popravka prispevkov, objavljenih v časopisu BB in na spletni strani BB, oba dne 14. 4. 2014 v (v izreku izpodbijane sodbe natančno) opisanem besedilu (v zvezi s prispevkoma z dne 14. 4. 2014, objavljenima pod naslovom: „X,“ ki se nanašata na tožnika - v preostalem delu je zaradi umika tožbe sodišče postopek ustavilo), tožniku pa še naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 692,35 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je po oceni sodišča odgovorni urednik časopisa BB in njegove spletne izdaje (spletnega portala) v skladu z določbami 31. člena Zakona o medijih (ZMed) utemeljeno odklonil objavo po tožniku zahtevanega popravka, ker je popravek (oziroma del popravka) napisan žaljivo (odklonitveni razlog iz 5. alineje 31. člena ZMed) oziroma ker je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša (odklonitveni razlog iz 6. alineje 31. člena ZMed). Zato je tožnikov zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki meni, da sta odločitvi o zavrnitvi njegovega zahtevka ter posledično obveznosti plačila pravdnih stroškov toženki nepravilni in nezakoniti in ju izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki je posledica napačnih dejanskih ugotovitev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi vključno s stroškovno odločitvijo. Meni, da sta stališči sodišča prve stopnje o utemeljenosti odklonitve objave popravka napačni. Še zlasti mu je nerazumljivo, na kakšen način je sodišče „izračunalo“ nesorazmernost popravka, pri čemer manjka tudi kriterij obrazloženosti, upoštevajoč da je bil celotni sporočilni namen objavljenega članka diskreditirati tožnika, vse trditve v njem pa so neresnične in s tega vidika za tožnika žaljive in sporne. Nesorazmernost, kot jo opredeljuje ZMed, ni mogoče presojati zgolj po kriteriju dolžine stavkov oziroma besed ali celo po številu črk. Takšen pristop bi izničil namen popravka. Sklicuje se tudi na stališče iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 940/2012 ter opozarja, da bi iz tehnicističnega izračuna dolžine njegovega popravka sodišče moralo izvzeti najmanj uvodni del zahtevanega popravka, kjer le povzema članek. Tožnik se v svojem popravku ni odzval na ničesar drugega, razen na tisto, kar mu je v članku očitano. Glede trditev, da M. ni oškodoval, pa je tožnik popravku dodal, da mu tega tudi nihče ni očital in da tudi ni bil obsojen zaradi v članku očitanih ravnanj, v dokaz temu pa navedel sodbo Temeljnega sodišča v Skopju s povzetkom, česa je bil v resnici obsojen, kar zagotovo zadošča kriteriju nasprotne informacije. Tožniku ni preostalo drugega, kot da nasproti žaljivi in neresnični trditvi postavi nekaj objektivnih dejstev, zaradi katerih je popravek sicer tehnicistično nekoliko daljši, a je bilo to povsem razumljivo in v konkretnem primeru nujno. Zato razlog nesorazmernosti popravka ni utemeljen. Prav tako pa je neutemeljen očitek glede žaljivosti zahteve za popravek. Sodišče tožniku ni pojasnilo, zakaj naj bi trditev, da se iz postopanja makedonskih organov da razbrati, da so naredili vse, da se CC na sojenju v Skopju ne bi pojavil, bila žaljiva. To je pač dejstvo, pri čemer tožnik kljub prizadevanju ni uspel pridobiti o sojenju proti njemu niti ene uradne informacije, kaj šele kakršnega koli pisanja. Trditev, da je stavek žaljiv do makedonskih organov, je pravzaprav žaljiva do tožnika, ki so mu bile kršene vse človekove pravice. Makedonska država je dejansko ustvarila vtis, da ga na sojenje v Makedoniji ne želi. Vsekakor pa bi urednikovo presojo o žaljivosti sodišče moralo ovrednotiti tudi skozi siceršnjo uredniško politiko navedenih in drugih medijev, ko le-ti zelo obširno in z dopuščanjem veliko svojega prostora blatijo in drugače žalijo slovenska sodišča ter dajejo veliko prostora izjavam obsojenih posameznikov, ki v temelju rušijo pravno državo in vse njene institucije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o zgrešeni presoji sodišča prve stopnje glede obstoja odklonitvenega razloga za objavo popravka iz 5. alineje 31. člena ZMed, to je da je zahtevani popravek v delu (zadnji stavek zahtevanega popravka), ki se glasi: „Iz postopanja Makedonskih državnih organov je tako razbrati, da so storili vse, da se CC na sojenju v Skopju ne bi pojavil,“ napisan žaljivo. Gre namreč za navržen očitek naklepnega nezakonitega (protipravnega) postopanja (ravnanja) državnih organov tuje države, kar je brez vsakega dvoma žaljivo, in sicer ne glede na to kako slovenski mediji poročajo (oziroma dopuščajo prostor za izjave posameznih državljanov) glede sodnih postopkov oziroma odnosov do slovenskega sodstva. Žaljivo poročanje medijev oziroma dopuščanje, da se v medijih blati in žali slovenska sodišča in njihovo postopanje v ničemer ne utemeljuje zahtevanega popravka in ne dopušča takega ravnanja v obravnavanem primeru, kot ga zahteva tožnik.

5. Po prvem odstavku 27. člena ZMed je treba popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev; niti odgovorni urednik niti sodišče v besedilo zahtevanega popravka ne smeta posegati. Ker je v obravnavanem primeru zahtevek za popravek zavrnjen zaradi obstoja odklonitvenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, je sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno v celoti zavrnilo in je povsem nepomembno vprašanje (ne)obstoja (ne)sorazmernosti popravka (odklonitvenega razloga po 6. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed). Zato se pritožbenemu sodišču v presojo tega (sicer spornega) vprašanja ni bilo potrebno spuščati.

6. Izpodbijana sodba je zato pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ker kakšnih procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče mora upoštevati po uradni dolžnosti (naštetih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Tožnikov predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, odločitev o tem pa je vsebovana v izreku te sodbe o zavrnitvi tožnikove pritožbe.