Jedro

1. Bistveni kriterij za odločanje o tem, kaj je javno glasilo in kaj to ni, je dnevno ali periodično obveščanje javnosti ter dostopnost glasila vnaprej neznanemu krogu uporabnikov pod enakimi pogoji. Javna glasila v smislu določb ZJG niso le tista glasila, ki so namenjena tkim. "ožji javnosti", t.j. vnaprej znanemu krogu bralcev, ali pa tista glasila, ki so kot glasila, ki se ne štejejo za javna glasila, v zakonu izrecno navedena (kot npr. Uradni list Republike Slovenije - 3. odstavek 2. člena ZJG). Po kriteriju kroga uporabnikov, ki na podlagi Poročevalca prihajajo do informacij (pri čemer je potrebno v smislu določb ZJG pojem informacije razumeti v najširšem pomenu besede), Poročevalec brez dvoma sodi med javna glasila.

2. Ker Poročevalec ne objavlja le informacij "za delo notranjih organov" ampak tudi informacije "o delu notranjih organov", je mogoče to glasilo, ob restriktivni razlagi določbe 3. odstavka 2. člena ZJG, uvrstiti le med glasila, ki so navedena v 1. odstavku 2. člena ZJG, tedaj med javna glasila.

3. Ker ima Poročevalec odgovornega urednika (toženo stranko), obstaja pravica vsakogar, da od njega (v obravnavanem primeru od tožene stranke) zahteva objavo odgovora na objavljeno informacijo ali popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes (1. odstavek 9. člena ZJG), odgovorni urednik (v obravnavanem primeru tožena stranka) pa mora objaviti odgovor oziroma popravek informacije in to v vseh primerih, razen v tistih, ki so v ZJG posebej navedeni (13. člen ZJG).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerima je od tožene stranke, kot glavne in odgovorne urednice javnega glasila Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, zahtevala objavo odgovora in popravka teksta Vlade Republike Slovenije, ki je bil objavljen v 18. številki navedenega glasila z dne 10.5.1994. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 22.175 Sit. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališča pritožbenega sodišča, da Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije ni javno glasilo zato, ker ni v javni prodaji in ker ni priglašeno pristojnemu organu, je zmotno. Nepravilen je tudi zaključek, da okoliščina, da to glasilo lahko po komercialnih cenah naročijo tudi drugi naročniki, sploh ni pravnoodločilna. V drugem členu zakona o javnih glasilih je točno določeno, kaj je javno glasilo. Uredniki tudi v drugih glasilih ne morejo vplivati na to, kaj pišejo institucije ali posamezniki v ta glasila. Dolžnost odgovornega urednika je le, da objavi odgovor ter na ta način omogoči prizadetemu, da pojasni svoje staliče. Kakšno odgovornost naj bi povzročila objava na strani odgovornega urednika, sodišče ni pojasnilo, tožeča stranka pa si sama tega tudi ne zna pojasniti. Predložitev javnega glasila pristojnemu organu je potrebna le zaradi vpisa v evidenco javnih glasil. Od te priglasitve pa ni odvisno, ali gre za javno glasilo ali ne. Glasilo tudi ni namenjeno izključno notranjemu delu organov, saj se tiska v velikem številu izvodov, od tega pa se jih kar 5000 proda. S stališči, ki so v glasilu objavljena, se lahko poseže tudi v osebnostno sfero, na ta način pa se kršijo pravice in interesi posameznika. Če bi obveljalo stališče obeh sodb, potem bi bilo tožeči stranki onemogočeno, da na objavljene trditve odgovori. Poslansko vprašanje je bilo postavljeno javno, odgovor pa ni bil namenjen le poslancem državnega zbora ampak tudi širši javnosti. Pomembna okoliščina je tudi, da ima glasilo odgovornega urednika. Ta je v glasilu tudi naveden. Če res ne gre za javno glasilo, čemu potem služi odgovorni urednik? Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) med drugim tudi izhaja, da Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije ne prejemajo le poslanci in poslanke državnega zbora, ampak se na to glasilo lahko naroči neomejen krog oseb, naročniki pa morajo plačevati komercialno ceno. Zakon o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG) je v 1. odstavku 2. člena opredelil, katera glasila so javna glasila, v 3. odstavku 2. člena pa katera glasila to niso. Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljevanju Poročevalec) v 3. odstavku 2. člena med glasili, ki niso javna glasila, ni izrecno naveden (tako kot npr. Uradni list Republike Slovenije). Odgovor na vprašanje, ali Poročevalec je ali ni javno glasilo v smislu določb ZJG, je zato potrebno poiskati z razlago 1. in 3. odstavka 2. člena ZJG, ta razlaga pa po mnenju revizijskega sodišča lahko pripelje le do odgovora, da je Poročevalec javno glasilo v smislu določb ZJG. Bistveni kriterij za odločanje o tem, kaj je javno glasilo in kaj to ni, je dnevno ali periodično obveščanje javnosti ter dostopnost glasila vnaprej neznanemu krogu uporabnikov pod enakimi pogoji. Javna glasila v smislu določb ZJG niso le tista glasila, ki so namenjena tkim. "ožji javnosti", t.j. vnaprej znanemu krogu bralcev, ali pa tista glasila, ki so kot glasila, ki se ne štejejo za javna glasila, v zakonu izrecno navedena (kot npr. Uradni list Republike Slovenije - 3. odstavek 2. člena ZJG). Po kriteriju kroga uporabnikov, ki na podlagi Poročevalca prihajajo do informacij (pri čemer je potrebno v smislu določb ZJG pojem informacije razumeti v najširšem pomenu besede), Poročevalec brez dvoma sodi med javna glasila.

Po določbi 3. odstavka 2. člena javna glasila niso tudi tista glasila, ki v tem odstavku niso izrecno navedena, če je objavljanje njihovih informacij namenjeno "izključno oglaševanju proizvodov in storitev, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu procesu ali notranjemu delu organov, podjetij, zavodov, društev . . . . " Poročevalec je brez dvoma namenjen "notranjemu delu organov", v obravnavanem primeru delu Državnega zbora Republike Slovenije in s tem poslancem in poslankam, kot izvoljenim predstavnikom vsega ljudstva, saj objavlja informacije, ki so namenjene delu poslank in poslancev in s tem državnega zbora. Vendar pa Poročevalec ne objavlja le informacij, ki so namenjene (izključno ali ne) le delu poslancev in poslank in s tem državnega zbora, ampak objavlja tudi informacije o delu poslank in poslancev in s tem o delu državnega zbora. Objavljanja informacij, ki niso namenjene le "notranjemu delu organov" ampak tudi obveščanju vnaprej neznanega kroga uporabnikov, ki lahko pod enakimi pogoji glasilo prejemajo, o tem kaj in kako delajo in delujejo "notranji organi" (t.j. organi, na katere se nanaša 3. odstavek 2. člena ZJG), pa ni mogoče šteti za objavljanje informacij v glasilu, ki po določbi 3. odstavka 2. člena ne sodi med javna glasila. Ker Poročevalec ne objavlja le informacij "za delo notranjih organov" ampak tudi informacije "o delu notranjih organov", je mogoče to glasilo, ob restriktivni razlagi določbe 3. odstavka 2. člena ZJG, uvrstiti le med glasila, ki so navedena v 1. odstavku 2. člena ZJG, tedaj med javna glasila.

Nižji sodišči, ki Poročevalca nista uvrstili med javna glasila, sta zato materialno pravo (določbo 2. člena ZJG) zmotno uporabili.

Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da Poročevalec ne more biti javno glasilo tudi zato, ker to glasilo ni priglašeno pristojnemu organu. Tudi to stališče pritožbenega sodišča materialnopravno ni pravilno. Izdajatelj javnega glasila mora pred začetkom izdajanja res priglasiti javno glasilo pristojnemu organu. Vendar pa ta vpis ni konstitutivne narave (glasilo ne postane javno glasilo šele z dnem vpisa), saj je priglasitev javnega glasila pristojnemu organu potrebna le zaradi vpisa v evidenco javnih glasil (5. člen ZJG), opustitev te zakonske dolžnosti pa ima za posledico le odgovornost izdajatelja (pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika) za prekršek (84. člen ZJG).

Med človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije), omejene pa so samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava Republike Slovenije (3. odstavek 15. člena), z zakonom pa je mogoče predpisati le način njihovega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (2. odstavek 15. člena), spada tudi pravica do popravka ali odgovora. V 40. členu Ustave Republike Slovenije je namreč določeno, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka in odgovora je tedaj ustavno zagotovljena ne le v primerih, ko gre za javna glasila, ampak tudi v drugih primerih. Vendar pa ta širša ustavna opredelitev pravice do popravka in odgovora v obravnavanem primeru ni odločilna, saj je Poročevalec javno glasilo v smislu določb ZJG. Zato za to glasilo, kot javno glasilo, veljajo določbe ZJG, ki se nanašajo na odgovor in popravek (9. člen in nasl. ZJG). Ker ima Poročevalec odgovornega urednika (toženo stranko), obstaja pravica vsakogar, da od njega (v obravnavanem primeru od tožene stranke) zahteva objavo odgovora na objavljeno informacijo ali popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes (1. odstavek 9. člena ZJG), odgovorni urednik (v obravnavanem primeru tožena stranka) pa mora objaviti odgovor oziroma popravek informacije in to v vseh primerih, razen v tistih, ki so v ZJG posebej navedeni (13. člen ZJG).

Z vprašanji ali so izpolnjeni pogoji za neobjavo odgovora ali popravka, ki so navedeni v 13. členu ZJG, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je v razlogih svoje sodbe le navedlo, da bi "objava odgovora oziroma popravka povzročila zakonsko odgovornost odgovornega urednika". Taki razlogi sodišča druge stopnje so le prepis 2.alinee 13. člena ZJG in niso z ničimer konkretizirani in obrazloženi. Pavšalna in z ničimer obrazložena trditev, da bi "objava popravka oziroma odgovora povzročila zakonsko odgovornost odgovornega urednika" pa za zavrnitev tožbenih zahtevkov tožeče stranke (primarnega ali podrejenega) ne zadošča. V nadaljevanju bo zato potrebno, da bo preizkus uporabe materialnega prava sploh mogoč, doslej v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje dopolniti. Ugotoviti bo namreč potrebno, ali obstajajo pravnoodločilna dejstva (in če obstajajo, katera so), ki toženi stranki kot odgovorni urednici Poročevalca omogočajo, da objave s strani tožeče stranke zahtevanega odgovora oziroma popravka informacije, odkloni.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno. Zato pogoji za spremembo izpodbijanih sodb nižjih sodišč (kar je primarni revizijski predlog) niso izpolnjeni. Zaradi dopolnitve dejanskega stanja je zato revizijsko sodišče reviziji tako ugodilo, da je sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (395. člen ZPP).