Jedro

Če naj bi terjatve prenehale, bi o tem tožena stranka morala podati ustrezne navedbe, teh pa ni podala, temveč je le pavšalno trdila, da ničesar ne dolguje in so terjatve prenehale. Ugovor neobstoja obligacijskega razmerja se upošteva in se nato o obstoju tega razmerja odloči v pravdnem postopku. Kljub takemu ugovoru pa ZIZ izrecno določa domnevo nevarnosti v smislu 257. člena ZIZ, zaradi katere sodišče izda (ob izpolnitvi drugih pogojev) predhodno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep z dne 5.4.2013 o zavarovanju denarne terjatve s predhodno odredbo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za zavarovanje zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da iz ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da je dolžnik zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, saj po izpolnitvi obveznost ne obstaja več, trditev in dokazov o izpolnitvi obveznosti pa ni podal, česar tudi ne more nadomestiti s predlogom za zaslišanje priče. 6. Višje sodišče se s to utemeljitvijo strinja. Navedbe v ugovoru namreč pomenijo zanikanje obstoja obligacijskega razmerja. Če naj bi terjatve prenehale, bi o tem tožena stranka morala podati ustrezne navedbe, teh pa ni podala, temveč je le pavšalno trdila, da ničesar ne dolguje in so terjatve prenehale. Izpodbijani sklep pa tudi ni v nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki ga je izdalo zaradi ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ugovor je namreč ustrezal standardu obrazloženosti v smislu 5. odstavka 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom 53. člena ZIZ. Tak ugovor neobstoja obligacijskega razmerja se upošteva in se nato o obstoju tega razmerja odloči v pravdnem postopku. Kljub takemu ugovoru pa ZIZ izrecno določa domnevo nevarnosti v smislu 257. člena ZIZ (1. alineja 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ), zaradi katere sodišče izda (ob izpolnitvi drugih pogojev) predhodno odredbo.

7. Višje sodišče se tako strinja, da je ugovor tožene stranke ugovor, v katerem dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen ugovor zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo in je pritožba tožene stranke neutemeljena. Sklep je jasen, vsebuje vse potrebne razloge za odločitev in mu ni kaj dodati. Višje sodišče je zato ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.