Jedro

Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožba, citirano pravilo o posebni pristojnosti temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, kar zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije, upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da je za odločitev o sporu pristojno sodišče Republike Slovenije.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in sklene, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišč Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) za odločanje v predmetni zadevi ter posledično tožbo tožeče stranke zavrže, vse s stroškovno posledico zanjo. Bistvo pritožbene graje je, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage o zatrjevani škodi, zaradi česar ni mogoče ugotoviti obstoja posebnih naveznih okoliščin, ki bi utemeljevale mednarodno sodno pristojnost sodišč RS. Iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) namreč izhaja, da je temeljno pravilo pri razlagi "kraja škodnega dogodka", v smislu vprašanja sodne pristojnosti in uporabe prava kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi posredna škoda. Tožeča stranka pa v tej zvezi ni navedla, ali ji je v RS nastala neposredna ali zgolj posredna škoda, o čemer se ni izreklo niti sodišče prve stopnje, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni možno preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določilo 2. točke 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in sveta, št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, št. 351 z dne 20. 12. 2012, v nadaljevanju Uredbe), saj zaradi preskope trditvene podlage tožeče stranke ni možno utemeljiti posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, kjer je nastal škodni dogodek. Ob tem pritožba opozarja še na morebitni t.i. "forum shopping", ki ga pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU) prepoveduje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa, vse s stroškovno posledico za toženo stranko, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča. 4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 4. člena Uredbe je potrebno v civilnih in gospodarskih sporih z mednarodnim elementom (pravne) osebe tožiti pred sodiščem tiste države članice, v kateri imajo svoje prebivališče oziroma sedež. Za slednje se zavzema tudi tožena stranka, ki ima sedež na Dunaju, zato bi bila v skladu s splošnim pravilom podana pristojnost Trgovinskega sodišča na Dunaju. Vendar Uredba poleg splošnih določb o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 1), vsebuje tudi posebne določbe o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 2), v skladu s katerimi je lahko (pravna) oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici, in sicer v zadevah z zvezi s (kvazi) delikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe). Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožba, citirano pravilo o posebni pristojnosti temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, kar zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije, upravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču. 7. Sodna praksa SEU je zavzela skladno stališče, da se določilo 2. točke 7. člena Uredbe o kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, nanaša tako na kraj, kjer je bilo storjeno dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, kakor tudi na kraj, v katerem je škoda nastala (sodbe SUE v zadevi C-509/09 in C-161/10), tako da lahko tožeča stranka vloži tožbo pred sodiščem enega ali drugega kraja. Pritožba izpostavlja, da sodna praksa SEU razlikuje še med neposredno in posredno škodo, in to tako na področju sodne pristojnosti, ki jo ureja Uredba, kot tudi na področju uporabe materialnega prava, ki ga ureja Uredba (ES) Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, št. 864/2007 z dne 11. 7. 2009 (v nadaljevanju Uredba Rim II), pri čemer je posledica navedenega razlikovanja dejstvo, da lahko tožeča stranka, v skladu z določilom iz 2. točke 7. člena Uredbe, vloži tožbo le pred sodiščem kraja, kjer ji je nastala neposredna škoda. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da Poročilo in sklepni predlogi generalnega pravobralnilca N.W. v zadevi C-350/14 z dne 10. 9. 2015, na katere se v utemeljitev svojih navedb sklicuje tožena stranka, še ne predstavljalo sodne prakse SEU, kot to zmotno meni pritožba, zato sodišča druge stopnje ne zavezujejo. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je SEU v navedeni zadevi že izdalo sodbo, C-350/14 z dne 10. 12. 2015, iz katere izhaja, da se je SEU ukvarjalo le z uporabo materialnega prava v skladu z Uredbo Rim II, ne pa tudi v zvezi z sodno pristojnostjo po Uredbi. Tako je SEU reševalo le predhodno vprašanje Italijanskega sodišča v zvezi s pravom, ki se uporablja za nepogodbene odškodninske obveznosti za (ne)premoženjsko škodo, ki so jo utrpeli svojci zaradi smrti svoje hčerke v prometni nesreči v Italiji, kar pa ni primerljiv škodni dogodek obravnavanemu v tej zadevi.

8. Sodišče prve stopnje se bo tako v zvezi z (ne)posredno škodo, ki je tožeči stranki nastala v RS moralo ukvarjati šele v zvezi z uporabo materialnega prava v predmetni pravdi, pri čemer pa tožena stranka tega vprašanja (še) ni izpostavila v postopku na prvi stopnji, zato se sodišče do njega tudi ni bilo dolžno opredeliti. Glede na navedeno tako ni podana s pritožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljuje z nepravočasno in neprimerno izpraznitvijo vodnih zajetij v Republiki Avstriji, s čimer ji je zaradi posledičnih poplav nastala premoženjska škoda na (ne)premičninah v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča druge stopnje gre v danem primeru za neposredno škodo, saj tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala v direktni posledici poplav, katerih vzrok je bilo po njenem prepričanju neskrbno ravnanje tožene stranke (t.j. nepravočasna in neprimerna izpraznitev vodnih zajetij v Republiki Avstriji). Za posredno škodo bi tako šlo npr. v primeru, ko bi na strani tožeče stranke nastopala zavarovalnica, ki bi zoper toženo stranko uveljavljala svojo regresno terjatev iz naslova premoženjskega zavarovanja, čemur pa v danem primeru ni tako. Za posredno škodo je namreč značilno, da je med vzrokom in posledico še kakšen vmesni samostojni dogodek, npr. izplačilo zavarovalnine.

10. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje pojasnjuje še, da v danem primeru nedvomno ne gre za t.i. "forum shopping", kot to neutemeljeno opozarja pritožba, temveč za legitimno pravico tožeče stranke, da v skladu z mednarodnim materialnim pravom izbere stvarno in krajevno pristojno sodišče za razsojo v zadevi.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti te stroške (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).