Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih. Dopustno je sicer dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu oškodovančevega poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček.

Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica z mesta predsednice uprave toženke odpoklicana iz neutemeljenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tem, ko tožnici ni omogočila opravljanja funkcije predsednice uprave do izteka mandata, je toženka kršila svoje obveznosti do tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je Pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito prenehala. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru predstavlja le izvršitev nezakonite izvršitve. Dejstvo, da nezakonitost sklepa o odpoklicu v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, za toženkino presojo odškodninske odgovornosti ni relevantno.

Izrek

I. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 24. 3. 2022 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba tožnice zoper I. in II. točko izreka sklepa in sodbe z dne 9. 9. 2021 se zavrže. III. Pritožba tožnice zoper IV., V. in VI. točko izreka sklepa in sodbe z dne 9. 9. 2021 se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdita.

IV. Pritožbi toženke zoper sklep in sodbo z dne 9. 9. 2021 se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremeni tako, da mora toženka povrniti tožnici v 15 dneh pravdne stroške v znesku 189,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem delu izreka potrdita.

V. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo V Pg 1314/2018 z dne 9. 9. 2021 odločilo, (1) da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 74.460,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2017 dalje (I. in II. točka izreka), (2) da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 3.751,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 do plačila (III. točka izreka), (3) da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na: plačilo 15.874,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2012, plačilo 62.079,57 EUR, pri čemer plačilo 264,38 EUR zapade v plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi najpozneje na dan v tekočem mesecu od vključno februarja 2020 do vključno septembra 2040 do plačila, plačilo zneska 749,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014 do plačila in plačilo zneska 15.596,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (IV. točka izreka), (4) da se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne (V. točka izreka) in (5) da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep z dne 9. 9. 2021 sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se je pritožila zoper I., II., IV. in VI. točko, smiselno pa tudi zoper V. točko izreka sklepa in sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi v I. in II. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na zapadlost denarnih zahtevkov ter ugodi njenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, zahtevku za plačilo nepremoženjske škode, toženki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka se je pritožila zoper I. II., III., IV. in VI. točko izreka prvostopenjske odločbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov prvostopenjskega postopka. Tudi ona je priglasila pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev. Priglasili sta tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 1. 2022 sklenilo, da se pritožba toženke zoper sklep in sodbo z dne 9. 9. 2021 šteje za umaknjeno. S sklepom z dne 24. 3. 2022 pa je sklenilo, da se sklep z dne 11. 1. 2022 in plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek z dne 21. 2. 2022 razveljavita.

7. Zoper sklep z dne 11. 1. 2022 se je pritožila toženka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da vroči toženki plačilni nalog za plačilo sodne takse.

8. Zoper sklep z dne 24. 3. 2022 se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, toženki pa naloži v plačilo vse tožničine stroške pritožbenega postopka.

9. Toženka je na pritožbo tožnice zoper sklep z dne 24. 3. 2022 odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

10. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 24. 3. 2022 ni utemeljena. Pritožba tožnice zoper I. in II. točko izreka sodbe in sklepa z dne 9. 9. 2021 ni dovoljena, zoper IV., V. in VI. točko izreka pa ni utemeljena. Pritožba toženke zoper sodbo in sklep z dne 9. 9. 2021 je delno utemeljena.

**_Odločitev o pritožbi tožnice zoper sklep z dne 24. 3. 2022_**

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa z dne 11. 1. 2022, s katerim je pritožbo toženke zoper sklep in sodbo z dne 9. 9. 2021 štelo za umaknjeno, svojo odločitev utemeljilo na presoji, da vročilnica na l. št. 342 spisa izkazuje vročitev plačilnega naloga z dne 28. 10. 2021 pooblaščenki toženke. S sklepom z dne 24. 3. 2022 je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 343.a člena v zvezi s 366. členom ZPP razveljavilo sklep z dne 11. 1. 2022 in plačilni nalog z dne 21. 2. 2022 za plačilo sodne takse za umik pritožbe. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi poizvedb pri Pošti Slovenije ugotovilo, da plačilni nalog z dne 28. 10. 2021 ni bil vročen pooblaščenki toženke, pač pa je bil ta vročen v pisarni odvetnice A. A., ki nima pooblastila za prevzem pošiljk za odvetnico toženke. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da vročilnica na l. št. 342 spisa glede na pojasnila Pošte Slovenije ne izkazuje vročitve plačilnega naloga z dne 28. 10. 2021 pooblaščenki toženke in zavzelo stališče, da takšna nepravilna vročitev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Takšna domneva velja tudi glede podatkov, ki so navedeni na vročilnici. Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

13. Iz vročilnice na l. št. 342, ki je bila naslovljena na odvetnico toženke B. B., izhaja, da je bila vročilnica podpisana s strani pooblaščenke naslovnice. Toženka je v pritožbi z dne 17. 2. 2022 zoper sklep z dne 11. 1. 2022 trdila, da plačilnega naloga z dne 28. 10. 2021 ni prejela, da podpis na navedeni vročilnici ni njen, pooblastila za prevzem pošiljk v njenem imenu pa nikoli ni podala in za svoje trditve podala tudi dokazni predlog s poizvedbo pri Pošti Slovenije.

14. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 24. 3. 2022 pravilno presodilo, da plačilni nalog z dne 28. 10. 2021 ni bil vročen pooblaščenki toženke. Tako je ocenilo na podlagi dopisa Pošte Slovenije z dne 17. 3. 2022 (r. št. 121, l. št. 384) in njenega elektronskega sporočila z dne 23. 3. 2022 (r. št. 124, l. št. 390). Tam je Pošta Slovenije navedla, da na podlagi razpoložljive dokumentacije, fotokopije posredovanih vročilnic in pojasnila pismonoše, ki je zadevno pismo vročil, ugotavlja, da je pismonoša pismo po pomoti 3. 11. 2021 vročil v odvetniški pisarni pooblaščenki odvetnice A. A. Navedena pooblaščenka nima pooblastila za prevzem pošiljk, naslovljenih na odvetnico toženke B. B. 15. Tožnica ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje o napačni vročitvi plačilnega naloga z dne 28. 10. 2021 s pritožbenimi navedbami, da tudi po opravljenem vpogledu v sodni spis ne more ugotoviti, na podlagi katere „razpoložljive dokumentacije“ je Pošta Slovenije ugotovila napačno opravljen postopek vročanja predmetnega pisma, prav tako pa ne more ugotoviti imena vročevalca oziroma prejemnika sodnega pisanja, čigar podpis na sporni vročilnici ni čitljiv. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je toženka glede na zgornja pojasnila Pošte Slovenije svoje trditve o napačni vročitvi plačilnega naloga dokazala za resnične, s čimer je izpodbila domnevo o pravilnosti vročilnice kot javne listine. Trditveno in dokazno breme o tem, da je bil plačilni nalog z dne 28. 10. 2021 res vročen pooblaščenki toženke, se je zato prevalilo na tožnico, ki pa za svoje trditve v pritožbi zoper sklep z dne 24. 3. 2022 ni podala nobenega dokaznega predloga. Zgolj z golim zatrjevanjem, da iz predmetne vročilnice izhaja, da je pisanje prevzel pooblaščenec za sprejemanje pisanj in da toženka ni predložila dokazila, da pooblaščenka toženke nima pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj, ne more uspešno izpodbiti verodostojnosti pojasnil, ki jih je podala Pošta Slovenije. Zaradi prevalitve procesnega trditvenega in dokaznega bremena na tožnico, ta ne more izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča s pritožbenimi navedbami, da toženka ni pojasnila, komu je bil sporni plačilni nalog vročen in zakaj zatrjevana prejemnica sodnega pisanja ni vrnila sodišču ter da toženka ni predlagala zaslišanja odvetnice A. A. oziroma njenih sodelavcev, ki bi lahko potrdili pomoto pri vročanju.

16. Tožnica neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri Pošti Slovenije ni opravilo poizvedbe o tem, ali ima pooblaščenka toženke pooblaščenca za sprejemanje pisanj, ter da toženka ni predložila dokazila o tem, da njena pooblaščenka nima pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Takšen dokazni predlog s strani toženke ni bil potreben. Kot je bilo že navedeno, iz pojasnil Pošte Slovenije izhaja, da je bilo sodno pisanje vročeno pooblaščenki za sprejemanje pisanj odvetnice A. A., ki nima pooblastila za prevzem pošiljk odvetnice toženke. Na podlagi takšnega pojasnila izvajalca poštnih storitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da plačilni nalog z dne 28. 10. 2021 ni bil vročen pooblaščenki toženke. Pritožbeni očitek o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zato ni utemeljen.

17. Tožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da pooblaščenka toženke niti spornega plačilnega naloga niti ostalih sodnih pisanj v tem pravdnem postopku ni prevzemala osebno, pač pa po svojem pooblaščencu za sprejemanje pisanj, kar naj bi izhajalo iz primerjave podpisa na vročilnicah preteklih sodnih pisanj, naslovljenih na pooblaščenko toženke, s podpisom pooblaščenke toženke na njenih vlogah. Na podlagi vročanja preteklih sodnih pisanj namreč ni mogoče avtomatično sklepati o spornem dejanskem stanju glede konkretne vročitve plačilnega naloga z dne 28. 10. 2021. Iz enakega razloga tožnica dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti s pritožbeno navedbo, da je iz preostalih vročilnic v sodnem spisu razvidno, da sodna pisanja odvetnica toženke ni osebno prevzela, pač pa so bila vročena pooblaščencu za sprejemanje pisanj.

18. Tožnica v pritožbi zoper nadomestni sklep sicer utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo nadomestnega sklepa po prvem odstavku 343.a člena v zvezi s 366. členom ZPP. Nepravilna vročitev sodnega pisanja ne predstavlja procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank, temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.1 Ne glede na predhodno navedeno pa izdaja nadomestnega sklepa v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na končni rezultat sojenja. Po določbi 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP se namreč sme odločba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost odločbe. Kot je bilo obrazloženo, je presoja prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru plačilni nalog z dne 28. 10. 2021 ni bil vročen pooblaščenki toženke, pravilna. V kolikor bi o pritožbi toženke z dne 17. 2. 2022 zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 11. 1. 2022 odločalo višje sodišče, bi sprejelo vsebinsko enako odločitev: pritožbi toženke bi ugodilo in razveljavilo sklep z dne 11. 1. 2022. Izdaja nadomestnega sklepa z dne 24. 3. 2022 torej ni povzročila drugačnega izida postopka.

19. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do izjave, ker naj ji pritožba toženke z dne 17. 2. 2022 zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 11. 1. 2022 ne bi bila vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je pritožbo toženke tožnici vročilo v odgovor (kar izhaja iz odredbe, ki se nahaja na l. št. 409 spisa), tožnica pa je na pritožbo odgovorila z vlogo z dne 1. 6. 2022,2 s čimer se je o toženkini pritožbi tudi izjavila.

20. Iz zgornje obrazložitve sledi, da pritožba zoper sklep z dne 24. 3. 2022 ni utemeljena. Kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_**K odločitvi o pritožbi tožnice zoper I. in II. točko izreka sodbe in sklepa z dne 9. 9. 2021**_

21. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Tožnica se pritožuje tudi proti I. in II. točki izreka. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, kar za tožnico predstavlja uspeh. Zoper ta del prvostopenjske odločbe zato tožnica nima pravnega interesa za pritožbo. Njena pritožba zoper ta del izpodbijane odločbe ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

_**K odločitvi o pritožbi tožnice zoper preostali del sodbe in sklepa z dne 9. 9. 2021**_

22. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega odpoklica s strani nadzornega sveta toženke z mesta predsednice uprave toženke. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neto izpadlih dohodkov pri osnovni plači in spremenljivih prejemkov ter prikrajšanja pri pokojnini. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od prisojene odškodnine za prikrajšanje pri osnovni plači in spremenljivih prejemkih je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje.

_Glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo_

23. Tožnica v pritožbi navaja, da je od vtoževane glavnice za odškodnino zaradi izpada pri osnovni plači upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsake posamezne plače, tj. od 12. dne v mesecu, ko bi toženka morala izplačati plačo, za pretekli mesec. Od zneska spremenljivih prejemkov pa naj bi bil obrestni zahtevek utemeljen od 17. 10. 2014, ko bi tožnici po pogodbi o zaposlitvi prenehal mandat. Poudarja, da toženka v zamudo ni prišla šele z dnem vložitve tožbe, pač pa že z dnem nastanka škode.

24. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnica ni izkazala, da bi pred začetkom tega pravdnega postopka toženki poslala izvensodni zahtevek za izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato tožnici od zneska izpadlih osnovnih plač in spremenljivega dodatka pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (od 13. 1. 2017). Pravilno se je sklicevalo na pravilo iz drugega odstavka 299. člena OZ, ki za primer, ko rok za izpolnitev ni določen, nastop dolžnikove zamude veže na upnikov opomin. Le v primerih, ko je rok za izpolnitev obveznosti določen oziroma določljiv, nastopi zamuda avtomatično ob dospelosti (prvi odstavek 299. člena OZ).

25. Tožnica v tem postopku uveljavlja odškodninski zahtevek. Ker v primeru odškodninskih obveznosti rok za povrnitev škode ni določen, je potrebno uporabiti pravilo iz drugega odstavka 299. člena OZ. Res je sicer, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). To pomeni, da ima oškodovanec praviloma od nastanka škode pravico zahtevati njeno izpolnitev. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, pač pa od nastanka zamude (primerjaj 378. člen OZ). Kot rečeno je nastanek zamude pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo. Toženka zato drugačne presoje glede obrestnega dela zahtevka ne more doseči s sklicevanjem na 165. člen OZ, saj to določilo zamude ne ureja.3

26. Drugačna razlaga ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 50/2016 z dne 7. 7. 2015, na katero se sklicuje pritožnica. V navedeni sodbi je namreč Vrhovno sodišče pojasnilo, da _se odškodninska obveznost šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Zapadlost obveznosti pa je predpostavka dolžnikove zamude (prvi odstavek 299. člena OZ), zato je dolžnik po zapadlosti obveznosti v načelu v zamudi._ Če konkretna vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno opredeljena, je lahko problematično (zgolj) vprašanje, ali je dolžnik že v zamudi z izpolnitvijo odškodninske obveznosti, vendar pa je jasno ter v skladu z določbami OZ, da je dolžnik v zamudi s plačilom odškodninske terjatve najmanj od postavitve konkretnega zahtevka (v obravnavanem primeru od vložitve tožbe).

27. Ker v obravnavani zadevi tožnica obrestnega zahtevka ni utemeljevala s kakšno zahtevo za izpolnitev toženkine obveznosti plačila odškodnine pred pravdo, je odločitev sodišča prve stopnje, da ji gredo zakonske zamudne obresti le od vložitve tožbe dalje, materialnopravno pravilna.

_Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo_

28. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po 179. členu OZ za obstoj protipravnosti ne zadošča zgolj objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa je potrebno oškodovalčevo subjektivno zavedanje, da je bila izjava neresnična.4 Protipravnosti namreč ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri podanih mnenjih ni mogoče presojati njihove neresničnosti, zato je v teh primerih protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena, vseeno pa mora vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.5

29. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, iz vsebine sklepa nadzornega sveta ne izhaja, da gre za zavestno dejanje članov nadzornega sveta, ki bi bilo objektivno žaljivo, prav tako tudi ni mogoče razbrati volje članov nadzornega sveta razžaliti tožničino čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožnica ni podala konkretnih trditev, s katerimi bi utemeljila protipravno ravnanje članov nadzornega sveta pri sprejetju sklepa o odpoklicu tožnice z mesta predsednice uprave. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče, zgolj ugotovljena nezakonitost sklepa nadzornega sveta sama po sebi še ne zadošča za izpolnjenost protipravnosti kot prve predpostavke odškodninskega delikta po prvem odstavku 131. člena OZ. Tožnica ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so člani nadzornega sveta pri sprejemanju spornega sklepa vedeli, da vsebina tega sklepa ni resnična.

30. Trditveno in dokazno breme glede obstoja protipravnosti kot prvega elementa odškodninske obveznosti je nosila tožnica. Ker ni dokazala protipravnosti ravnanja storilca, je odpadla potreba po ugotavljanju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena OZ, po katerem mora toženka dokazati, da ni kriva za nastalo škodo. Ker torej tožnica ni konkretizirano zatrjevala dejstev, da je toženka s svojim ravnanjem prestopila dopustne meje svobode izražanja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno zavrnilo.

31. Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica graja oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni pravočasno konkretizirala pravno priznane oblike nepremoženjske škode ter stališče prvostopenjskega sodišča glede zastaranja terjatve iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te razloge je namreč prvostopenjsko sodišče navedlo le podredno, za primer, če višje sodišče ne bi sledilo nosilnemu razlogu. Ker je pritožbeno sodišče sprejelo nosilno razlogovanje o neobstoju protipravnosti, so dodatni razlogi odveč (360. člen ZPP).

**_K odločitvi o pritožbi toženke zoper sodbo in sklep z dne 9. 9. 2021_** _Glede protipravnega ravnanja toženke_

32. Toženka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, ker naj bi toženka kršila določila pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa naj v izpodbijani sodbi ne bi bilo pojasnjeno, katera določila pogodbe o zaposlitvi naj bi toženka prekršila z odpoklicem tožnice z mesta predsednice uprave. Poudarja, da naj bi do prenehanja toženkine pogodbe o zaposlitvi prišlo na zakonit način. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu naj zato ne bi predstavljalo proti pogodbenega ravnanja toženke.

33. Zgornje pritožbene navedbe niso utemeljene. V obravnavanem primeru tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo zaradi njenega nezakonitega odpoklica z mesta predsednice uprave pri toženki in ne zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Protipravno ravnanje toženke predstavlja njen nezakonit odpoklic tožnice, ki je bila s strani nadzornega sveta toženke odpoklicana brez utemeljenega razloga in zato v nasprotju z določilom drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).6 To vprašanje predstavlja v tem postopku predhodno vprašanje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju s sodbo I Pg 987/2014 z dne 3. 11. 2015 (A6), ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 134/2016 z dne 7. 9. 2016 (A7). V navedeni zadevi je sodišče razveljavilo sklep nadzornega sveta toženke z dne 27. 6. 2012 o odpoklicu tožnice s položaja predsednice njene uprave, ker za tak odpoklic niso bili podani utemeljeni razlogi po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

34. Toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da pogodba o zaposlitvi tožnici ni zagotavljala, da bo lahko funkcijo predsednice uprave toženke opravljala do rednega izteka mandata, pač pa naj bi bila toženka po pogodbi o zaposlitvi dolžna omogočiti tožnici opravljanje te funkcije le do trenutka, ko je prenehala opravljati funkcijo, ne glede na razlog in način opravljanja funkcije. Drži pritožbena navedba, da pravdni stranki v Pogodbi o zaposlitvi nista določili razlogov za predčasno razrešitev tožnice, toda to še ne pomeni, da toženka z nezakonitim odpoklicem tožnice z mesta predsednice uprave ni kršila Pogodbe o zaposlitvi. S Pogodbo o zaposlitvi so bila tožnici priznane pravice, obveznosti, odgovornosti in pooblastila za čas trajanja mandata petih let od dneva imenovanja (2. in 6. člen Pogodbe o zaposlitvi). Ob izostanku drugačnih pogodbenih določil je bil predčasen odpoklic tožnice z mesta predsednice uprave s strani nadzornega sveta toženke mogoč le v primeru utemeljenih razlogov, ki so določeni v drugem odstavku 268. člena ZGD-1. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila toženka z mesta predsednice uprave toženke odpoklicana iz neutemeljenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tem, ko tožnici ni omogočila opravljanja funkcije predsednice uprave do izteka mandata, je toženka kršila svoje obveznosti do tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Iz doslej navedenega torej izhaja, da presoja o kršitvi pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od (ne)zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je Pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito prenehala.7 Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru predstavlja le izvršitev nezakonite izvršitve. Zato dejstvo, da nezakonitost sklepa o odpoklicu v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, za toženkino presojo odškodninske odgovornosti ni relevantno.

35. Toženka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso višjega delovnega in Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja že zaradi tega, ker tožnika ni možno reintegrirati na funkcijo člana uprave toženke.8 V zadevah, na katere se sklicuje toženka, so sodišča odločala o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, v tu obravnavanem primeru pa se tožba nanaša na odškodninsko obveznost toženke za plačilo odškodnine za škodo zaradi nezakonitega odpoklica tožnice.

_Glede toženkinega ugovora zastaranja_

36. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri uporabi določb OZ-a o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo v obravnavanem primeru med strankama vzpostavljeno statusnopravno razmerje. Z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave se vzpostavi pravnoposlovno razmerje med tem članom in družbo, ki je urejeno v zakonu in v pogodbi o zaposlitvi.9 Stranki sta bili torej že pred nastankom škodnega dogodka v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti ene stranke iz tega razmerja, zato povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. V skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ znaša zastaralni rok za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti pet let (346. člen OZ) in začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožnica) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Tudi če bi držalo stališče toženke, da je zastaranje tožničine terjatve začelo teči z dnem seznanitve tožnice s sklepom nadzornega sveta o njenem odpoklicu (27. 6. 2012), petletni zastaralni rok do vložitve tožbe (13. 1. 2017) še ni potekel. 37. Preostale pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija presojo prvostopenjskega sodišča, kdaj je tožnica izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, za odločitev v tej zadevi niso relevantne. Sodišče prve stopnje je namreč razloge glede teka zastaralnega roka po pravilih o zastaranju neposlovne odškodninske obveznosti navedlo le podredno, za primer, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo nosilnim razlogom prvostopenjskega sodišča. _Glede pritožbenega očitka o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem članov nadzornega sveta toženke_

38. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke z zaslišanjem članov nadzornega sveta zaradi dokazovanja dejstva, da so v času odločanja in sprejemanja sklepa o odpoklicu tožnice ravnali skrbno in v dobri veri ter da so bili prepričani v pravilnost in resničnost ugotovljenega dejanskega stanja, njihov namen pa ni bil diskreditacija tožnice.

39. O nezakonitosti odpoklica tožnice z mesta predsednice uprave pri toženki je bilo že pravnomočno odločeno. Krivda pa ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Zato v zvezi s tem niso odločilna vprašanja, ali so člani nadzornega sveta pri odpoklicu tožnice ravnali skrbno in v dobri veri. Za razbremenitev poslovne odgovornosti bi morala toženka dokazati, da je bil vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene sfere. Zatrjevati in dokazati bi morala okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Ker takšnih trditev ni podala, toženka v pritožbi neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem članov nadzornega sveta toženke.

_Glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo spremenljivih prejemkov_

40. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi spremenljive prejemke za obdobje od odpoklica z mesta predsednice uprave do takrat, ko bi se tožnici po Pogodbi o zaposlitvi moral izteči mandat. Tožnica je v letu 2010 prejela iz tega naslova 28.683,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica v trenutku svoje razrešitve lahko utemeljeno pričakovala, da bi tudi v preostalem delu svojega mandata prejemala tak spremenljivi prejemek, kot ji je bil odobren s strani nadzornega sveta za leto 2010, tj. v višini 25% izplačanih osnovnih plačil. Toženka v pritožbi takšnemu stališču nasprotuje in navaja, da tožnica z ničemer ni prispevala k uspešnemu poslovanju toženke v času, ko ni bila več predsednica uprave. Poudarja, da je le osnovna plača zagotovljeno plačilo, medtem ko ko je variabilni del odvisen od dela in prizadevanj delavca.

41. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožnica na podlagi obstoja preteklega dobička upravičena tudi do odškodnine za prikrajšanje pri variabilnem delu plače. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih.10 Ena od ključnih materialnopravnih predpostavk za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.11 Dopustno je sicer dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu oškodovančevega poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček. Pritožnica obstoja takšnih okoliščin ne zatrjuje. Zgolj z zatrjevanjem, da tožnica ni dokazala, da bi sama s svojim delovanjem ustvarila enak dobiček, kot ji ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče, pa, kot je bilo pojasnjeno, ne more uspeti.

**_K odločitvi o stroških prvostopenjskega postopka_**

42. Toženka utemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnica je v pravdi uspela z 31,3% in je v takem odstotku upravičena tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspela toženka, ki je torej upravičena do povračila 68,7% odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

43. Tožnica se neutemeljeno zavzema za delitev stroškov, ki bi upoštevala ločitev uspeha po temelju in po višini. Temeljno pravilo o povrnitvi stroškov je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih faz pravdnih dejanj. Novejša sodna praksa ni naklonjena ločenemu vrednotenju uspeha po temelju in višini.12 Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, tudi v pravdah zaradi plačila odškodnine.

44. Pritožbeno sodišče je stroške pravdnih strank odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).

45. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 1800 točk za sestavo tožbe (1. točka tar. št. 19), 1800 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20 OT), šestkrat po 1350 točk za drugo, tretjo, četrto, peto, šesto in sedmo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20 OT), 900 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku (ki mu ni sledil prvi narok za glavno obravnavo, zato višji stroškovni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen) dne 11. 9. 2019 (2. točka tar. št. 21 OT), 1800 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 1. 2020 (1. točka tar. št. 21 OT), 900 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2021 (2. točka tar. št. 21 OT), 50 točk za dopis z dne 4. 6. 2019 (4. točka tar. št. 20) in 163,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT). Skupaj z 22% DDV (2.047,78 EUR) ti stroški znašajo 11.355,88 EUR.

46. Višje sodišče je tožnici priznalo tudi strošek izdelave dveh strokovnih mnenj. Pravdni stroški so namreč tudi izdatki, ki nastanejo zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica izkazala potrebnost stroška v višini 135,00 EUR po računu II/2017 z dne 10. 4. 2017, ki je nastal z angažiranjem družbe C. k. d. za izračun prikrajšanja tožnice pri pokojnini zaradi nižjih plač ob predčasni razrešitvi. Strošek v višini 732,00 EUR po računu št. 150/2018 z dne 16. 11. 2018, ki je nastal z izdelavo strokovnega mnenja družbe D. d. o. o., pa je bil potreben zaradi izračuna višine prikrajšanja pri izpadu osnovnega in variabilnega dela plače. 47. V postopek je bila pritegnjena tudi izvedenka psihiatrične stroke, z delom katere so nastali stroški, ki so del pravdnih stroškov. Z delom te sodne izvedenke je nastal strošek v višini 715,00 EUR. Toliko iz tega naslova znašajo tudi tožničini pravdni stroški.

48. Višje sodišče je k pravdnim stroškom tožnice prištelo tudi strošek sodne takse za redni postopek v skupni višini 4.215,00 EUR.

49. Višje sodišče tožnici ni priznalo posebej priglašenih stroškov za spremembo tožbe in stroškov pripomb na izvedensko mnenje, saj so ti stroški zajeti že v nagradi za sestavo pripravljalnih vlog, v katerih je tožnica podala spremembo tožbe oziroma pripombe na izvedensko mnenje. Tožnica ni upravičena do nagrade za sestavo ugovora zoper plačilni nalog in za sestavo pritožbe z dne 5. 12. 2017, ker z navedenima pravnima sredstvoma ni uspela. Prav tako tožnica ni upravičena do urnine, ker je narok za glavno obravnavo dne 15. 1. 2020 trajal skupno le 45 minut (prvi odstavek 6. člena OT).

50. Ob upoštevanju njenega uspeha znašajo pravdni stroški tožnice 5.368,85 EUR (31,3% od 17.152,88 EUR).

51. Toženki pa je pritožbeno sodišče priznalo 1.800 točk za odgovor na tožbo (1. točka tar. št. 20 OT), priglašenih 1.300 točk za prvo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20 OT), štirikrat po 900 točk za drugo, tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo toženke (v presežku je stroškovni zahtevek neutemeljen) (3. točka tar. št. 20 OT), 900 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku (ki mu ni sledil prvi narok za glavno obravnavo, zato višji stroškovni zahtevek na tej podlagi ni utemeljen) dne 11. 9. 2019 (2. točka tar. št. 21 OT), 1800 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 1. 2020 (1. točka tar. št. 21 OT) in 900 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2021 (2. točka tar. št. 21 OT). Skupaj z 22% DDV (1.359,60 EUR) ti stroški znašajo 7.539,60 EUR. Glede na njen uspeh je toženka upravičena do 5.179,71 EUR pritožbenih stroškov.

52. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožnici povrniti še 189,14 EUR. Navedeni znesek je dolžna toženka tožnici povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

**_Sklepno_**

53. Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbo tožnice zoper IV., V. in VI. točko izreka prvostopenjskega sklepa in sodbe z dne 9. 9. 20221 zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

54. Pritožbi toženke zoper sklep in sodbo z dne 9. 9. 2021 pa je delno ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, kot izhaja iz IV. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZPP). V preostalem delu pa pritožba toženke ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo, saj v tem delu tudi ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

_**Glede stroškov pritožbenega postopka**_

55. Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

56. Tožnica s pritožbo zoper sklep z dne 24. 3. 2022 ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženka stroškov odgovora na tožničino pritožbo ni priglasila.

57. Tožnica s pritožbo zoper sklep in sodbo z dne 9. 9. 2021 v celoti ni uspela, toženka pa je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, glede česar niso nastali posebni stroški. Obema pravdnima strankama so nastali stroški odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

1 Tako tudi Sodba VSRS II Ips 55/2007 z dne 11. 6. 2009. 2 R. št. 134, l. št. 415 spisa. 3 Sklep VSRS III Ips 12/2022 z dne 20. 1. 2023. 4 Enako tudi sodba VSK Cpg 257/2014 z dne 4. 12. 2014. 5 Tako tudi sklep VSRS II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. 6 Tako tudi sodba VSRS VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 7 V zvezi s tem se toženka sklicuje na določilo tretjega odstavka 3. člena Pogodbe o zaposlitvi. Tam sta pravdni stranki predvideli možnost, da v primeru, ko Vlada RS pred iztekom mandata tožnico odpokliče s funkcije predsednice uprave, torej če mandat delavki predčasno preneha, tožnici pogodba o zaposlitvi preneha po preteku 30 dni od odpoklica. 8 Sodbi VDSS Pdp 675/2017 z dne 30. 11. 2017, Pdp 676/2017 z dne 30. 1. 2017 ter odločbi VSRS RS VIII Ips 48/2018 z dne 19. 6. 2018 (12. točka obrazložitve) in VIII Ips 49/2018 z dne 19. 6. 2018. 9 Sodba VSRS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016. 10 Sodba VSRS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013. 11 Sklep VSRS II Ips 94/2020 z dne 8. 1. 2020. 12 Glej na primer sodbo VSRS II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016 in sklep VSL I Cpg 175/2022 z dne 5. 5. 2022.