Jedro

Republika Slovenija je prevzela obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb na podlagi ZNISESČP, zato je ne zavezujejo določbe pogodbe o vezavi glede višine obrestne mere. Republika Slovenija je prevzela le obveznost izplačila devizne vloge, v višini na dan 31. 12. 1991. Obresti, ki so predpisane s 3. členom ZNISESČP, so namenjene ohranjanju vrednosti devizne vloge na dan 31. 12. 1991 in ne plačilu za uporabo tujih sredstev, kar je (bil) namen pogodbe o vezavi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 17.103,73 EUR ter obresti v višini 8.072,83 EUR, skupaj 25.176,56 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetne vloge na dan 31. 12. 1991 znašalo 33.451,98 DEM. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila stanje devizne vloge na dan 1. 1. 1999, ki je znašalo 17.103,73 EUR ter natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe dne 21. 4. 2017 v skupnem znesku 8.072,83 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 30. 1. 2017 izdala informativni izračun št. 0041-6979/2016/4, ki je bil tožeči stranki vročen dne 8. 2. 2017. Tožena stranka je dne 23. 2. 2017 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem se tožeča stranka ne strinja z informativnim izračunom, saj mu je tožena stranka obračunala prenizke obresti (6%). Njegova pogodba o vezavi z banko glede predmetne vloge se je namreč glasila na 12% obresti. Tožeča stranka se v ugovoru sklicuje na stanje njegove devizne knjižice v letu 2011, ki je znašalo 30.631,57 EUR, kar je za skoraj 5.000,00 EUR višje od informativnega izračuna. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da se ne strinja z delom odločbe, saj ji je bila narejena škoda v višini skoraj 5.000,00 EUR do zneska 30.631,57 EUR, kolikor znaša njegova devizna vloga. Sklicuje se na določbe ZNISESČP ter navaja, da je izpolnila vse zahteve kot jih določa ZNISESČP. Sodišču predlaga, da prekliče izpodbijano odločbo ter mu prizna znesek 30.631,57 EUR.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pridobila podatke o stanju predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 neposredno od Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, saj iz predložene devizne knjižice ni bilo razvidno stanje na navedeni dan. Stanje na predmetni vlogi na dan 31. 12. 1991 je znašalo 33.451,98 DEM. Tožeča stranka z ničemer ni utemeljila v čem in zakaj naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožbene navedbe, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo glede obresti od predmetne devizne vloge, niso utemeljene. Znesek 30.631,57 EUR predstavlja stanje na dan 31. 12. 2010 s pripisanimi pogodbenimi obrestmi, pri čemer tožena stranka nima pravne podlage, da bi upoštevala višjo, pogodbeno obrestno mero. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja navedbe iz tožbe ter vztraja pri tožbenem predlogu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 5. člena ZNISESČP Republika Slovenija prevzeme izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v navedenem zakonu. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Glede teka in višine obresti po 31. 12. 1991 prvi odstavek 3. člena ZNISESČP določa, da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunavajo obresti po letni obrestni meri 6%, za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79% ter od 1. 1. 2016 dalje po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije.

7. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imetnik neizplačane stare devizne vloge št. ..., niti ni sporno, da je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb. Med strankama je sporna višina prevzete obveznosti oziroma natančneje, obrestna mera, po kateri se obrestuje znesek neizplačane stare devizne vloge.

8. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v upravnem postopku pravilno ravnala in pridobila podatek o stanju na predmetni devizni vlogi na dan 31. 12. 1991 od Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, ki je obvestila toženo stranko, da je stanje na dan 31. 12. 1991 znašalo 33.451,98 DEM, saj iz predložene devizne knjižice ni bilo razvidno stanje na navedeni dan. V informativnem izračunu št. 0041-6979/2016/4 z dne 30. 1. 2017 je tožena stranka obvestila tožečo stranko o pridobljenih podatkih ter o višini prevzete obveznosti v skupnem znesku z obrestmi 25.175,80 EUR. V ugovoru, ki ga je tožena stranka prejela dne 23. 2. 2017, tožeča stranka navaja, da je v devizni knjižici naveden znesek 30.631,57 EUR ter da pogodbena obrestna mera znaša 12% (pri čemer iz priložene pogodbe o vezavi izhaja pogodbena obrestna mera 12,5%) in ne 6% kot v informativnem izračunu ugotavlja tožena stranka. Tožeča stranka v ugovoru tako ni ugovarjala stanju predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991. 9. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno, skladno z določbo prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, upoštevala stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991, ki je znašalo 33.451,98 DEM. Tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka upoštevati stanje na devizni vlogi na dan 4. 6. 2011 v znesku 30.631,57 EUR, so neutemeljene, saj za takšno ravnanje ni podlage v določbah ZNISESČP. 10. Tožena stranka je nadalje pravilno, skladno z določbami 3. člena in prvega odstavka 4. člena ZNISESČP, obračunala obresti od zneska na predmetni devizni vlogi na dan 31. 12. 1991, tako da je najprej od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1998 obračunala obresti v originalni valuti (DEM) po obrestni meri 6% za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992, nato pa po obrestni meri 1,79% za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1998. Skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZNISESČP je tožena stranka za dan 1. 1. 1999 ugotovila stanje devizne vloge s pripadajočimi obrestmi v EUR po tečaju zamenjave med EUR in DEM, ki je veljal na dan 1. 1. 1999. Tako je tožena stranka ugotovila stanje predmetne devizne z zapadlimi obrestmi na dan 1. 1. 1999 v znesku 17.103,73 EUR glavnice ter 2.863,16 EUR obresti. Za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2015 je tožena stranka skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 3. člena ZNISESČP obračunala obresti po obrestni meri 1,79% ter za obdobje od 1. 1. 2016 do izdaje odločbe dne 21. 4. 2017 po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč skladno s 3. alinejo prvega odstavka 3. člena v skupnem znesku 5.209,67 EUR. Tožena stranka je tako pravilno, skladno z določbami ZNISESČP, ugotovila višino devizne vloge ter natekle obresti do izdaje odločbe. Neutemeljene so tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka obresti obračunati po pogodbeni obrestni meri, saj za takšno odločitev ni podlage v ZNISESČP. Republika Slovenija je namreč prevzela obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb na podlagi ZNISESČP, zato je ne zavezujejo določbe pogodbe o vezavi glede višine obrestne mere. Republika Slovenija je prevzela le obveznost izplačila devizne vloge, v višini na dan 31. 12. 1991. Obresti, ki so predpisane s 3. členom ZNISESČP, so namenjene ohranjanju vrednosti devizne vloge na dan 31. 12. 1991 in ne plačilu za uporabo tujih sredstev, kar je (bil) namen pogodbe o vezavi.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge