Jedro

Ker je tožena stranka z gradnjo soglašala ter pri njej (najmanj) sodelovala, po ustaljeni sodni praksi določb o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ni mogoče uporabiti. Ker tožnik ni dokazal, da bi se z zemljiškoknjižnim lastnikom dogovoril o stvarno pravnih posledicah gradnje, ki bi se kazale v pridobitvi graditeljeve solastnine na nepremičnini, ima eventuelno kot graditelj pravico zahtevati od lastnika tisto, za kar je bil obogaten.

Ker tožnik živi v sporni stanovanjski hiši – prenovljeni kašči, terjatev iz naslova vrednosti dosežene koristi oziroma večvrednosti nepremičnine še ni zapadla, saj še ni prišlo do prehoda koristi v sfero stranke, ki naj bi bila obogatena.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka plačati toženi stranki, zniža na znesek 3.476,10 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožnik do polovice lastnik stanovanjske stavbe št. 1844, v izmeri 60 m2, stoječi na parceli z ID znakom ... v k. o. X ter stanovanjski stavbi pripadajočega funkcionalnega zemljišča v izmeri 260 m2, ležečega na parceli z ID znakom ...; da je toženka dolžna dovoliti geometrično odmero v prejšnjem odstavku navedene stanovanjske stavbe in pripadajočega funkcionalnega zemljišča tako, da bi ta del nepremičnine predstavljal po opravljeni geometrični odmeri novo parcelo z novo ID številko; ter da je tožena stranka dolžna po pravnomočno opravljeni geometrični odmeri izdati tožniku ustrezno z.k. listino, na podlagi katere je dolžna dovoliti, da se novo nastala parcela z novim ID znakom, to je stanovanjsko stavbo s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, bremen prosto odpiše od vseh tožničinih lastnih nepremičnin z ID znakom ... v k. o. X in se prenese dosedanji lastninski naslov na nepremičnino z novim ID znakom, nato pa se pri toženkinem solastnemu deležu do celote vknjiži lastninska pravica na ime tožnika do ½ (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 85.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe in od zneska 25.900,00 EUR od 1.1. 2003 dalje (II. točka izreka). Postopek je v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 103.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve dalje ustavilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.341,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožnika. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, z ustrezno stroškovno posledico. Meni, da je bilo prvo sodišče pri svoji odločitvi pristransko. Navedbe tožnika, izpovedi prič in druge dokaze je presojalo pristransko, kar je razvidno iz popolnoma nepotrebnih navedb sodišča, kot na primer, da je tožnik še vedno poročen z drugo žensko in da ima z ženo še nerazdeljeno skupno premoženje. Navedeno je razvidno tudi iz poteka celotnega postopka, saj je sodišče dopustilo le zaslišanje strank, prič M. in J. P. - hčeri tožene stranke, ni pa dopustilo nobenega dokaza, ki ga je predlagal tožnik. Tožnik je predlagal zaslišanje prič S. Z., A. S., F. P., R. P. in T. H. tudi z namenom dokazati tožnikov prispevek tako v delu kot finančno, vendar pa je sodišče neupravičeno zavrnilo izvedbo navedenih dokazov. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje J. S. o tem, da je kupil pri njem les, Z. C. o tem, da je pri njem kupil opaže in ladijski pod ter M. S., o tem, da je napeljal elektriko po hiši. Tožnik je tako podal vse relevantne navedbe v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na izviren način v skladu s 25. členom ZTLR, zato se navedba sodišča, da je zavrnilo vse navedene dokaze zaradi pomanjkljive materialne podlage in nesmotrnosti ugotavljanja dejanskega stanja v tej smeri, izkaže le kot floskula, ne pa kot utemeljen razlog za zavrnitev vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Tožnik je v ponovljenem postopku modificiral (podredni) tožbeni zahtevek. Sodišče je očitno dopustilo spremembo tožbe, saj je odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, ni pa sprejelo ustreznega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe. S tem je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Pritožnik meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da navedbe o ustnem dogovoru izključujejo odločanje o izvirni pridobitvi lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR oziroma, da je že zaradi tega tožbeni zahtevek na podlagi 25. člena ZTLR neutemeljen. Tožnik v nadaljevanju pritožbe obširno pojasnjuje, da je v stanovanjski objekt vlagal delo in finančna sredstva ter da tožena stranka pri gradnji ni sodelovala ne fizično ne z vlaganji oziroma materialom. Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka pa pritožnik navaja, da do zastaranja ni prišlo, saj sta tožnik in J. P. skupaj obnavljala objekte in jih uporabljala do konca aprila 2007, kar pomeni, da je takrat tožnik še imel posest nad kozolcem, hlevom, stanovanjsko stavbo, senikom in boksi za konje. Nato sta se tožnik in J. P. sprla in je tožnik izgubil posest nad navedenimi objekti. Zastaralni rok je tako lahko začel teči šele konec aprila 2007, zaradi česar ni prišlo do zastaranja in je bila tožba vložena pravočasno, znotraj petletnega zastaralnega roka, to je 11. 1. 2011. Ker je tožnik izgubil posest nad vsemi objekti že konec aprila 2007 in jo ponovno pridobil kasneje istega leta, je terjatev za povrnitev večvrednosti nepremičnin že zapadla in bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, koliko je tožnik vložil svojih denarnih sredstev in dela, torej za koliko se je zaradi tega povečala vrednost nepremičnine. Glede odločitve o stroških postopka pritožba opozarja, da se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sodišča. Sodišče je toženi stranki neupravičeno priznalo tudi nagrado za postopek za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 1.667,20 EUR. V konkretnem primeru pritožba tožene stranke ni vplivala na odločitev pritožbenega sodišča, odgovor pa je obsegal le eno stran efektivnega besedila, pri čemer so zavzeta stališča popolnoma napačna.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, tudi tista, na katera je ob razveljavitvi prejšnje sodbe posebej opozorilo pritožbeno sodišče, pravilno je uporabilo materialno pravo (razen pri stroškovni odločitvi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih zatrjuje tožnik.

6. Sodišče mora izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe samo v primeru, ko tožena stranka spremembi nasprotuje. Ker je sodišče obravnavalo zahtevek tožnika po spremenjeni tožbi, je očitno spremembo tožbe dovolilo in bi bila kvečjemu lahko tožena stranka tista, ki bi spremembi nasprotovala oziroma v pritožbi uveljavljala relativno kršitev postopka, ker sodišče o spremembi ni odločilo s sklepom, zato tožnik za uveljavljanje kršitve nima pravnega interesa.

7. Tožnik je s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljal stvarno pravni zahtevek na sporni nepremičnini na dveh osnovah: na podlagi dogovora o gradnji in na podlagi določil ZTLR o gradnji na tujem svetu.

8. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da med tožnikom in zemljiškoknjižnim lastnikom sporne nepremičnine dogovor o tem, da bo tožnik zaradi (zatrjevanih) vlaganj v nepremičnino tožene stranke pridobil solastninski delež na nepremičnini tožene stranke, ni obstajal, kar pritožbeno ni sporno, je uveljavljani zahtevek na podlagi dogovora o gradnji prvo sodišče pravilno zavrnilo.

9. Pravilna je tudi na podlagi trditvene podlage tožnika(1) in izvedenega dokaznega postopka sprejeta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z gradnjo soglašala in pri njej sodelovala. Za sodelovanje pri prenovi kašče v enodružinsko hišo se ne zahteva, da bi tožena stranka morala sodelovati s fizičnim delom, lahko sodeluje tudi s finančnimi sredstvi oziroma posredno. Sodišče prve stopnje je tožniku logično pojasnilo, da če se tožena stranka za gradnjo ne bi zanimala oziroma v njej ne bi bila udeležena, potem bi ji bilo vseeno glede tega, kakšno kritino oziroma tramove se je pri gradnji uporabljalo. Življenjsko pa je tudi, da glede na starost tožene stranke (letnik 1937) ni pričakovati, da bi sama vodila gradnjo oziroma pri njej fizično sodelovala. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka razpolagala s finančnimi sredstvi ter da je finančna sredstva, ki jih je pridobila od prodaje osmih bikov in od prodaje smrekovega lesa, vložila v gradnjo. Sodišče res ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami pri Z. glede prihodkov tožene stranke, ki ga je na glavni obravnavi dne 19. 10. 2012 predlagal tožnik, vendar pa neizvedbe predlaganega dokaza tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, torej na samem naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne zavrnilo in dokazovanje zaključilo Sodelovanje tožene stranke pri gradnji izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič J. in M. P. Tožnik z lastnim zaslišanjem ni izpodbil dokazov tožene stranke, da je tožena stranka pri gradnji (najmanj) sodelovala, drugih dokaznih predlogov pa tožnik ni predlagal. Priče, ki jih v pritožbi navaja tožnik in ki jih sodišče ni zaslišalo naj bi potrjevale le tožnikov prispevek v delu in finančnih sredstvih v sporni objekt, kar pri odločitvi ni bilo pravno odločilno. Res tožena stranka v trditveni podlagi ni navajala, da je sodelovala pri gradnji tako, da je kuhala delavcem oziroma skrbela za otroke, vendar ji tega niti ni bilo potrebno, saj je sam tožnik v tožbi navajal, da je tožena stranka skupaj z J. P. s konkludentnimi dejanji podpirala gradnjo (nabavljala hrano, kuhala delavcem, čuvala otroke – glej vlogo tožeče stranke, prejeto na naroku za glavno obravnavo dne 8. 11. 2012).

10. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožnika in izvedenega dokaznega postopka, ki mu pritožbeno sodišče sledi, zaključilo, da je tožena stranka z gradnjo soglašala ter pri njej (najmanj) sodelovala, po ustaljeni sodni praksi določb o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ni mogoče uporabiti.(2) Ker tožnik ni dokazal, kot je bilo že navedeno, da bi se z zemljiškoknjižnim lastnikom dogovoril o stvarno pravnih posledicah gradnje, ki bi se kazale v pridobitvi graditeljeve solastnine na nepremičnini, ima eventuelno kot graditelj pravico zahtevati od lastnika tisto, za kar je bil obogaten.

11. S podredno postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval povrnitev več vrednosti nepremičnin zaradi njegovih vlaganj v nepremičnine.

12. V tožbi z dne 10. 1. 2011 je tožnik zahteval povračilo vlaganj v kozolec, hlev in senik na podlagi neupravičene obogatitve v višini 43.500,00 EUR. Tožbeni zahtevek v tem delu je bil pravnomočno zavrnjen z odločitvijo višjega sodišča z dne 12. 3. 2014. Na naroku za glavno obravnavo z dne 3. 9. 2014 je tožnik na drugi trditveni in pravni podlagi uveljavljal nov podredni tožbeni zahtevek. Tožena stranka naj bi bila obogatena za znesek 25.900,00 EUR iz naslova večvrednosti kozolca, hleva, boksov za konje in senika ter za znesek 60.000,00 EUR. Glede zahtevka na povračilo vlaganj v stanovanjsko hišo v višini 103.500,00 EUR, iz naslova večvrednosti nove hiše oziroma objekta, je prvo sodišče zaradi umika tožbe v tem delu ustavilo.

13. Podredni zahtevek za povrnitev dosežene koristi zaradi tožnikovega vlaganja v kozolec, hlev, bokse za konje in hlev, je prvo sodišče zaradi zastaranja pravilno zavrnilo. Na podlagi 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne primere z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Ni prerekana trditev, da je tožnik vlagal delo in sredstva v predmetne objekte v časovnem obdobju od leta 1994 do leta 2002. Tudi če sledimo pritožbeni trditvi, da je tožnik izgubil posest nad navedenimi objekti konec aprila 2007 je terjatev iz naslova večvrednosti nepremičnin zaradi vlaganj tožnika zastarala, saj je bila tožba iz tega naslova vložena šele 3. 9. 2014 in je tako petletni zastaralni rok potekel že konec aprila leta 2012. 14. Ni sporno, da tožnik živi v sporni stanovanjski hiši – prenovljeni kašči. Zato je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje,(3) da terjatev iz naslova vrednosti dosežene koristi oziroma večvrednosti nepremičnine še ni zapadla, saj še ni prišlo do prehoda koristi v sfero stranke, ki naj bi bila obogatena. Tožnik torej lahko uveljavlja zahtevek šele z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožnika na toženo stranko oziroma ko tožnik preneha uporabljati nepremičnino, katere vrednost naj bi bila z njegovimi vlaganji povečana.

15. Utemeljeno pa pritožnik opozarja v zvezi s stroški postopka na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se štejejo tudi stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven sedeža sodišča, med potrebne stroške. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave sicer res izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa je treba zagotoviti tudi ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložilo v plačilo nasprotni stranki.(4) Tožnik ni v zvezi s tem navedel nobene okoliščine, ki bi opravičevale takšno presojo.

16. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo nagrado za postopek za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 1.667,20 EUR, saj odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino dejansko ni vplival na odločitev pritožbenega sodišča. 17. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve nagrade za postopek v višini 1.155,70 EUR, nagrade za narok v višini 1.050,00 EUR, nagrade za narok po razveljavitvi sodbe v višini 1.250,40 EUR in 20,00 EUR za materialne stroške, kar skupaj znaša 3.476,10 EUR.

18. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v stroškovnem delu odločbe (IV. točka izreka) odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižalo na znesek 3.476,10 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu stroškovne odločitve, tožena stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben.

(1) Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi tožnik zgradil popolnoma novo stanovanjsko hišo na parc. št. 118 k. o. X na podlagi ustnega dogovora o skupni gradnji z vsakokratnim lastnikom predmetne nepremičnine. Z J. P. sta vlagala v izgradnjo nove stanovanjske hiše z izrecnim soglasjem dedinje nepremičnine, v preostale predmetne nepremičnine pa tudi s soglasjem prejšnjega lastnika nepremičnine J. P., ki je umrl leta 1997. Iz nadaljnje trditvene podlage tožnika še izhaja, da je tožena stranka s konkludentnimi dejanji gradnjo podpirala, saj je nabavljala hrano, kuhala delavcem in pazila otroke.

(2) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 733/2009, II Ips 282/2004. (3) Glej odločbe II Ips 403/95, II Ips 144/2005, II Ips 808/2007, I Cp 723/2010. (4) Glej Nina Betetto: Pravdni postopek s komentarjem, druga knjiga, stran 37.