Jedro

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Opredelilo se je do vseh pravno pomembnih trditev strank.

S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

7.Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je tožena stranka konkretno ni opredelila. Če sodišče kakšno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, ali šteje, da njena pripravljalna vloga vsebuje določene navedbe, ki jih ne, s tem že pojmovno ne stori očitane kršitve. Obe kršitvi tožena stranka dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.

8.Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izrek sodbe nedoločljiv in neizvršljiv, saj iz izreka izhaja, da mora tožena stranka tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa za našteto obdobje obračunati konkretno navedene zneske ter mu izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

9.Tožnik je bil od maja 2017 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu srednje medicinske sestre v intenzivnih oddelkih psihiatrije ter je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. V spornem obdobju je za vikende opravljal 12-urne izmene, od katerih mu je tožena stranka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa mu je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo, poimenovano "Planiranje in evidentiranje delovnega časa" z dne 1. 10. 2016 določalo premična referenčna obdobja). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnik za ure, ki jih je izrabil kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičen do plačila vtoževanega dodatka.

10.S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavost za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.

12.V obrazložitvi sodbe in sklepa X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca (tožena stranka v tem sporu) v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Pravilno je sklicevanje na sodno prakso pritožbenega sodišča (sodba in sklep VDSS X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VSRS VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba VDSS Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VSRS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018).

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz I. točke izreka, in mu plačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 945,33 EUR, po poteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

13.V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017 ter sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). V opombi 2 se je opredelilo do navedb tožene stranke, ki se je zavzemala za to, da ima vsaka ura opravljenega dela svoje referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno samemu pojmu referenčnega obdobja; poudarilo je, da morajo biti ta fiksna. Obstaja tudi obsežna sodna praksa pritožbenega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018). Drži sicer, da se nobena citirana odločba ne nanaša na ureditev v ZDDej oziroma zdravstvene delavce, temveč na vojake (Zakon o obrambi - Zobr) in policiste (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor - KPJS), vendar so stališča, ki jih je v zvezi z referenčnimi obdobji zavzelo Vrhovno sodišče RS (in pritožbeno sodišče), uporabna tudi v tem sporu, ker gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. V sodbi Pdp 49/2024 z dne 27. 3. 2024 pa je pritožbeno sodišče že odločalo o bistveno enaki zadevi druge delavke zoper toženo stranko in njeno stališče glede nefiksnih referenčnih obdobij zavrnilo kot nepravilno.

3.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (I. in III. točka izreka) zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243., 286. in 286.a členom ZPP ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12., 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto njenega organizacijskega navodila, o katerem je bilo odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, kar ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj (predlagatelj ni predlagal njegove odprave). Sodišče prve stopnje je z njegovo neuporabo zaradi exceptio illegalis v tem sporu poseglo v pravnomočno sodno odločbo in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravnomočnost ni mogoče obiti s kasnejšim zahtevkom, ki ne bi bil združljiv z vsebino pravnomočne sodbe. Stranke namreč zadene prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Morebitne ugovore v zvezi z nadomestitvijo razveljavitve z odpravo splošnega akta bi tožnik moral uveljavljati v kolektivnem delovnem sporu. V individualnem delovnem sporu delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev zakona ali kolektivnih pogodb. Organizacijsko navodilo ne posega v pravice delavcev, saj noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelil tožnik. Zakonska določila ne določajo konkretnejše ureditve referenčnih obdobij pri delodajalcu, pač pa določajo zgolj splošno ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. Na podlagi 52.a člena ZDDej ni sprejete sodne prakse, sodna praksa ni formalni pravni vir, sodišče je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon. Tožena stranka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja, kar je tudi storila; ker tega sodišče ni upoštevalo, je napačno ugotovilo stanje prostih dni. V obrazložitvi je sodišče zgolj navedlo, katere dokaze je izvedlo, nato pa, ne da bi se konkretno opredelilo do izpovedbe priče in drugih izvedenih listinskih dokazov, zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato odločitve o tem, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo, ni mogoče preizkusiti. Prav tako določilo 8. člena ZPP sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana, ali nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi nato presoditi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. V primeru, ko sodišče v obrazložitvi sodbe samo našteje izvedene dokaze, ne da bi jih obrazložilo, se šteje da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik ni uspel dokazati, da je na podlagi tedenskega povprečja delovnega časa prišlo do viška ur oziroma, povedano drugače, da ni prišlo do izravnave ur, niti tega dejstva iz tožnikovih razpredelnic ni mogoče razbrati. Zato pavšalno sklepanje sodišča prve stopnje, da so tožniku ostajali viški ur po končanem referenčnem obdobju, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnost tožbe. Tožnik je imel na razpolago vse podatke za sklepčno tožbo; opustil je dolžno skrbnost, dokazno breme je nosil on. Prav tako ni podal navedb in predložil dokazov, da je njegova povprečna delovna obveznost v posameznem referenčnem obdobju znašala več kot 40 ur ter da je višek ur kot proste dni izrabil zunaj referenčnega obdobja. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi (izpoved tožnika, plačilne liste). Ker je izračun vtoževane terjatve zahtevno in dolgotrajno matematično opravilo, bi moralo sodišče pritegniti sodnega izvedenca ekonomske stroke. Pravilnost izračuna sodišča je vprašljiva, ravnalo je v nasprotju z 243. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da ne gre za "navaden" dodatek za delo prek polnega delovnega časa, zato je podvržen normiranju na povprečno mesečno delovno obveznost po 6. členu Uredbe. Plačilne liste niso ustrezna podlaga za ugotovitev viškov ur, ker se nanašajo na en mesec, v zadevi pa je relevantno obdobje štirih mesecev. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bili presežki nad povprečnim tedenskim delovnim časom v posameznem referenčnem obdobju, kar bi bilo bistveno, saj bi bil le za te ure tožnik upravičen do plačila, sprotni viški ur se izravnajo v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (sodna praksa VSRS: VIII Ips 159/2018, VIII Ips 13/2017, VIII Ips 80/2015). Tožnik takega izračuna ni pripravil, sodišče pa je napačno sledilo njegovim navedbam in ugotavljalo, kdaj v referenčnem obdobju naj bi tožnik "pridelal" prosti dan in v katerem referenčnem obdobju ga je izrabil, ter ali mu je tožena stranka izplačala dodatek. Dokazno breme v tem postopku ni obrnjeno. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali je v referenčnih obdobjih prišlo do presežnih ur, ki niso bile izravnane v istem referenčnem obdobju, je podano nasprotje v za odločitev bistvenih dejstvih in je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo v bazi prostih dni s črko N označeno, če bi bil tožniku izplačan dodatek, to velja za dodatek 130 % za neizrabljeni dan (kar je razvidno tudi iz datumov koriščenja, ki so vsi na zadnji dan meseca), ne pa za dodatek 30 %, če se prosti dan izrabi po koncu referenčnega obdobja. Zmotna je domneva, da tožena stranka tožniku ni plačala dodatka 30 %, ker v bazi prostih dni ni navedbe N. Sodišče ni navedlo, ali je morebitno izplačilo preverilo v plačilnih listah. Tožena stranka se sklicuje na odgovor na tožbo, v katerem je prerekala temelj in višino zahtevka in trdi, da ni bila dolžna predložiti svojih izračunov, saj bi s tem nase prevzela trditveno in dokazno breme. Višina prisojenega je nepreverljiva, saj tožnik ni podal ustreznih izračunov skladno z obstoječo pravno podlago in pravilnimi referenčnimi obdobji. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka javni zavod in mora pri obračunavanju plač upoštevati četrti odstavek 6. člena Uredbe in ure za redno delo normirati na povprečno mesečno delovno obveznost, pri čemer se normirane ure izračunajo skladno z matematično formulo, določeno v Uredbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo presežkov ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju, zapade v plačilo z naslednjim mesecem po njihovem nastanku in ne šele po tem, ko postane znano njihovo število po koncu referenčnega obdobja. Pojmovno višek ur ne more nastati že med referenčnim obdobjem, pač pa šele prvi dan po koncu posameznega referenčnega obdobja. Priglaša stroške pritožbe.

14.Tožena stranka kot delodajalka bi lahko določila referenčna obdobja, vendar le v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnik ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani tožene stranke ta določil tako, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, tako da bi ponudila drugačno datumsko določitev obdobij. Tega niti v pritožbi ni navajala. Ni pa mogoče šteti, da je to storila s sklicevanjem na referenčna obdobja, kot jih je imela opredeljena v organizacijskem navodilu, saj je bilo v kolektivnem delovnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da so v neskladju z določbami ZDR-1, ZZDej in kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnika.

4.V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Navaja, da njeno organizacijsko navodilo ne predstavlja veljavne pravne podlage za urejanje delovnega časa v spornem obdobju. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da organizacijsko navodilo posega v pravice delavcev, zaradi česar so z njim določena nefiksna referenčna obdobja neupoštevna in v nasprotju z namenom referenčnih obdobij, ki je v tem, da se na določen dan ure izravnajo. Tožena stranka bi lahko zagotovila, da bi se presežek izrabil znotraj referenčnih obdobij. Tožnik soglaša z obrazložitvijo sodišča, da pritegnitev izvedenca ekonomske stroke ni bila potrebna. Izračun prikrajšanja pri plači je enostavna računska operacija (zmnožek števila ur, urne postavke in 30-odstotnega dodatka), ta dodatek se ne normira. Tožena stranka na tožnikov izračun ni podala konkretnih obrazloženih pripomb z izjemo sklicevanja na organizacijsko navodilo. Neizkoriščeni prosti dnevi so se beležili ločeno, niso vplivali na redni mesečni fond ur tožnika, tožena stranka mu je vsak mesec obračunala plačo za poln delovni čas. V sporu je zahteval dodatek za nadurno delo le za proste dneve, ki so bili koriščeni po poteku referenčnega obdobja, v katerem so nastali. Ob koncu vsakega referenčnega obdobja je tožnik podal izračun prikrajšanja z vsemi elementi, ki jih je upošteval (število viškov ur, tj. prostih dni, urno postavko, ki jo je upošteval ter višino dodatka za nadurno delo). Tožena stranka je na enak način obračunavala dodatek za nadurno delo za proste dneve, ki so šli v izplačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

15.Tožnik je v tožbi izhajal iz navedbe o prostih dneh (presežkih) na predloženih plačilnih listah za mesece od maja 2017 do decembra 2021 in za tako opredeljene ure zahteval plačilo dodatka za nadurno delo; skupaj je zahteval plačilo 1.772,94 EUR s pripadki. Tožena stranka temu konkretizirano ni ugovarjala - ni namreč zatrjevala, da bi bilo teh ur manj. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je ponavljala (enako tudi v pritožbi), da tožnik ni podal dovolj navedb, da bi bil njegov zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Tožena stranka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor tožene stranke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih dokazati, kar ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno dokazno breme.

16.Tožena stranka tožniku v pritožbi neutemeljeno očita, da ni podal navedb, da bi ure izrabil po koncu referenčnega obdobja, saj ravno to tožnik zatrjuje kot bistveno v tem sporu. Neutemeljeno mu tudi očita, da za svoje navedbe ni predlagal dokazov. Tožnik se je skliceval na plačilne liste, na katerih so te ure navedene, te pa je predložil že ob vložitvi tožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

17.Neutemeljeno tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožba tožnika je sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je tožena stranka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna. Tožena stranka tako zaradi nepostavitve izvedenca finančne stroke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.