Jedro

Ker sodišči nista ugotovili, da bi toženka kršila svoje pogodbene obveznosti, sta pravilno zaključili, da niso podani razlogi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 22.6.1990 in da ji je toženka dolžna povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica sama trpi pritožbene stroške.

Proti navedeni sodbi je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo revizijske stroške, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Nasprotuje zaključku sodišč, da ni dokazano toženkino neizpolnjevanje pogodbe. Že v pritožbi je opozorila, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti povzelo vsebine pogodbe in toženkine zaveze, izpolnjevanja pogodbe pa ni kritično ocenilo. Trdi, da je zaradi kršitve načela kontradiktornosti podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ter tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotavlja, da je zaključek, da izpovedi prič A. S., A. P. in A. S. niso v nasprotju s poročilom CSD in izpovedjo V. S., v nasprotju z listinami v spisu, saj je V. S. izpovedala, da CSD hrani uradni zaznamek o navedbi tožnice, da ni zadovoljna z oskrbo doma. Tudi zaključek pritožbenega sodišča, da "tožnica ni predložila nobenega dokaza glede toženkinega neizpolnjevanje pogodbe", je v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu, predvsem z izpovedmi prič V. S., M. G., A. K. in same toženke ter poročilom CSD. Poudarja, da je toženka sama izpovedala, da se je za dve leti z možem preselila k tožnici, da je toženka pripoznala, da je zoper tožnico vložila tožbo zaradi motenja posesti in da je oskrbnino za grob staršev tožnice plačevala A. K., kar je vse v nasprotju z določili pogodbe. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kritično oceniti zdravstveno stanje tožnice in njene možnosti zavedanja v času fotografiranja, ko je na podlagi fotografij zaključilo, da tožnica ni bila jezna na toženko. Tudi oddaje tožnice v dom ni mogoče šteti v smeri izvrševanja pogodbe, saj vzrok za oddajo tožnice v dom - tožničino popivanje - ni dokazan. S tem ko je tožnica podrla staro hišo, toženki ni onemogočila izvrševanja pogodbe. Do kršitve pogodbe je prišlo že med adaptacijo tožničine hiše, poleg tega pa je bilo v adaptirani hiši urejeno stanovanje, v katerem bi tožnica lahko živela, če bi bila toženka zanjo pripravljena skrbeti. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnica odšla v Ljubljano k A. K. po tem, ko jo je toženka že oddala v dom ostarelih, zoper njo vložila motenjsko tožbo, se preselila v njeno hišo, proti njeni volji sekala les v njenem gozdu in z vsem tem kršila obveznosti po izpodbijani pogodbi. Trdi, da sodišče ni ocenilo izpovedi priče A. K., niti ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo I. K. in A. K., prav tako ni sprejelo dokazne ocene zavrnjenih dokaznih predlogov. Ker se o njih ni izreklo niti pritožbeno sodišče, je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 287. členom ZPP. Meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo datum potrdila Doma ostarelih v T. in dejstvo, da toženka ni utemeljila, zakaj tega potrdila ni pridobila in v spis vložila prej, ko je bilo zdravstveno stanje tožnice še stabilno. Prvostopenjsko sodišče pa pooblaščencu tožnice tudi ni dodelilo roka, v katerem bi lahko preveril verodostojnost in popolnost tega potrdila, saj iz njega ni razvidno, ali je bila tožnica sposobna komunikacije in prepoznavanja ljudi. Poleg tega obstaja neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o tem potrdilu. Poudarja, da je toženka fotografije na zadnjem naroku 19.12.2006 vložila prepozno, dokaznega sklepa o njihovem vpogledu pa prvostopenjsko sodišče ni izdalo, čeprav jih je upoštevalo kot dokaz. Izpodbija tudi zaključek, da zadevi Kpd 60/95 (glede sečnje v gozdu) in P 257/96 (glede motenja posesti) nista pripomogli pri razjasnitvi okoliščin o izpolnjevanju pogodbe, saj so te listine, ob upoštevanju listin, ki potrjujejo, da je toženka dala tožnico v dom za ostarele in se k njej preselila, v očitnem nasprotju z razlogi sodbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere jim očita revizija. Revizija zmotno trdi, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo izpovedi priče A. K., saj je pojasnilo, da izpovedbi K. ni sledilo ter tudi obrazložilo, zakaj ne. V zvezi z zaslišanjem prič I. K. in A. K. revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica njuno zaslišanje predlagala šele na drugem naroku 18.3.2004, pri čemer ni navedla, zakaj njunega zaslišanja ni predlagala prej. Predvsem pa ni navedla, o katerih odločilnih dejstvih naj bi ti priči izpovedali oziroma kaj naj bi ti priči, ki sta bili najemnika tožničinega posestva od leta 1996 dalje, vedeli o izpolnjevanju toženkinih pogodbenih obveznosti. Zato sodišči, ki teh prič nista zaslišali, ne pojasnili tega ravnanja, nista bistveno kršili določb pravdnega postopka. Brezpredmetne so tudi revizijske trditve, da prvostopenjsko sodišče ni sprejelo dokazne ocene zavrnjenih dokaznih predlogov in da se o njih ni izreklo pritožbeno sodišče, saj zavrnjenih oziroma neizvedenih dokazov sodišče ni moglo ocenjevati. Pritožbeno sodišče je res nerodno zapisalo, da "tožnica ni predložila nobenega dokaza za neizpolnjevanje pogodbe". Vendar pa ob upoštevanju, da sta sodišči dokaze, katerih izvedbo je tožnica predlagala in ki jih poudarja v reviziji - zaslišanje prič S., G., A. K., toženke ter vpogled v poročilo CSD, v resnici izvedli in jih dokazno ocenili, ni mogoče zaključiti, da je zaradi navedenega zapisa v sodbi pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V povezavi z ostalo obrazložitvijo pritožbene sodbe, zlasti z zaključkom, da ni dokazano neizpolnjevanje pogodbe, je treba za revizijo sporno navedbo pritožbenega sodišča razlagati v smislu, da tožnica s predlaganimi dokazi ni dokazala kršitve toženkinih pogodbenih obveznosti. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v zvezi s potrdilom Doma ostarelih v T. z dne 11.4.2005. Že pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da to potrdilo ni prekludiran dokaz, ker je toženka poizvedbe v tem domu predlagala že na prvem naroku. Tudi glede verodostojnosti tega potrdila je prvostopenjsko sodišče izrecno pojasnilo, da ne dvomi v njegovo pristnost. Na naroku 19.12.2006, na katerem je toženka sodišču predložila to potrdilo, pa je pooblaščencu tožnice dalo na vpogled originalno potrdilo. Zato prvostopenjsko sodišče, ki je zavrnilo zahtevo tožničinega pooblaščenca za preložitev naroka, da bi ta lahko "preveril resničnost navedb v tem potrdilu", tudi po presoji revizijskega sodišča ni kršilo določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče ne vidi nasprotij med vsebino tega potrdila in kar je o njem navedeno v razlogih izpodbijane sodbe. Neutemeljeni so nadalje očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišči upoštevali tudi fotografije, ki jih je toženka sodišču predložila na zadnjem naroku 19.12.2006 in glede katerih prvostopenjsko sodišče ni izdalo dokaznega sklepa. Toženka je v zvezi s temi fotografijami na zadnjem naroku navedla, da jih ni mogla predložiti do prvega naroka, ker so nastale kasneje. Tudi če ne bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), pa upoštevanje teh dokazov po presoji revizijskega sodišča ne bi predstavljalo takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na podlagi teh fotografij sta namreč sodišči zaključili le, da sta bili tožnica in toženka v času, ko je bila tožnica v T., v dobrih odnosih. Ta zaključek pa za odločitev v tej zadevi ni pomemben, saj se ne nanaša izpolnjevanje toženkinih pogodbenih obveznosti.

Kot tožnica v revizija sama ugotavlja, s pretežnim delom revizijskih navedb izpodbija ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za trditve, s katerimi poskuša zatrjevana nasprotja med posameznimi dokaznimi zaključki sodišč ter izpovedmi prič in podatki iz listinskih dokazov uveljaviti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Z njimi revizija v resnici izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče, ki je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, zato teh revizijskih trditev ni upoštevalo (npr. da ni dokazano toženkino izpolnjevanje pogodbe, da izpolnjevanja pogodbe sodišče ni kritično ocenilo, da ni dokazan vzrok za oddajo tožnice v dom, da je bilo v adaptirani hiši urejeno stanovanje, v katerem bi tožnica lahko živela, če bi bila toženka zanjo pripravljena skrbeti, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kritično oceniti zdravstveno stanje tožnice in njene možnosti zavedanja v času fotografiranja, da so izpovedi prič S., P. in S. v nasprotju s poročilom CSD in izpovedjo S., da listine v zadevi Kpd 60/95 in P 257/96 skupaj z drugimi listinami nasprotujejo razlogom sodbe...).

Sodišči sta ugotovili, da se je toženka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 22.6.1990 zavezala, da bo za tožnico skrbela, tako da ji bo prala osebno in posteljno perilo, skrbela za čistočo bivalnih prostorov, priskrbela zdravnika, če bo potreben, ji prinašala potrebna zdravila ter zanjo vsakodnevno kuhala ali pa hrano tožnici zagotovila po drugem. Ugotovili sta, da je toženka prevzete obveznosti tudi izpolnjevala. Tožnici je prinašala hrano, ji prala perilo, vzdrževala je grob tožničinih staršev in dala postaviti nov nagrobnik, na tožničino posestvo je prišla tudi delat oziroma je za kmečka dela na posestvu plačevala drugim. Tožnica je marca 1996 po svoji volji odšla v dom upokojencev v S., kjer je ostala en mesec, za ta čas pa je oskrbnino plačala toženka. Nato je tožnica odšla k nečakinji A. K. v L., kjer je ostala okoli 4 mesece, nato pa je odšla v dom za starejše v T. Toženka jo je v domu upokojencev obiskovala vsaj enkrat mesečno, ji prinašala priboljške in potrebščine ter se zanimala za njeno zdravstveno stanje. Sodišči sta zaključili, da je bila toženka tedaj še vedno pripravljena spolnjevati pogodbene obveznosti, vendar ji je s svojim ravnanjem to onemogočila tožnica sama. Ta je leta 1996 kljub pogodbi o dosmrtnem preživljanju svoje posestvo prodala A. K. in K. podarila tudi večji del kupnine, čeprav sama ni imela dovolj denarja za plačevanje oskrbnine v domu upokojencev. Ker so K. tožničino hišo podrli, iz hleva pa naredili stanovanje, ki so ga oddajali v najem, toženka ni imela kam peljati tožnice, v pogodbi pa se tudi ni zavezala skrbeti za tožničine bivalne pogoje.

Ker sodišči nista ugotovili, da bi toženka kršila svoje pogodbene obveznosti, sta pravilno zaključili, da niso podani razlogi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz tretjega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo). Revizija zmotno trdi, da sodišči nista povzeli vseh toženkinih pogodbenih obveznosti. Pogodbeno določilo, da pridobi toženka premične in nepremične stvari šele s smrtjo tožnice, se namreč ne nanaša na toženkine pogodbene obveznosti, zaradi kršitve katerih se lahko zahteva razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ampak na njene pogodbene pravice. Zato so brezpredmetne revizijske trditve, da se je toženka preselila k tožnici, obdelovala njeno posestvo, sekala njen gozd, vložila motenjsko tožbo proti tožnici itd. Za uveljavljanje morebitnih kršitev pravic, ki jih je tožnica obdržala do svoje smrti in ne pomenijo izgovorjene pravice preživljanja, je ta imela na voljo druga pravna sredstva, ne pa tožbe za razveljavitev sporne pogodbe.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.