Jedro

Pri obnovi postopka mora organ, pristojen za odločanje, po prejemu predloga, najprej preizkusiti obstoj treh formalnih pogojev: pravočasnost predloga, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka, sklicujoč se na 256. člen ZUP, zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Zvezne carinske uprave št... z dne 18.9.1990. V obrazložitvi navaja, da je bila z navedeno odločbo zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice ... št... Ta je bila izdana v postopku naknadnega obračuna uvoznih davščin in je tožečo stranko zavezala k plačilu teh davščin. Pri uvozu nepremazanega papirja za tiskanje z UCD Carinske izpostave Javna skladišča ... št... z dne 4.6.1990 je namreč res šlo za material iz priloge H Protokola k sporazumu o uvozu predmetov prosvetnega, znanstvenega in kulturnega značaja (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 7/81). Vendar je bil tiskarski papir uvožen iz Avstrije, ki na dan vložitve CD ni bila pogodbenica protokola. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila uvoznih davščin. Tožena stranka tudi ugotavlja, da z odločbo Carinarnice ... št... z dne 23.11.1993 popravljeni podatek v navedeni UCD z navedbo ZR Nemčije kot dežele izvora blaga, ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot obnovitveni razlog iz 5. točke 249. člena ZUP, ne predstavlja predhodnega vprašanja. Upravna organa sta pri odločanju o upravičenosti carinske oprostitve kot odločilno dejstvo ugotavljala državo, iz katere je bil papir uvožen, ne pa države njegovega izvora. Okoliščina, na katero se predlog opira, tako ni verjetno izkazana, zato je tožena stranka predlog zavrgla na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP.

Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeni sklep. Uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v predlogu za obnovo postopka pomotoma navedla 5. točko 249. člena ZUP, v mislih pa je imela 1. točko istega določila, saj gre za novo, dejansko pa za staro dejstvo, ki je bilo odkrito naknadno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za obnovo carinskega postopka. Ker carinski zakon (CZ) glede obnove postopke nima posebnih določb, veljajo zanjo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja obnovo v členih 249 do 260. Po določbi 256. člena mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, po prejemu predloga, najprej preizkusiti obstoj treh formalnih pogojev: ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Iz izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da tožena stranka šteje, da sta prvi in drugi pogoj izpolnjena, ne pa tudi tretji. Tožena stranka je v odločbi obrazložila, zakaj navedeni, naknadni popravek podatkov v UCD, ne predstavlja predhodnega vprašanja. Sodišče se strinja s stališčem, ki ga je tožena stranka zavzela in z njegovo obrazložitvijo. Ugodnosti iz protokola veljajo namreč le za države podpisnice. Upoštevaje dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za uvoz iz Avstrije, to je države, ki ni podpisnica navedenega protokola - ta okoliščina med strankama ni sporna - je vprašanje ugotavljanja porekla blaga irelevantno. Po presoji sodišča je zato tožena stranka v zadevi tudi odločila pravilno in v skladu s tistimi določbami ZUP o obnovi, ki jih navaja kot pravno podlago svojega, v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa.

Ker so glede na navedeno tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijani sklep pa ni nezakonit, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS 77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS 97, Uradni list RS, št. 50/97). CZ, ZUP in ZUS 77 je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.