Jedro

Čeprav se tožeča stranka v vlogi na račune sklicuje v okviru dokaznih predlogov, to še ne izkazuje, da jih je tožeča stranka sodišču tudi predložila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49915/2009 z dne 20. 04. 2009 razveljavilo v 1. in 3. tč. izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 480,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 132,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo izdano v sporu majhne vrednosti je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo 23 -tih računov za dobavljeno toplotno energijo v času od 14. 11. 2007 do 12. 02. 2009. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na neizkazanosti temelja vtoževane terjatve, ker naj bi iz dokaznih listin sledilo, da je prišlo do zamenjave zavezanca iz pogodbenega razmerja, na katerem utemeljuje svojo terjatev tožeča stranka ter na nedokazanosti višine terjatve, ker tožeča stranka v dokazne namene ni predložila računov, plačilo katerih je uveljavljala s tožbenim zahtevkom.

Kar se tiče sklepanja prvostopenjskega sodišča o nedokazani višini vtoževane terjatve, tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni predložila računov, ki so temelj tožbenemu zahtevku. Takšne navedbe je razumeti kot zatrjevanje protispisnosti utemeljitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi in s tem smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Vendar so po mnenju pritožbenega sodišča takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da naj bi že iz same pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 18. 02. 2010 izhajalo, da je tožeča stranka predložila račune. Res se tožeča stranka v navedeni vlogi na račune sklicuje v okviru dokaznih predlogov. Vendar to še ne izkazuje, da jih je tožeča stranka sodišču tudi predložila. Tožeča stranka se je predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine sklicevala na 23 računov, glede katerih jo je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 05. 02. 2010 pozvalo na predložitev. Iz dohodnega žiga prvostopenjskega sodišča na pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 18. 02. 2010 (list. št. 23) je razviden popis prilog, v katerem število prilog ne presega števila računov, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka. Tudi iz popisa spisa je razvidno, da so bile ob vložitvi te pripravljalne vloge predložene le listine, popisane pod priloge A 1 – A 17, med katerimi pa ni računov, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Tudi tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 03. 05. 2010 izrecno opozorila ne nepredložitev računov s strani tožeče stranke (2. odst. 6. tč. vloge). Tožeča stranka se je v dodatni vlogi z dne 24. 05. 2010 zgolj sklicevala na to, da naj bi račune že predložila v svoji prvi pripravljalni vlogi, ne da bi temu predložila kakršnekoli dokaze. Tožeča stranka šele v pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da naj primerja navedeno težo pisemske pošiljke na ovojnici in težo same pripravljalne vloge. Ker pa so bile ob vložitvi pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 18. 02. 2010, vlogi priložene dokazne listine, ki so v spisi popisane v prilogah od A 1 do A 17, zgolj takšna primerjava ne more dokazovati, da je bilo priloženih tudi 23 računov v dveh izvodih. Zato zgolj pavšalno ponovno zatrjevanje tožeče stranke v pritožbi, da je sodišču predložila vtoževane račune, ne more biti uspešno. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je na pisemski ovojnici, s katero je bila sodišču predložena vloga tožeče stranke z dne 18. 02. 2010 navedena teža 334 g. Sama pripravljala vloga obsega tri liste formata A 4, popisane priloge v spisu (A 1 – A 17), priložene k tej vlogi, pa 27 listov istega formata. Zatrjevanju tožeče stranke, da naj bi v navedeni pošiljki bile priložene tudi kopije vtoževanih računov, zato ni mogoče slediti zgolj s primerjavo med težo same pripravljalne vloge in zaznambo o teži pisemske ovojnice. Tožeča stranka bi neskladje med obsegom listin, ki jih je v dokazne namene upoštevalo prvostopenjsko sodišče (priloge A 1 – A 17), in zaznamovano težo na pisemski ovojnici lahko utemeljila le s tem, da bi tako zaznamovana teža presegala težo dvojnega števila listov pripravljalne vloge in upoštevanih prilog, skupno torej 60 listov formata A 4. Že očitnostni preizkus primerjave navedene teže na pisemski ovojnici, s katero je tožeča stranka predložila pritožbo (34 g), ki je v dveh izvodih obsegala 6 listov formata A 4, izkazuje skladnost zabeležene teže pošiljke na ovojnici z dne 18. 02. 2010 (334 g) s številom listov, ki so bile očitno nesporno v tej pošiljki (60). Ni mogoče torej pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče ni upoštevalo vseh predloženih listin oziroma navedbam o pomoti sodišča pri evidentiranju predloženih dokaznih listin. S tem pa je ovržen tudi pritožbeni očitek glede smiselno zatrjevane protispisnosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti višine terjatve.

Ker tožena stranka torej ni uspela dokazati višine vtoževane terjatve, se izkažejo kot nerelevantni pritožbeni očitki v delu, s katerimi izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede samega temelja vtoževane terjatve, saj tožeča stranka tudi v primeru drugačnih ugotovitev s tem v zvezi, s tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.