Jedro

Zneski družinske pokojnine, ki bi morali biti izplačani tožnicam, so izhajali že iz obdobja pred 1. 1. 2000. Tožena stranka je bila v zamudi z njihovim izplačilom brez krivde tožnic, vendar je zakon (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1) posledice takšne zamude v obliki odškodnine v višini zamudnih obresti določil šele s 1. 1. 2000. Zato je bila od uveljavitve te določbe tožena stranka dolžna od skupnega zneska obrokov družinske pokojnine pred 1. 1. 2000, prav od takrat dalje izplačati tožnicam odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Zaradi pomanjkanja pravne podlage pa ni bilo razlogov, da bi te zamudne obresti (oziroma odškodnino v takšni višini) obračunali že za obdobje pred 1. 1. 2000.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu najprej odločalo s sodbo z dne 5. 1. 2005 in toženi stranki naložilo, da tožnicam plača zakonske zamudne obresti od zneska 3.243.553 SIT od 5. 4. 2002 do 8. 5. 2002, zavrnilo pa je zahtevek tožnic za plačilo 3.873.314,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo dodatka za rekreacijo za leta 1996 do 2001 v skupnem znesku 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje s sodbo z dne 14. 9. 2006. Revizijo tožnic zoper odločitev o zahtevku iz naslova dodatka za rekreacijo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008 zavrglo, v ostalem delu pa reviziji ugodilo in sodbo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 3.873.314,17 SIT (16.163,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnicam 6.805,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2002 dalje do plačila ter jim povrniti stroške postopka, višji zahtevek pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti v skladu z drugim odstavkom 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnicam naknadno, in sicer na podlagi sodbe Višjega Delovnega in socialnega sodišča Psp 90/2000 z dne 12. 10. 2001, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Ps 187/96 z dne 16. 2. 2000 priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu oziroma očetu od 1. 3. 1995 dalje, to pokojnino pa je tožena stranka tožnicam izplačala dne 9. 5. 2002. Odškodnino po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 je sodišče določilo tako, da je zapadle zneske družinske pokojnine za čas do 1. 1. 2000 obrestovalo od tega datuma do plačila, torej do 9. 5. 2002, zneske, ki so zapadli v plačilo po 1. 1. 2000 pa je obrestovalo od posameznih datumov zapadlosti do plačila in v skladu s četrtim odstavkom 276. člena ZPIZ-1 od tako dobljenega zneska odškodnine tožnicam priznalo tudi zamudne obrestmi od 9. 7. 2002 dalje. Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov že v času od 11. 10. 1995 do 31. 12. 1999, saj za to ni bilo podlage v določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki do takrat še ni veljala. Tudi po prejšnjih predpisih, tj. Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) in po 279. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) ni bilo podlage za plačilo odškodnine oziroma zakonskih zamudnih obresti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, pri čemer je na pritožbeno navedbo o tem, da tožnicam pripada tudi dodatek za rekreacijo, navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje ta del zahtevka zavreči, saj je bilo o njem že pravnomočno razsojeno, vendar zaradi razlogov po 359. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) v takšno odločitev ni poseglo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so revizijo vložile tožnice in tožena stranka.

5. Tožnice izpodbijajo pravnomočno sodbo v delu, v katerem je bil njihov zahtevek zavrnjen. Navajajo, da jim je bila naknadno priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu oziroma očetu vse od 1. 3. 1995 dalje, zaradi česar so upravičene do izplačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih zapadlih zneskov pokojnine za vse obroke le-te od 11. 10. 1995 dalje. Zahtevo za družinsko pokojnino so uveljavljale že 11. 8. 1995, tožena stranka pa bi o tej zahtevi morala odločiti v roku 60 dni po vložitvi. S pridobitvijo pravico do družinske pokojnine so pridobile tudi pravico do mesečnih pokojninskih prejemkov in s tem do dodatka za rekreacijo od leta 1996 do 2001, v skupnem znesku 300.000 SIT.

6. Tožena stranka je vložila revizijo zoper pravnomočno odločitev sodišča v delu, v katerem je sodišče zneske družinske pokojnine, ki so zapadli pred 1. 1. 2000 seštelo, od tega seštevka pa za čas od 1. 1. 2000 do plačila pokojninskih dajatev tožnicam priznalo odškodnino v višini 5.193,78 EUR. Navaja, da je dajatve, ki so nastale in zapadle v plačilo pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1 v celoti in ves čas treba obravnavati po določbah prej veljavnega ZPIZ. Enako velja tudi za posledice nepravočasnega plačila teh dajatev. Sodišče je kršilo določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.) o prepovedi povratne veljave zakonov.

7. Tožnice so v odgovoru na revizijo prerekale navedbe tožene stranke in predlagale zavrnitev revizije tožene stranke.

8. Reviziji nista utemeljeni.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

10. Tožnice se v reviziji sklicujejo tudi na to, da jim pripada dodatek za rekreacijo, vendar je bil njihov zahtevek iz tega naslova pravnomočno zavrnjen že s sodbo pritožbenega sodišča Psp 178/2005-2 z dne 14. 9. 2006, revizije zoper odločitev o tem zahtevku pa revizijsko sodišče ni dopustilo, temveč jo je v tem delu zavrglo s sklepom VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008. V nadaljevanju sodišče prve stopnje o tem zahtevku ni več odločalo, saj to iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2008 ne izhaja. Protispisni in sicer tudi neutemeljeni so razlogi sodišča druge stopnje, ki je navedlo, da bi „ob ponavljanju zahtevka za izplačilo dodatka za rekreacijo na naroku 2. 4. 2008 sodišče prve stopnje moralo tožbo, kolikor se nanaša na plačilo dodatka za rekreacijo, zavreči,“ ker so se pritožile v tej smeri le tožnice, pa v odločitev v zavrnilnem delu sodbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka sodišče ni poseglo. Iz zapisnika z naroka z dne 2. 4. 2008 namreč ne izhaja, da bi tožnice kakorkoli omenile ali celo ponovno zahtevale plačilo (1) dodatka za rekreacijo, niti iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi o tem odločilo v zavrnilnem delu. Tako je sodišče druge stopnje le v razlogih obrazložitve potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za rekreacijo, ki pa je sploh ni bilo. Zato tudi revizija zoper odločitev, ki dejansko ne obstaja, ne pride v poštev; tudi če bi, bi jo bilo treba zavreči že iz razloga, ker gre v tem delu za premoženjski socialni spor, ki ne dosega revizijskega minimuma (glej obrazložitev v prejšnjem sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008). Glede na to revizijsko sodišče revizijskih navedb tožnic glede dodatka na rekreacijo ni upoštevalo.

11. Revizijsko sodišče je že v razlogih sklepa VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008 obširno navedlo in pojasnilo podlage za odločitev v tem sporu. Pri tem je izrecno opozorilo na drugačno zakonsko ureditev možnih zahtevkov upravičencev, ki jim je bila naknadno priznana pravica do dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pred letom 2000 in po tem.

12. Za presojo o tožbenem zahtevku pred 1. 1. 2000 je pomembno, da bi tožnice sicer lahko uveljavljale tudi zamudne obresti v skladu z določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, po kateri od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo, vendar pa tega niso storile pred 1. 1. 2000, temveč šele v letu 2002. Tožnice tudi niso uveljavljale odškodninske odgovornosti za škodo zavoda, ki naj bi jo ta povzročil z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami ZOR in 289. členu ZPIZ. Zato je bil njihov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov družinske pokojnine, ki so zapadli pred 1. 1. 2000, utemeljeno zavrnjen.

13. Pač pa obstaja podlaga za ugoditev njihovemu zahtevku za čas po 1. 1. 2000, in sicer po določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki predstavlja novost glede na prejšnjo ureditev. Po tej določbi namreč v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu pripada v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi bil posamezni znesek izplačan, pa do izvršitve odločbe.

14. Zneski družinske pokojnine, ki bi morali biti tožnicam izplačani, so izhajali že iz obdobja pred 1. 1. 2000. Tožena stranka je bila v zamudi z izplačilom teh zneskov družinske pokojnine brez krivde tožnic, vendar je zakon (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1) posledice takšne zamude v obliki odškodnine v višini zamudnih obresti določil šele s 1. 1. 2000. Zato je bila od uveljavitve te določbe tožena stranka dolžna od skupnega zneska obrokov družinske pokojnine pred 1. 1. 2000, prav od takrat dalje izplačati tožnicam odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Zaradi pomanjkanja pravne podlage pa seveda ni bilo razlogov, da bi te zamudne obresti (oziroma odškodnino v takšni višini) obračunali že za obdobje pred 1. 1. 2000. 15. Na drugi strani so neutemeljeni ugovori tožene stranke, da je iz razloga, ker so dajatve iz naslova družinske pokojnine nastale in zapadle v plačilo pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, treba te dajatve v celoti in ves čas obravnavati po določbah prej veljavnega ZPIZ. To je tožena stranka storila že sama. Določbe ZPIZ je upoštevala pri odločanju in odmeri pravice tožnic do družinske pokojnine (v povezavi s 391. členom ZPIZ-1), kot pravici iz zavarovanja. Vendar pa to ne pomeni, da enako velja tudi za pravico do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki ne predstavlja pravice iz zavarovanja. To tudi ne pomeni, da se tožena stranka lahko že s tem, ko je odmerila pokojnino po starih predpisih, izogne tudi odškodnini po novi določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ravno obratno. Tožena stranka je bila dolžna to zakonsko določbo upoštevati tako kot se glasi in poleg dajatev iz zavarovanja (priznanih in obračunanih po ZPIZ) upravičencem priznati in izplačati tudi odškodnino v skladu z drugim in četrtim odstavkom 276. člena ZPIZ-1, takoj ko je ta določba začela veljati. To tudi ne predstavlja posega v pridobljene pravice, ki ga prepoveduje 155. člen Ustave. Sodišče namreč s tem tožnicam ni priznalo odškodnine za čas zamude tožene stranke v obdobju pred uveljavitvijo ZPIZ-1, temveč šele po tem.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo. Ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je sklenilo tudi, da tožnice same krijejo stroške tega odgovora (155. člen ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): To bi pomenilo, da bi morale celo ponovno vložiti tožbo oz. postaviti zahtevek za plačilo dodatka za rekreacijo.