Jedro

Sodediča je mogoče postaviti za skrbnika zapuščine le, če ostali dediči s tem soglašajo oziroma če je nepristranski in vreden zaupanja. Glede na to, da so dediči med seboj v sporu in predlaganemu skrbniku zapuščine oporekajo pravici do dedovanja, slednji ni primeren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za postavitev začasnega skrbnika zapuščine v osebi S.J. (1. točka izreka), dediču F. L., pa do konca zapuščinskega postopka prepovedalo kakršenkoli nedopusten posek lesa na gozdnih parcelah, last zapustnika J.L. (2. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu (odločitvi iz 1. točke izreka) sta se pravočasno pritožila dediča S.J. in T. J. ter navedla, da sorazmerno široko formulirana določba 131. člena ZD sodišču daje precejšnjo mero diskrecije oziroma proste presoje glede odločanja o začasnem skrbniku zapuščine. Po prepričanju pritožnikov ta določba zahteva od sodišča primerne ukrepe prav v situacijah, kot je obravnavana, ko je zapuščinski postopek po pokojniku, umrlem že leta 2009, prekinjen zaradi pravde na ugotovitev neveljavnosti zapustnikove oporoke. Pravno stanje glede premoženja zagotovo ne bo dokončno razrešeno še mnogo let, kar omogoča, da bo predmet zapuščine v realnosti uničen ali vsaj zelo ogrožen, tudi zaradi ravnanja enega izmed dedičev, F. L., ki si jemlje izključne pravice razpolaganja z zapuščino. Pravna država pravice dedičev mora zaščititi in to ne zgolj po poti naknadnih tožb, pač pa zlasti z ukrepi, ki naj premoženje in pravice dedičev zavarujejo tekom zapuščinskega postopka, čemur je namenjena prav določba 131. člena ZD. Za skrbnika zapuščine je res predlagan eden izmed dedičev, vendar pritožnika v tem ne vidita nobenega problema. V predmetni zapuščini namreč ne gre za potrebo po zastopanju zapuščine v smislu, da naj bi skrbnik v imenu vseh dedičev tožil in bil tožen, izterjeval ter izplačeval dolgove, ampak v potrebi po ohranjanju zapuščine na način, da se s postavitvijo skrbnika prepreči uničevanje zapuščine.

3. Ostali udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče (prvi odstavek 131. člena Zakona o dedovanju).

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje je zanjo navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Odločitev sodišča je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki dopušča postavitev sodediča za skrbnika zapuščine po določbi 131. člena ZD le, če dediči soglašajo oziroma če je nepristranski in vreden zaupanja vseh dedičev (1). Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pritožnika v sporu z dedičem F. L. in mu celo oporekata pravico do dedovanja ona podlagi poroke, kar že samo po sebi zadošča sklep, da S.J. ni primeren za skrbnika zapuščine, za nameček pa so tudi sicer v sporih, ki so botrovali začetkom kazenskih postopkov.

7. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru dejstvo, da je predlagani skrbnik zapuščine S.J. tudi eden od dedičev, ne preprečuje postavitve njega za začasnega skrbnika. Logična razlaga 131. člena ZD ne dopušča drugačnega zaključka, kot ga je naredilo že sodišče prve stopnje. Neprepričljiv je pritožbeni argument, da v konkretnem primeru ne gre za potrebo po zastopanju zapuščine v smislu 131. člena ZD (tožiti in biti tožen, izterjevati in izplačevati dolgove), ampak za potrebo ohranjanja zapuščine oziroma preprečitve uničevanja in odtujevanja s strani enega od dedičev. Navedeno ne spremeni dejstva, da je predlagani skrbnik zapuščine sodedič in da med sodediči potekajo spori, kar izključuje njegovo postavitev. Interes pritožnikov po ohranjanju zapuščine pa je sodišče prve stopnje upoštevalo s tem, ko je dediču F. L. do konca zapuščinskega postopka prepovedalo kakršenkoli nedopusten posek lesa na gozdnih parcelah, last zapustnika J. L..

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dedičev S. J. in T. J. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Npr. VSL I Cp 1309/2000, VSL I Cp 591/2010,VSL I Cp 1215/2001, VSL II Cp 769/2009.