Jedro

Tožnik utemeljeno zatrjuje, da mu ni bilo omogočeno, da vrednost nepremičnine oziroma svojega solastninskega deleža na njej dokazuje z dokazili, predvidenimi v 6. členu Pravilnika, pač pa je moral slediti pozivu ter podati oceno vrednosti v smislu izjave, v skladu s 7. členom Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči. Kot popoln laik in v hudi stiski niti ni mogel navesti realne vrednosti, kajti ta je občutno nižja, realni vrednosti pa tudi ne ustreza ocena vrednosti GURS, ki še ni dokončna.

V postopku ugotovljena vrednost tožnikovega solastninskega deleža na nepremičnini nedvomno presega premoženjski cenzus iz 1. odstavka 23. člena ZSV tudi glede na vrednost takih in podobnih nepremičnin na nepremičninskem trgu. Vendar pa je odločba v tem delu neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Organ za BPP v postopku za ugotavljanje vrednosti tožnikovega premoženja kršil pravila postopka ter je ta kršitev mogla vplivati na odločitev v zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, strokovne službe za BPP št. BPP 426/2011 z dne 30. 9. 2011 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi plačil denarnih obveznosti iz delovnega razmerja. BPP tožniku ni bila odobrena, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik solastnik do 1/4 stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja in dvorišča, vpisanih v posestnem listu št. 85 k.o. ... ter je po njegovi lastni oceni vrednost njegovega deleža na navedeni nepremičnini 22.142,00 EUR. S tem pa tožnikovo premoženje presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki v času odločanja znaša 13.866,60 EUR, zaradi česar se mu v skladu z določbo 1. odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) brezplačna pravna pomoč ne more odobriti.

Tožnik v tožbi navaja, da BPP nujno potrebuje zaradi delovnopravnega postopka zoper delodajalca. Navaja, da vrednost njegovega premoženja v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bila pravilno ugotovljena, saj je organ za BPP ni ugotavljal v skladu s 6. in 7. členom Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa način ugotavljanja prihrankov in premoženja v skladu z določbami 23. člena ZSV. Šele ko bi ta organ ugotovil, da vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti na način iz 6. člena Pravilnika, bi mogel postopati po 7. členu, po katerem se vrednost lahko ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi. Zatrjuje, da v izpodbijani odločbi ugotovljena vrednost ne temelji niti na verodostojni izjavi, saj za to tožnik ni usposobljen ter je neuk, pač pa gre le za splošni podatek, kar pa za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev ni v skladu s pravili splošnega upravnega postopka. Predlaga, naj sodišče v dokazne namene vpogleda v spisno dokumentacijo, opravi poizvedbe glede kazenske ovadbe zoper delodajalca, zasliši tožnika ter po potrebi angažira izvedenca zaradi ocene dejanske vrednosti nepremičnine. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je tožnik upravičen do BPP od 11. 6. 2011 dalje oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu za BPP v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu s 7. členom Pravilnika organ vrednost premoženja ugotovil na podlagi izjave tožnika. Za tak način ugotavljanja vrednosti premoženja se je organ odločil po tem, ko je ugotovil, da vrednosti premoženja ne more ugotoviti na podlagi 6. člena Pravilnika. Tožnik je v svoji izjavi navedel, da je vrednost njegovega dela premoženja na predmetni nepremičnini 22.142,00 EUR. Glede na izjavo tožnika in tudi glede na splošno znano vrednost takih in podobnih nepremičnin na nepremičninskem trgu organ ni imel nikakršnega razloga, da bi dvomil v pravilnost ocene tožnika. Meni, da ni potrebe po postavitvi sodnega izvedenca, kot predlaga tožnik v tožbi, saj bi to znatno podaljšalo in podražilo postopek dodelitve BPP. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku odklonjena BPP, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da vrednost njegovega premoženja presega premoženjski cenzus, določen v 1. odstavku 23. člena ZSV, ki ga je po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči treba uporabiti (med drugim) za ugotavljanje premoženja prosilca in njegove družine. Tožnik v tožbi zatrjuje, da vrednost njegovega premoženja v postopku ni bila ugotovljena z dokazi, ki jih določa Pravilnik, na uporaba katerega glede načina ugotavljanja premoženja oziroma njegove vrednosti odkazuje ZSV v 2. odstavku 23. člena, in je v posledici tega ugotovljena nepravilno.

Po 6. členu Pravilnika se premoženje in njegova vrednost, če gre za nepremičnine, ugotavlja iz zadnje odločbe o odmeri davka od premoženja, odločbe o odmeri davka od prometa nepremičnin, odločbe o odmeri davka na dediščino, odločbe o odmeri davka na darila; če premoženje ni obdavčljivo ali odločba o odmeri davka še ni bila izdana ali ni dokončna, se premoženje in njegova vrednost ugotavlja iz kupoprodajne pogodbe, sklepa o dedovanju, darilne pogodbe ali drugega pravnega naslova, na podlagi katerega je upravičenec premoženje pridobil. Po 7. členu Pravilnika pa se, če premoženja oziroma njegove vrednosti ni mogoče ugotoviti na način iz 6. člena, ta ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi.

Iz spisne dokumentacije upravnih spisov je razvidno, da je organ za BPP tožnika na podlagi 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 3. odstavka 20. člena ZBPP pozval, naj nepopolno prošnjo dopolni tako, da glede nepremičnine, ki jo je navedel v prošnji, poda opis ter oceno njene vrednosti oziroma svojega solastninskega deleža na nepremičninskem trgu, z grožnjo zavrženja njegove prošnje za BPP, če bi po nalogu organa za BPP tako ne ravnal. Glede na to tožnik utemeljeno zatrjuje, da mu ni bilo omogočeno, da vrednost nepremičnine oziroma svojega solastninskega deleža na njej dokazuje z dokazili, predvidenimi v 6. členu Pravilnika, pač pa je moral slediti pozivu ter podati oceno vrednosti v smislu izjave, v skladu s 7. členom Pravilnika, pri čemer zatrjuje, da kot popolni laik in v hudi stiski niti ni mogel navesti realne vrednosti, kajti ta je občutno nižja, realni vrednosti pa tudi ne ustreza ocena vrednosti GURS, ki še ni dokončna. Iz izpodbijane odločbe sicer še izhaja, da v postopku ugotovljena vrednost tožnikovega solastninskega deleža na nepremičnini nedvomno presega premoženjski cenzus iz 1. odstavka 23. člena ZSV tudi glede na vrednost takih in podobnih nepremičnin na nepremičninskem trgu. Vendar pa je odločba v tem delu neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti, tako da sodišče ne more presoditi tožbene navedbe, da v postopku ugotovljena vrednost nepremičnine ni realna. To pa po presoji sodišča pomeni, da je organ za BPP v postopku za ugotavljanje vrednosti tožnikovega premoženja kršil pravila postopka ter je ta kršitev mogla vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče še dodaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo protispisno navaja, da je organ postopal po 7. členu Pravilnika po tem, ko je ugotovil, da vrednosti premoženja na način iz 6. člena Pravilnika ni mogoče ugotoviti, saj iz upravnega spisa to ne izhaja (in tudi ne iz izpodbijane odločbe).

Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, sodišče pa ugotovljenih kršitev v svojem postopku ni odpravilo, je tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu za BPP v ponovni postopek. V tem postopku bo ta moral pri ugotavljanju vrednosti premoženja tožnika temu omogočiti dokazovanje vrednosti nepremičnine v skladu z določbami 6. člena Pravilnika, če pa s temi dokazi vrednosti premoženja ne bo mogoče ugotoviti, pa v skladu z določbo 7. člena Pravilnika z izjavo tožnika ali z drugimi dokazi po določbah ZUP.

Tožnikovemu stroškovnemu zahtevku pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo povrnitev stroškov postopka v skladu z 2.odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.