Jedro

V cestnem prometu protipredpisno ravnanje enega udeleženca ne izključuje odgovornosti drugega, zato v takem primeru vprašanja vzročne zveze ni mogoče reševati po principu prekinitve vzročne zveze.

V okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 325. člena KZ) bi bilo mogoče drugostopenjsko sodbo v povezavi z vprašanjem vzročne zveze izpodbijati le v primeru, če bi sodišče pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, vendar pa bi na podlagi pravnih izhodišč (teorij o vzročnosti) sprejelo napačno pravno oceno dogodkov glede vzročne zveze in posledično glede obstoja kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je sodbo z dne 10.5.2004 obsojenega B.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojenca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ.

Zoper sodbo Višjega sodišča je vrhovni državni tožilec A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s "1. odstavkom" (pravilno: 1. točko) 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona (1. in 2. odstavek 325. člena) glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje. Predlagal je, da Vrhovno sodišče, ker je zahteva vložena le v obsojenčevo škodo, zgolj ugotovi, da je bil zakon kršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obsojenec dne 13.7.2002 okoli 22.00 ure po regionalni cesti iz smeri K. proti Š.L. vozil v nasprotju s cestno prometnimi predpisi z neprilagojeno in nedovoljeno hitrostjo 87 km/h in pričel z zaviranjem takoj, ko je pri tej hitrosti mogel zagledati oškodovanko, ki je, kljub prometnemu znaku STOP in v nasprotju s predpisi, s kolesom zapeljala s stranske ceste na prednostno cesto, po kateri je pripeljal obsojenec v trenutku, ko je bil oddaljen približno 41 m. Ugotovilo je, da bi obsojenec lahko ustavil, če bi ob zagledanju oškodovanke vozil največ 66 km/h (prilagojena oziroma dovoljena hitrost je znašala 60 km/h). Ocenilo je, da nepravilnosti v vožnji oškodovanke "ne prekinejo vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in smrtjo oškodovanke" in da so upoštevne le za odmero kazni.

Sodišče druge stopnje je na seji senata brez navzočnosti strank ugodilo zagovornikovi pritožbi, izpodbijano sodbo spremenilo in obsojenca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker naj ne bi bilo dokazano, da je storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen. Po mnenju pritožbenega sodišča naj bi sodišče prve stopnje "zmotno zaključilo, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo prekoračitvijo dovoljene hitrosti in nastalo prometno nesrečo ter posledično smrtjo oškodovanke". Pritrdilo je oceni prvostopenjskega sodišča, da je nevarno prometno situacijo povzročila oškodovanka in hkrati opozorilo na pomen načela zaupanja v cestnem prometu. Ugotovilo je, da obsojenec v danih okoliščinah ni mogel pričakovati, da bo oškodovanka nepričakovano pred njim na kolesu prečkala cesto, posebej še, ker ni bilo nobenega znaka, ki bi ga opozarjal na stransko cesto, ki vodi na pokopališče ali na kakršnokoli drugo morebitno oviro v prometu.

Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče druge stopnje z izrekom oprostilne sodbe kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Kot odločilno dejstvo, ki je bilo v postopku ugotovljeno, izpostavlja, da bi obsojenec pri dovoljeni hitrosti (kaj šele primerni hitrosti) zlahka ustavil svoje vozilo. Navaja tudi, da v tem primeru ne gre za vprašanje obstoja (prekinitve) vzročne zveze, kot skuša prikazati sodišče prve stopnje, pač pa (ob ugotovljenih kršitvah cestno-prometnih predpisov obeh udeležencev) kvečjemu "za deljeno odgovornost", kjer pa je prispevek posameznega kršitelja upošteven le pri odmeri kazni. Vložnik zahteve je mnenja, da je višje sodišče samo ugotovilo vsa odločilna dejstva glede vzročne zveze in "da mu je ostala le še subsumpcija pod pravo kazensko pravno normo", ta pa naj ne bi dopuščala izreka oprostilne sodbe.

Vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico je sestavni del kaznivega dejanja; če takšne vzročne zveze ni, tudi kaznivo dejanje ne obstaja. Vzročna zveza ni zgolj empirično, pač pa tudi vrednostno vprašanje. To pomeni, da za izpolnjenost biti inkriminacije ne zadošča le ugotovitev, da sta obtoženčevo ravnanje in posledica v razmerju vzroka in posledice (vzročnost kot empirična kategorija, ki se ugotavlja predvsem z uporabo ekvivalenčne teorije vzročnosti). V okviru pripisovanja posledice storilčevemu ravnanju je potrebna tudi vrednostna presoja. Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice pa je treba najprej izhajati iz teorije o adekvatni vzročnosti in presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru, ko je ugotovilo protipredpisno ravnanje obeh udeležencev prometne nesreče, vprašanje obstoja vzročne zveze razrešilo s preprostim sklepom, da do nesreče ne bi prišlo, če bi obsojenec vozil z dovoljeno hitrostjo (ekvivalenčna teorija). Sodišče druge stopnje pa je zanikalo obstoj vzročne zveze (zgolj) na podlagi sklepa, da je bilo ravnanje oškodovanke za obsojenca nepredvidljivo. Pravilnost (vsebinska in procesna) ene ali druge odločitve presega okvir vložene zahteve, zato Vrhovno sodišče pravnomočne sodbe ni presojalo s teh vidikov.

Vložnik zahteve sicer pravilno nakazuje, da v cestnem prometu protipredpisno ravnanje enega udeleženca ne izključuje odgovornosti drugega in da v takem primeru vprašanja vzročne zveze ni mogoče reševati po principu prekinitve vzročne zveze. Ne pojasni pa, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, oziroma zakaj meni, da dejanje (v povezavi z vprašanjem vzročne zveze), zaradi katerega se obtoženec preganja, je kaznivo dejanje. V opisu kaznivega dejanja je vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestno-prometnih predpisov in oškodovankino smrtjo povsem določno zatrjevana. Sodišče druge stopnje je vprašanje vzročne zveze presodilo drugače kot prvostopenjsko sodišče in ugotovilo, da ta ni podana, pri čemer ne le iz obrazložitve sodbe, temveč tudi iz pravnega temelja za izrek oprostilne sodbe, na katerega se sklicuje (3. točka 358. člena ZKP) izhaja, da je na opisan način o vzročni zvezi odločalo kot o dejanskem, ne pa kot pravnem vprašanju. Četudi vložnik zahteve v takšni presoji izpodbijane sodbe vidi zgolj "napako v subsumpciji pod kazenskopravno normo", glede na doslej povedano očitno izpodbija le dejansko stanje v zvezi z vzročno zvezo, kot ga ugotavlja višje sodišče. V okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 325. člena KZ) bi bilo mogoče drugostopenjsko sodbo v povezavi z vprašanjem vzročne zveze izpodbijati le v primeru, če bi sodišče pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, vendar pa bi na podlagi pravnih izhodišč (teorij o vzročnosti) sprejelo napačno pravno oceno dogodkov glede vzročne zveze in posledično glede obstoja kaznivega dejanja.

Ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).