Jedro

Glede na to, da so bila ob izdaji izpodbijane odločbe vsa zadevna zemljišča opredeljena kot kmetijska zemljišča, so pravno nepomembne tožbene navedbe, da ta zemljišča niso namenjena za kmetovanje, pač pa za izgradnjo golf igrišča, in da je njihova opredelitev za kmetijska zemljišča začasne narave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Kmetijska inšpektorica je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot zakupnici oziroma imetnici pravice na zemljiščih odredila, da na kmetijskih zemljiščih s parc. št. navedenimi v 1. točki izreka, vsa k.o. A., v skupni velikosti 280.917 m², očisti vso zarast, nizke in visoke grmovnice ter drevnine s koreninskim sistemom, jih odstrani s parcel in površine uporablja v kmetijske namene ter jih vsaj enkrat letno pokosi (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Na kmetijskih zemljiščih s parc. št. navedenimi v 2. točki izreka, vsa k.o. A., v skupni velikosti 155.795 m², mora očistiti vso zarast in grmovje ter odstraniti zapuščena posušena drevesa s koreninama intenzivnega breskovega nasada, navedena zemljišča uporabljati v kmetijske namene in jih vsaj enkrat letno pokositi (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Na zemljiščih, ki so delno kmetijska in delno stavbna zemljišča, to je na parc. št. 3202/1 in 2997/2, obe k.o. A., v skupni velikosti 1.419 m², pa mora očistiti in izkrčiti vso zarast in grmičevje z drevninami ter jih odstraniti iz teh površin in jih nadalje uporabljati v kmetijske namene in jih vsaj enkrat letno pokositi (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Naložene ukrepe mora izvesti do 1. 5. 2011 (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe kmetijska inšpektorica navaja, da je bil dne 19. 8. 2010 opravljen ogled zemljišč navedenih v izreku odločbe. Ugotovljeno je bilo, da so že več let zapuščena, zapleveljena in neobdelana, na nekaterih zemljiščih pa je tudi zapuščen intenzivni nasad breskev, ki se je posušil. Da je uporabnica in najemnica zadevnih zemljišč tožeča stranka izhaja iz pogodbe o oddaji in prodaji zemljišč za golf igrišče, št. 46401-70/2004 z dne 22. 9. 2005, sklenjeno med tožečo stranko, Občino Piran in Skladom kmetijskih zemljišč RS, ki je vknjižena v zemljiški knjigi (v nadaljevanju Pogodba). Z ugotovljenim je bila tožeča stranka seznanjena dne 2. 9. 2010. Ugovarjala je, da je bil namen sklenitve Pogodbe v izgradnji golf igrišča in ne v obdelavi kmetijskih zemljišč. V postopku so spremembe prostorskih aktov Občine Piran. Predvidena so namreč nadomestna kmetijska zemljišča, tožeča stranka pa se je zavezala, da jih bo usposobila za kmetijsko obdelavo. Nalaganje dvojnih obveznosti, to je vzdrževanja območja namenjenega za golf igrišče in usposobitev nadomestnih zemljišč, je nedopustna. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe kmetijska inšpektorica navaja, da iz potrdila Občine Piran o namenski rabi zemljišč, št. 3501-603/2010 z dne 15. 10. 2010, izhaja, da so vsa zadevna zemljišča opredeljena kot kmetijska, razen parc. št. 3202/1 in 2997/2, obe k.o. A., ki sta opredeljeni tudi kot stavbno zemljišče. Vrsta rabe zemljišč je razvidna iz razpredelnice, ki je sestavni del obrazložitve, ugotovljena pa je bila z vpogledom v evidenco katastra. V skladu z določbo 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) mora lastnik oziroma zakupnik kmetijskega zemljišča to obdelovati in kmetijsko proizvodnjo prilagajati ekološkim in talnim razmeram na predpisan način in zagotavljati trajno rodovitnost tal kot dober gospodar. Po določbi 6. člena ZKZ pa se določbe 7. člena tega zakona uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Kmetijska inšpektorica se sklicuje še na določbe Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, po katerih mora dober gospodar obdelovati kmetijsko zemljišče v skladu z zakonom ter na zemljišču v rabi izvajati najnujnejše ukrepe, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje kmetijsko zemljišče. Glede na citirane določbe in ugotovljeno dejansko stanje je tožeči stranki izrekla ukrepe kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, v kateri je navedla smiselno enake ugovore kot jih je navedla že pred organom prve stopnje. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (zdaj: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje), je z odločbo, št. 0611-3447/2010/2 z dne 17. 1. 2011, njeno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka predmetnih zemljišč ne uporablja v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ, po kateri je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Tožeča stranka je v zakup vzela kmetijska zemljišča, ki so kot taka še vedno opredeljena, zato je dolžna, ne glede na pogodbena določila, spoštovati kogentne norme. Njena obveznost zagotovitve nadomestnih kmetijskih zemljišč, ki izhaja iz Pogodbe, pa ni pravno pomembna za predmetni postopek.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Tako kot tekom upravnega postopka tudi v tožbi ugovarja, da je nedopustno, da ji tožena stranka nalaga dvojne obveznosti. V skladu s Pogodbo je namreč dolžna zagotoviti in usposobiti nadomestna kmetijska zemljišča, izpodbijana odločba pa ji nalaga obdelavo predmetnih zemljišč, ki so namenjena za izgradnjo golf igrišča, pri čemer je njihova kmetijska namembnost prehodne narave, saj je v teku postopek spremembe prostorskih aktov Občine Piran. Naložena dvakratna obveznost predstavlja kršitev Pogodbe, zaveza zagotovitve nadomestnih kmetijskih zemljišč pa je bila v Pogodbi dogovorjena prav na zahtevo tožene stranke, ki tako z izpodbijano odločbo posega v obligacijska razmerja. Nadalje navaja, da jo je prvostopenjski organ pravilno seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem in ji omogočil, da se o njem izjavi, vendar pa se do njene izjave v izpodbijani odločbi ni opredelil in je pri odločanju ni upošteval, zato je bistveno kršil določbe upravnega postopka. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da postopek ustavi.

Tožba je bila poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da so bila ob ogledu kmetijske inšpektorice vsa zemljišča, našteta v izreku izpodbijane odločbe, opredeljena kot kmetijska zemljišča, razen dveh, ki sta bili opredeljeni delno kot kmetijski, delno pa kot stavbni zemljišči. Nadalje med strankama tudi ni sporno, da ima tožeča stranka ta zemljišča v uporabi in da jih ne obdeluje, da so že več let zapuščena, zaraščena, zapleveljena in da je na nekaterih zemljiščih tudi zapuščen intenzivni nasad breskev, ki se je posušil. Navedeno je kmetijska inšpektorica ugotovila ob ogledu dne 19. 8. 2010. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine je že v Ustavi RS in na njeni podlagi sprejetih zakonih urejeno njihovo posebno varstvo, zlasti varstvo najboljših kmetijskih zemljišč, za katere gre tudi v konkretnem primeru. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Uporabnik kmetijskega zemljišča mora to uporabljati glede na primernost zemljišča in kraja tako, da (vsaj) preprečuje zbitost tal, erozijo, onesnaževanje in zagotavlja trajno rodovitnost zemljišč (4. alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ). Ker tožeča stranka kmetijskih zemljišč, ki so predmet te zadeve, ne obdeluje v skladu z določbami ZKZ, ji je tudi po presoji sodišča kmetijska inšpektorica, na podlagi določb 106. in 107. člena ZKZ, zakonito izrekla ukrepe, ki izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe.

Glede na to, da so bila ob izdaji izpodbijane odločbe vsa zadevna zemljišča nesporno opredeljena kot kmetijska zemljišča (razen dveh, ki sta bili opredeljeni delno kot kmetijski delno kot stavbni), so pravno nepomembne tožbene navedbe, da ta zemljišča niso namenjena za kmetovanje, pač pa za izgradnjo golf igrišča, in da je njihova opredelitev za kmetijska zemljišča začasne narave, saj je v teku postopek spremembe prostorskih aktov Občine Piran. Pri tem sodišče še dodaja, da četudi bo v bodoče opravljena sprememba namembnosti zadevnih kmetijskih zemljišč, bo tožeča stranka smela zemljišča prenehati uporabljati kot ji nalagajo določbe ZKZ ter opraviti poseg v okolje šele, ko bo v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt, saj se do tedaj določbe ZKZ o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene (6. člen ZKZ).

Tožeča stranka v upravnem sporu (in pred tem v upravnem postopku) tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na določila Pogodbe v zvezi s tem, da je za to, da se zadevna kmetijska zemljišča uporabijo za gradnjo golf igrišča, dolžna zagotoviti in usposobiti nadomestna kmetijska zemljišča. Kolikor tožena stranka določila Pogodbe kot pogodbena stranka krši, ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi se morala kmetijska inšpektorica v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredeliti do ugovorov, ki jih je podala v postopku, in ki jih inšpektorica v obrazložitvi tudi povzema, vendar navedena kršitev po presoji sodišča, glede na vse zgoraj navedeno, ni mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Na pritožbene ugovore tožeče stranke, ki so bili vsebinsko enaki ugovorom pred organom prve stopnje, pa je tožena stranka pravilno odgovorila v obrazložitvi drugostopenjske odločbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bistveno kršila določb postopka, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, da so tožbeni ugovori neutemeljeni in da tožeča stranka same vsebine inšpekcijskih ukrepov ne izpodbija.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Njenemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.