Jedro

Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim dovoli obnovo, če poprej ugotovi, da so za obnovo postopka izpolnjeni zakoniti pogoji in je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo, takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 957/95-8 z dne 25.1.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.5.1995, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave T. (pravilno: ...) z dne 16.3.1993 (pravilno: 1995). Prvostopni organ je izdal sklep, da se postopek o odmeri doseženih obveznosti za tožnika kot zavezanca iz odmere dohodnine za leto 1993, končan z odločbo z dne 10.5.1994, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v tem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi pravilna odmerna osnova in odmera dohodnine za leto 1993. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je davčni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere dohodnine tožniku za leto 1993, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, po uradni dolžnosti obnovil na podlagi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopni organ je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 1993, na podlagi zapisnika Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice N.m. (v nadaljevanju: agencija) o inšpekcijskem pregledu zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za izplačani dobiček tožniku v letih 1993 in 1994 pri pravni osebi F. d.o.o., izvedel za nova dejstva in sicer: da je tožnik kot družbenik F. d.o.o. izstopil iz te družbe dne 25.5.1993 (dodatek k pogodbi o ustanovitvi) in bil izbrisan kot družbenik te družbe; da je istega dne F. d.o.o. z I. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je tožnik, sklenil pogodbo o prenosu dobička, s katero se je družba F. d.o.o. zavezala ustvarjeni dobiček v znesku 45.000,00 DEM v tolarski protivrednosti brezplačno prenesti na družbo I. d.o.o.; da je družba F. d.o.o. ta znesek tudi prenesla na družbo I. d.o.o.. Glede na določbo 3. odstavka 75. člena Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90, 61/90 in Uradni list RS, št. 42/90, 30/93, 32/93, v nadaljevanju ZR), ki je v obravnavanem obdobju še veljal za gospodarske družbe, pravna oseba dobička ne more prenesti na drugo pravno osebo, ki ni lastnik le-te. Tako tudi po prepričanju sodišča prve stopnje izplačilo, ki ga je pravna oseba F. d.o.o. opravila pravni osebi I. d.o.o. na podlagi pogodbe o prenosu dobička z dne 25.3.1993 v znesku 45.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, treba šteti kot plačilo tožniku kot družbeniku kljub temu, da le-ta neposredno denarja ni prejel. V tem primeru tudi ni mogoče govoriti o delitvi oziroma razpolovitvi družbe F. d.o.o., kot ta posel označuje tožnik v tožbi. Po presoji sodišča bi lahko dejstva, ki jih je davčni organ zvedel po pravnomočnosti tožnikove odmerne dohodninske odločbe za leto 1993, pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je ta postopek na podlagi 1. odstavka 249. člena ZUP obnovil. Ker so viri dohodnine v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92, v nadaljevanju: ZDoh) tudi dohodki iz premoženja, torej tudi dohodki, doseženi z udeležbo pri dobičku (1. alinea 63. člena ZDoh), kasneje zvedena dejstva kažejo na to, da bi bila lahko ugotovljena drugačna osnova za odmero dohodnine tožniku za leto 1993. Zavrača še ugovor, da bi moral biti zapisnik agencije vročen tudi pravni osebi I. d.o.o., ker ta za odločitev v tem upravnem sporu, ki se nanaša zgolj na obnovo postopka odmere dohodnine tožniku, ni relevanten.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi kršitev določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja, da denarja ni prejel niti neposredno niti posredno, zato je odveč ugotavljati njegovo davčno obveznost. To bi prišlo v poštev šele, če bi mu I. d.o.o., ki je znesek prejel, denar prenakazal. Šlo je za razdelitev F. d.o.o., ki sta ga ustanovila skupaj z A.D.. F. d.o.o. je na I. d.o.o. prenesel del svojega podjetja. Z A.D. sta bila družbenika F. d.o.o. in sta se odločila, da bosta tedanje skupno podjetje razdelila in dejavnost nadaljevala vsak zase. Tako je bila prenesena tolarska protivrednost 45.000,00 DEM, del poslov in tudi on s svojimi izkušnjami. Brez prenesenega podjetja bi I. d.o.o. predstavljal golo formalno strukturo. Nakazana sredstva so last pravne osebe I. d.o.o. in ne njega kot fizične osebe. Ponovi tožbeno navedbo, da bi moral biti I. d.o.o. poslan zapisnik agencije. Če se šteje, da gre za sredstva, ki pripadajo njemu, potem to pomeni, da se posega v sredstva I. d.o.o., ki so mu bila nakazana, torej se odloča o njegovi lastnini. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. točki 249. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi morali same zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi 1. odstavka 250. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil upravni postopek končan, pa lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim dovoli obnovo, če poprej ugotovi, da so za obnovo postopka izpolnjeni zakoniti pogoji in je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo, takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločbe. Pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo postopka, temveč za presojo njene kvalificiranosti: ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe v stvari.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 1993, na podlagi zapisnika agencije o kontroli poslovanja družbe F. d.o.o., izvedel za nova dejstva, v smislu 1. točke 249. člena ZUP. Dejstva in okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu, ki kažejo na to, da je sporni znesek kot dobiček od dohodka F. d.o.o. prejel tožnik, pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne, ki bi lahko pripeljale do drugačne odmere davka, če bi bile znane in upoštevane v prejšnjem postopku. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob preizkusu pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu.

V sklepu o dovolitvi obnove postopka je prvostopni organ tudi določil, v katerem obsegu naj se obnovi prejšnji ugotovitveni postopek. Pri opravi dejanj, ki bodo potrebna v obnovljenem postopku, pa bo stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (temeljno načelo zaslišanja stranke), in omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva oziroma obrambe njenih pravic in pravnih koristi. Takšno sodelovanje je še zlasti potrebno v konkretnem primeru, ko gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti. V obnovljenem postopku, ko bo organ ponovno odločal o odmeri davka iz dohodka za leto 1993, pa bo tožnik imel tudi možnost uveljavljati ugovore in možnost, da dokaže morebitno nepravilnost navedenih inšpekcijskih ugotovitev.

Glede na navedeno ni utemeljen uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka, s katerimi tožnik niti ne pojasnjuje, v čem naj bi bile določbe postopka v upravnem sporu bistveno kršene.

Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba sklicuje na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo, ker v tem upravnem sporu pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati. Po določbi 5. odstavka 72. ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V tem upravnem sporu pa je sodišče na seji odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.